Jedro

Ker je pri tožniku prišlo do sprememb v stanju invalidnosti (v okviru III. kategorije se potrebne dodatne omejitve v polovičnem delovnem času), ima pravice na podlagi spremenjene invalidnosti (pravica do dela s polovičnim delovnim časom z omejitvami in do delne invalidske pokojnine) od prvega dne naslednjega meseca po nastanku sprememb dalje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v II. točki izreka za besedilom: „s krajšim delovnim časom od polnega“ doda besedna zveza: „to je s polovičnim delovnim časom“, datum 17. 5. 2010 pa se nadomesti z datumom 1. 6. 2010. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 26. 11. 2010 in z dne 23. 6. 2010 (I. točka izreka), tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal delo v čistem in klimatsko ugodnem okolju in pri delu ne bo izpostavljen hrupu nad 75 dBA, od 17. 5. 2010 dalje (II. točka izreka), mu priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 6. 2010 dalje (III. točka izreka) ter toženki naložilo, da o odmeri, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine, izda odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine je zavrnilo (V. točka izreka).

Zoper odločitev v II., III. in IV. točki izreka sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče v navedenem delu spremeni sodbo sodišča prve stopnje in sicer tako, da v II. točki izreka za besedilom: „s krajšim delovnim delovnim časom od polnega“, doda besedno zvezo: „to je s polovičnim delovnim časom“, datum 17. 5. 2010 pa se nadomesti z datumom s 1. 6. 2010; da se III. točka izreka črta ter da se v IV. točki izreka ta spremeni tako, da se toženki naloži odločitev o pravici, odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine. Toženka navaja, da je bila tožniku od 10. 12. 2008 že priznana pravica do delne invalidske pokojnine, kar izhaja tudi iz upravnega spisa, ki ga je sodišče imelo. Zavarovanec ne more imeti hkrati pravice do delne pokojnine večkrat, tako da gre pri dani odločitvi za materialnopravno zmotno odločitev sodišča in sicer za podvajanje priznane pravice. Ob spremembi v stanju invalidnosti, priznane pravice iz invalidskega zavarovanja prenehajo, nove pravice pa veljajo od prvega dne naslednjega meseca po nastali spremembi in tudi eventualne dajatve iz invalidskega zavarovanja, se na novo odmerijo v takšnem primeru ob izpolnjevanju pogojev. Pred prenehanjem prve pravice, ne more učinkovati druga pravica na podlagi novo ugotovljene invalidnosti. Nadalje toženka navaja, da je v zvezi z odločitvijo v I. točki izreka izostala odločitev glede opredelitve krajšega delovnega časa. Iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 6. 9. 2011 izhaja, da obstoji delovna zmožnost tožnika za delo s polovico polnega delovnega časa. Prav tako datum določen določen v II. točki izreka 17. 5. 2010 je napačen. Tožniku gre pravica v skladu s 163. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) od 1. 6. 2010 dalje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje in da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Materialno pravo pa je napačno uporabilo v II. točki izreka, ko je izostala odločitev glede opredelitve krajšega delovnega časa in od kdaj dalje mu gre ta pravica. V ostalem je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in je bilo potrebno pritožbo zavrniti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) presojalo zakonitost in pravilnost izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke z dne 26. 11. 2010, s katero je bilo zavrnjena pritožba zoper odločbo Območne enote A. – Izpostava B. z dne 23. 6. 2010, s katero je bila zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

Med strankama v postopku, glede na pritožbene navedbe, ni spora glede tega, da je pri tožniku podano takšno dejansko stanje, da je pri njemu ugotovljena sprememba v stanju invalidnosti, da je še naprej invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in sicer s polovičnim delovnim časom na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal delo v čistem in klimatsko ugodnem okolju in pri delu ne bo izpostavljen hrupu nad 75 dBA. Navedena sprememba je nastala 17. 5. 2010. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve navedlo, da je tožnik zmožen za delo na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa in je tako očitno v izreku v točki II navedena časovna opredelitev pomotoma izpadla.

V skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPIZ-1 je tožniku potrebno navedeno pravico v II. točki izreka priznati od 1. 6. 2010 dalje. Če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Pri tožniku je prišlo do spremembe 17. 5. 2010, pri dan naslednjega meseca po nastanku sprememba je tako 1. 6. 2010. Pri tožniku je prišlo do nastanka nove invalidnosti zaradi sprememb v stanju invalidnosti. Tožnik je resda še naprej invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom, vendar z novimi omejitvami na drugem delovnem mestu. V takšnem primeru je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno odločiti ne samo glede pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, temveč tudi glede pravice do dajatve, ki tožniku gre. V konkretnem primeru, torej glede pravice do delne invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da se tožniku prizna pravica do delne invalidske pokojnine, saj je za to izpolnjen dejanski stan za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, kakor je sodišče to ustrezno obrazložilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako ne gre za podvajanje ene in iste pravice, kakor to meni toženka. V takšnem primeru ni nobene potrebe, da bi toženka odločala o sami pravici do delne invalidske pokojnine, saj ima za to sodišče polno pooblastilo v drugem odstavku 81. člena ZDSS-1. Toženka bo v zvezi s tem odločala o odmeri, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s peto alineo 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo v obsegu kot to izhaja iz izreka sodbe, v preostalem pa v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.