Jedro

Pravni interes je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Ker je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa, si tožnica v upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Prav tako tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela, ne more s tožbo izpodbijati obrazložitve drugostopne odločbe. Predmet sodne presoje je namreč utemeljenost upravnega akta kot izhaja iz izreka odločbe, saj se pravnomočnost razteza le na izrek odločbe.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne 29. 5. 2001 ter zadevo vrnila navedenemu organu v ponoven postopek. S citirano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2001 in sicer od poslovnih površin na naslovu C v izmeri 51,37 m2 in na naslovu Č v izmeri 5864 m2 ter za nezazidano stavbno zemljišče v izmeri 9706 m2. V pritožbenem postopku je tožena stranka ugotovila, da je bilo nadomestilo za zazidano in nezazidano stavbno zemljišče na naslovu Č pravilno odmerjeno. Prav tako je bilo navedeno zemljišče pravilno razvrščeno v drugo območje stavbnih zemljišč glede na določbo 5. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Maribor. Utemeljena pa je pritožba glede odmere nadomestila za uporabo poslovnih prostorov na naslovu C, ker iz listin ne izhaja, da je tožnik uporabnik teh poslovnih prostorov. Iz navedenega razloga je zato tožena stranka odpravila prvostopno odločbo in naložila organu prve stopnje, da v ponovnem postopku ugotovi, kdo je dejanski uporabnik in s tem zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka le delno ugodila njeni pritožbi in sicer v delu, ki se nanaša na poslovne prostore na naslovu C. V preostalem delu pa je sprejela sklep, da pritožbi ni mogoče ugoditi. Po mnenju tožeče stranke pa je citirana odločba napačna, ker ni upoštevano dejansko stanje. Tožnik je z dopisom javnega podjetja za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči z dne 2. 2. 1998 dokazal, da se je nezazidano stavbno zemljišče v izmeri 9706 m2 zmanjšalo na 9396 m2, ker je podrl leseno montažno barako v izmeri 310 m2. Iz navedenega razloga zato tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter razveljavi odločbo št. ... z dne 29. 5. 2001 (odločbo organa prve stopnje) tudi v delu, ki se nanaša na kvadraturo nezazidanega stavbnega zemljišča ter naloži Davčni upravi A, da preveč plačano nadomestilo vrne tožniku. V pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2002 pa tožnik utemeljuje svoj pravni interes za vložitev tožbe v tem sporu z dejstvom, da je upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku vezan na navodila drugostopnega organa. V obravnavanem primeru je tako prvostopni organ že izdal novo odločbo dne 27. 2. 2002 in je odločbo spremenil le v delu, ki se nanaša na poslovne prostore na naslovu C. V preostalem delu, ki se nanaša na kvadraturo nezazidanega stavbnega zemljišča, pa ni upošteval ugovora tožeče stranke o zmanjšanju navedenih površin. Ker je torej bilo v posledici napačno ugotovljenega dejanskega stanja tožniku odmerjeno previsoko nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, je s tem izkazan njegov pravni interes za vložitev tožbe in nadaljevanje postopka s tožbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v tem postopku.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odst. 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97, 70/00) je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo pa mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oz. pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa. Z izpodbijano odločbo je torej vzpostavila pravno stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe organa prve stopnje. Glede na navedeno po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. Tožnica si namreč svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati, ker je bila prvostopna odločba v celoti odpravljena (tudi v delu, ki se je nanašal na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na lokaciji Č) in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek. V upravnem sporu pa stranka ne more zahtevati odprave odločbe organa prve stopnje, ker je pogoj za vložitev tožbe v upravnem sporu, da je stranka vložila pritožbo zoper odločbo prve stopnje (kadar gre za dvostopenjsko odločanje). Prav tako tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela, ne more s tožbo izpodbijati obrazložitve drugostopne odločbe. Predmet sodne presoje je namreč utemeljenost upravnega akta kot izhaja iz izreka odločbe, saj se pravnomočnost razteza le na izrek odločbe. Obrazložitev odločbe pa vsebuje le utemeljitev odločitve, tako glede na dejansko in pravno stanje. Res je, da so navodila organa druge stopnje v obrazložitvi njegove odločbe zavezujoča za organ prve stopnje, vendar so stranki v ponovljenem postopku zagotovljene vse procesne pravice tako v dokaznem postopku, kakor tudi pravna sredstva. Pravno varstvo zoper odločbo, ki je bila dne 27.2.2002 izdana v ponovljenem postopku, je bilo tako tožniku zagotovljeno s pravico do pritožbe, kakor tudi kasneje do tožbe v upravnem sporu. Tožnik je torej lahko nepravilno ugotovljeno dejansko stanje uveljavljal v navedenih postopkih. Glede na navedeno po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. S tem pa so podani razlogi za zavrženje tožbe iz 4. točke 1. odst. 34. člena ZUS, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odst. 34. člena ZUS.