Jedro

Transportni trak, ki obratuje, je vsekakor nevarna stvar, posebej takrat, kadar ga je treba prestopiti v okoliščinah, ki so ugotovljene (za približno 10 cm višji nivo traku od zadnje stopnice).

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu tako spremeni, da se razsodi: Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna plačati tožniku F. L. iz V., odškodnino v znesku 3.721.425,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.950.000,00 SIT od 22.09.1999 dalje do plačila, od zneska 71.272,00 SIT od 10.08.1994 dalje do plačila, od zneska 46.884,00 SIT od 01.05.1995 dalje do plačila, od zneska 33.463,00 SIT od 01.12.1995 dalje do plačila ter od zneska 119.806,00 SIT od 01.04.1996 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 670.693,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 530.108,00 SIT od 22.09.1999 dalje do plačila, od zneska 6.529,00 SIT od 18.10.2000 dalje do plačila ter od zneska 30.270,00 SIT od 17.01.2002 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v seštevku, ki znese 3.221.425,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov seštevka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo, da mora tožniku plačati tudi sorazmerni del nastalih pravdnih stroškov. Istočasno je zavrnilo tudi primarni odškodninski tožbeni zahtevek, temelječ na enaki dejanski in pravni podlagi, vendar z drugačnimi denarnimi zneski in drugačnim obrestnim zahtevkom. Sodišče druge stopnje je obravnavalo pritožbi obeh pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odškodninski znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku, znižalo na 2.577.140,00 SIT, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Posledično je spremenilo tudi stroškovno odločitev, razveljavilo pa je tisti del prvostopne odločitve, ki se nanaša na (navidezno) eventualno komulacijo.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo tako, da bo tožniku dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo dosegla znesek 4.400.000,00 SIT, ki pa se bo obrestovala od 27.12.1995 dalje do plačila. Ukvarja se s teoretičnimi vprašanji litispendence zaradi primarnega in subsidiarnega tožbenega zahtevka ter eventualne komulacije zahtevkov. Ugotavlja, da izrek sodbe sodišča druge stopnje nasprotuje samemu sebi in razlogom (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - 1999, v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje ni prav ravnalo, ko je odločitev pod točko 2 sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo. Ni sprejemljivo stališče, po katerem je bil tako primarni kot subsidiarni tožbeni zahtevek obravnavan kot enoten zahtevek. Zaradi razveljavitve bo namreč moralo sodišče prve stopnje o subsidiarnem zahtevku ponovno odločati - to pa je v nasprotju z vsebino odločitve v sodbi sodišča druge stopnje. Čeprav tožnik uveljavlja primarni in subsidiarni tožbeni zahtevek kot denarni terjatvi v isti valuti, sta obe terjatvi glede na njuna obrestna zahtevka kvalitetno bistveno različni, kar je sodišče druge stopnje spregledalo. Sodišče mora pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati čas od nastanka škode do sojenja. Uporabiti je treba tudi določbo prvega odstavka 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki zavarovalnici nalaga izplačilo odškodnine v kratkem roku. Dosedanja praksa sodišč, ki je uveljavila izplačilo zakonitih zamudnih obresti sojenja na prvi stopnji, ni pravilna. Ščiti namreč zavarovalnico, ne pa oškodovanca. Revizija izpodbija tudi odločitev o temelju tožbenega zahtevka.

Tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti za nastalo škodo (tretji odstavek 177. člena ZOR). Iz dejanskih ugotovitev sledi, da ni storil niti opustil kaj takega, kar bi moglo soprispevati k škodnemu dogodku. Obširno navaja okoliščine, ki kažejo ne samo na objektivno odgovornost tožene stranke, temveč predvsem na njeno krivdno odgovornost. Pri tem se sklicuje na sodno prakso in teorijo. Po mnenju revizije je dosojena odškodnina po posameznih odškodninskih postavkah prenizka, zaradi česar bi bilo treba prisoditi takšno odškodnino, kakršno je tožnik zahteval. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijski očitek, da je izpodbijani sodbeni izrek nerazumljiv, ker naj bi nasprotoval samemu sebi in lastnim razlogom, nima utemeljitve. Sodišče druge stopnje je obširno obrazložilo, na kakšni podlagi bi moralo že sodišče prve stopnje zavrniti tožnikov predlog iz naslova eventualne kumulacije (tretji odstavek 182. člena ZPP). Eventualno združevanje tožbenih zahtevkov je podano takrat, kadar sta dva zahtevka v takšni medsebojni zvezi, da uveljavlja tožnik nepogojno najprej en zahtevek, če pa bi se v postopku izkazalo, da ta ne obstoji, pogojno uveljavlja drugega. V obravnavanem primeru pa tožnik v obeh zahtevkih vtožuje denarno izpolnitev iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v istem dogodku, pri čemer se zahtevka razlikujeta le v obrestnem delu: primarno tožnik uveljavlja zakonite zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, podrejeno pa zakonite zamudne obresti od dneva, ko je sodišče prve stopnje dosodilo odškodnino. Eventualna kumulacija, kakršne se je poslužil tožnik, je torej navidezna, saj gre v resnici za en sam zahtevek s poudarkom na tožbenem predlogu, po katerem naj zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine tečejo od dneva vložitve tožbe dalje. Zato se revizijsko sodišče v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ki so v navedenem obsegu celoviti in argumentirani in zato ne morejo biti vprašljivi. Posledično to pomeni, da razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje glede formalne odločitve o enem od zahtevkov navidezne eventualne kumulacije ne pomeni, da bo sodišče prve stopnje o tem moralo znova odločiti v ponovljenem postopku. Slednje je tudi sicer razvidno iz same besedne zveze izreka izpodbijane sodbe.

Revizijsko sodišče pa se strinja z revizijo, kolikor ta napada odločitev sodišča druge stopnje o temelju tožbenega zahtevka, deloma pa tudi o njegovi višini. Sodišče prve stopnje je ugotovilo popolno odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi krivdnega ravnanja njenega zavarovanca, pa tudi zaradi njegove objektivne odškodninske odgovornosti po pravilih, ki se nanašajo na nevarno stvar. Tožnik je v skupini rudarjev po končanem delu odhajal na zborno mesto, pri čemer je skupina morala prečkati transportni trak tako, da se je najprej povzpela po stopničkah, nato pa prestopila nad zadnjo stopnico dvignjeni, približno 70 cm široki trak. Trak je bil med prestopanjem v gibanju. Prostor ni bil osvetljen, rudarji pa so drug drugega (zaradi skupine, ki je že bila na zbornem mestu) zaslepljevali s svojimi svetilkami. Vendar pa je sodišče druge stopnje ob enakih dejanskih ugotovitvah štelo, da je tožnik za nastalo škodo sam odgovoren do višine 20 % (tretji odstavek 177. člena ZOR). Oprlo se je na ugotovitve, da je pred tem že večkrat prečkal trak in je vedel, da je dvignjen nad nivojem stopnic. Zaradi zaslepljenosti in premajhne pozornosti naj bi tožnik ob prestopanju traku premalo dvignil nogo, zaradi česar ga je spodneslo. Nepozoren naj bi bil tudi zato, ker je pozornost usmeril na nekega sodelavca, ki je sedel na bližnji klopi. Pravna razlaga, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje, ob dejanskih ugotovitvah ni sprejemljiva.

Transportni trak, ki obratuje, je vsekakor nevarna stvar, posebej takrat, kadar ga je treba prestopiti v okoliščinah, ki so ugotovljene (za približno 10 cm višji nivo traku od zadnje stopnice). Skupina rudarjev, v kateri je bil tudi tožnik, je transportni trak sicer prečkala po končanem delu, vendar še vedno v okviru delovnega procesa (zapuščanja rudniškega prostora zaradi odhajanja domov). Odgovornost zavarovanca tožene stranke je torej primarno objektivna. Dejanske ugotovitve ne dopuščajo sklepanja, da bi bilo mogoče na zborno mesto priti kako drugače, ali da je opisano prečkanje transportnega traku morda bilo prepovedano. Dodatna argumentacija, ki zavrača tezo o tožnikovi soodgovornosti, pa je podana tudi v krivdnem ravnanju zavarovanca tožene stranke. Obliko tega krivdnega ravnanja z vzročno zvezo glede na nastalo posledico je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Dejanske ugotovitve, ki so podlaga zanjo, so sprejete tudi v izpodbijani sodbi. Zavarovanec tožene stranke je toleriral nevarno prehajanje preko transportnega traku, ki je obratoval, predvsem pa ni poskrbel za ustrezno osvetlitev, ki bi omogočila rudarjem, ki so trak prehajali, popolno orientacijo. Tako se izkaže, da je tožnik, ki je prečkal trak, ravnal s skrbnostjo, ki je bila povsem običajna in pričakovana. Krivde za nastanek škode mu ni mogoče očitati. Tožena stranka torej v celoti odgovarja za škodo, ki je tožniku nastala.

Pri odmeri odškodnine pa je glede na določbo 200. člena ZOR sodišče dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost tožnika, pri čemer je treba upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih. Na ta način je mogoče zagotoviti enako pravno varstvo vsakega oškodovanca. Ta temeljna razlaga načina odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo je bila v celoti spoštovana glede odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah, izostala pa je pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da tožnikova poškodba ni bila tako huda, bolečinska obdobja pa ne tako dolga, bolečine pa prav tako ne tako hude, da bi bil upravičen do višje odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki bi presegala znesek 1.300.000,00 SIT. Pri tem je bila upoštevana dvakratna hospitalizacija, nošenje mavčne longete in ostale neugodnosti, ki so razvidne iz izvedenskega mnenja. Tudi odškodnine za strah ni mogoče zviševati. Intenzivnost strahu ob nesreči ni mogla biti posebno visoka, strah za izid zdravljenja pa je trajal po izvedenskih ugotovitvah lahko približno tri mesece, vendar pa ni bilo podlage za strah pred hujšo posledico. Odškodnina iz tega naslova v znesku 150.000,00 SIT je zato primerna.

Čeprav tožnik ni utrpel škode, ki bi jo bilo mogoče uvrstiti med zelo velike škode, pa sta sodišči druge in prve stopnje premalo upoštevali obseg trajnih posledic, ki zaradi duševnih bolečin opredeljujejo podlago za zvišanje odškodnine. Tožnik je rudar in torej poklicno odvisen od sposobnosti opravljanja fizičnih aktivnosti. Zaradi posledic nesreče (20 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, III.

kategorija invalidnosti) rudarskega dela ne more več opravljati. Ne more opravljati dela v klečečem ali čepečem položaju, skakanje in tekanje mu povzroča težave, zmanjšano sposoben pa je za opravljanje daljše hoje ali stoje. Upoštevaje vse navedeno in starost (tožnik je rojen v letu 1952) je revizijsko sodišče ob primerjanju s podobnimi primeri sodne prakse odločilo tako, da je odškodnino iz opisanega naslova dvignilo za 500.000,00 SIT in jo torej opredelilo z zneskom 2.000.000,00 SIT.

Tako je ob spremembi izpodbijane sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP) dolžna tožena stranka tožniku plačati zaradi nepremoženjske škode odškodnino v znesku 3.450.000,00 SIT (seštevki zneskov 1.300.000,00 SIT, 150.000,00 SIT in 2.000.000,00 SIT). Ob prištetju sicer neosporavane premoženjske škode v znesku 271.425,00 SIT je tako tožena stranka dolžna plačati celotno odškodnino v znesku 3.721.425,00 SIT.

Navedena odškodnina je bila odmerjena glede na razmere v času sojenja pri sodišču prve stopnje. Razlogi, ki so ustalili sodno prakso na stališču, da je treba odmeriti denarno odškodnino zaradi nepremoženjske škode na dan izdaje sodne odločbe, izvirajo iz časa obstoja nenormalnih ekonomskih razmer zaradi visoke inflacije, ki je porušila vsa vrednostna razmerja. Že opisane ekonomske razmere pa so bile poglavitni razlog za določitev visokih zakonsko določenih zamudnih obresti, ki so v določenih časovnih obdobjih znašale več 1000 %. Tako so zamudne obresti opravljale vlogo valorizacije glavnice in jih ni bilo mogoče prisoditi za nazaj, ker bi to pripeljalo do dvojne valorizacije odškodnine. S tem v zvezi je povezano tudi vprašanje odmere pravične denarne odškodnine glede na čas čakanja na njeno odmero. Vendar pa mora imeti odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka imeti utemeljene razloge v zavlačevanju postopka s strani ene od strank ali celo zlorabi procesnih pravic. Našteto pa ne more pretehtati temeljnega načela o uravnoteženju položaja strank in ustavno zagotovljenih pravicah do enakega pravnega varstva. V tem primeru ni mogoče ugotoviti, da postopek ne bi tekel korektno, niti ni mogoče ugotoviti zlorab procesnih pravic tožene stranke. Sklicevanje na 919. člen ZOR v načelnih vprašanjih o temeljnih pravilih odškodninskega prava odpove, saj je določba o izplačilu odškodnine ali dogovorjene vsote uvrščena v poglavje o (prostovoljnem) pogodbenem zavarovanju. V obravnavanem primeru pa gre za čisto odškodninsko odgovornost, ki je glede zamudnih obresti enaka za odgovorno osebo in za njeno zavarovalnico.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo po določbi 165. člena ZPP treba odločiti o plačilu pravdnih stroškov glede na pravdni uspeh (154. in 155. člen ZPP). Tožeča stranka je zaradi spremembe izpodbijane sodbe uspela s približno 60 % svojega zahtevka, zaradi česar ji mora tožena stranka od že odmerjenih stroškov v znesku 942.642,00 SIT povrniti znesek 565.585,00 SIT. Tožena stranka, katere stroški, nastali na prvi stopnji, so odmerjeni z zneskom 88.692,00 SIT, 40 % od tega pa predstavlja znesek 35.477,00 SIT. Tako je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki iz naslova stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, znesek 530.108,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.09.1999 dalje do plačila. Za pritožbo je tožeča stranka predlagala v odmero nastale stroške v znesku 65.289,00 SIT, vendar je njen pritožbeni uspeh mogoče oceniti z 10 %, kar ji daje podlago za povrnitev pravdnih stroškov v znesku 6.529,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 18.10.2000 dalje. Revizijski uspeh tožeče stranke je približno 30 %. Od predlaganih stroškov v znesku 100.901,00 SIT je tako tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 30.270.00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.01.2002 dalje. Celotna stroškovna obveznost tožene stranke tako predstavlja znesek 670.693,00 SIT.