Jedro

Če sta obdolženca dva, pa državni tožilec zoper enega obtožni predlog umakne, sodišče z zavrnitvijo obtožbe zoper tega obdolženca ne krši ustavnega načela enakosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega S.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, 400.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo S.S. za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 4. odstavku 249. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Z isto sodbo je bila obtožba zoper obdolženo D.M. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zaradi istovrstnega kaznivega dejanja zavrnjena. Pritožbeno sodišče je pritožbo zagovornice S.S. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenega S.S. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva namreč uveljavlja le razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Čeprav zagovorniki v uvodnem delu zahteve sodišču očitajo kršitev materialnih in procesnih kazenskopravnih določb, teh očitkov niti ne precizirajo (razen kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), še manj pa obrazložijo. Navedbe, da bi moralo sodišče v dvomu obsojenca oprostiti, ker ni nobenega direktnega niti posrednega dokaza, da je dejanje storil prav on, če pa je že vnovčil ponarejen bankovec, pa se tega ni zavedal, in je sodišče o njegovi krivdi samo sklepalo, namreč ne pomenijo očitka kršitev zakona, temveč le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče pa naj bi po mnenju zagovornikov, kot nadalje izhaja iz obrazložitve zahteve, kršilo ustavno načelo enakosti pred zakonom, in sicer s tem, da je okrožna državna tožilka umaknila obtožni predlog zoper prvoobdolženo D.M., medtem ko je bil S.S. spoznan za krivega. Sodišče z navedenim vsekakor ni in tudi ni moglo kršiti ustavnega načela enakosti. Takoj ko je državna tožilka umaknila obtožni predlog, je namreč bilo sodišče dolžno v skladu s 1. točko 357. člena ZKP obtožbo zoper njo zavrniti. Gre za formalno odločitev, pri kateri se sodišče ne spušča v vsebinsko presojo umika. Odločilo pa je, in to zakonito in pravilno, o preostalem delu obtožbe, to je o obtožbi zoper drugoobtoženega S.S. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb zakona, zahteva pa je pretežno podana iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na v izreku te odločbe citiranih določil iz ZKP, pri čemer je sodišče o višini povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).