Jedro

Za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrajnega sodišča pridržanja ali pripora zaradi koluzijske nevarnosti ni dopustno odrediti.

Izrek

Zahtevi zagovornika obd. I.B. za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 15.6.1998 spremeni tako, da se pridržanje obd. I.B. ne odredi.

Obrazložitev

Z odločbo Uprave za notranje zadeve Koper z dne 13.6.1998 je bil obd. I.B. na ta dan ob 17,30 uri na podlagi 6. odstavka 157. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pridržan na Policijski postaji S. zaradi suma, da je storil kaznivo djeanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ in ker je obstajala upravičena bojazen, da bi uničil sledove kaznivega dejanja, torej iz pripornega razloga po 2. točki 2. odstavka 201. člena ZKP.

Z izpodbijanim sklepom je bila zavrnjena pritožba zagovornika zoper navedeno odločbo, ker je sodišče ugotovilo, da je obstajala upravičena bojazen, da bi obdolženec na prostosti uničil sledove kaznivega dejanja, ker niso bili odkriti vsi udeleženci kaznivega dejanja, pa tudi sicer v postopku policije niso bile ugotovljene kršitve, ki bi narekovale razveljavitev odločbe o pridržanju.

Zoper ta sklep sodišča je zagovornik obd. I.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov iz 420. člena ZKP". Navaja, da je bilo pridržanje odrejeno iz pripornega razloga po 2. točki 2. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s sumom kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ, ki je v stvarni pristojnosti okrajnega sodišča, za ta kazniva dejanja pa se lahko odredi pripor oziroma pridržanje le iz pripornih razlogov po 432. členu ZKP, med katerimi pa ni koluzijske nevarnosti. Pridržanje obdolženca je bilo odrejeno pred prihodom zagovornika, čeprav je ta prišel na Policijsko postajo v predpisanem roku dveh ur od obvestila in ne da bi bil obdolžencu omogočen stik z njim. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in se ugotovi, da je bilo pridržanje nezakonito.

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker se tudi za kazniva dejanja iz stvarne pristojnosti okrajnih sodišč glede pridržanja osumljencev uporabljajo določbe 157. člena ZKP.

Zahteva zagovornika obd. I.B. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred njo, vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Izpodbijani sklep je izdal senat okrožnega sodišča na podlagi 7. odstavka 157. člena ZKP in zoper njega v skladu z 2. odstavkom 399. člena ZKP ni pritožbe, torej je sklep pravnomočen in je zoper njega zahteva za varstvo zakonitosti dopustna.

V 2. odstavku 157. člena ZKP je določeno, da smejo organi za notranje zadeve osumljencu vzeti prostost in ga pridržati do 48 ur, če so podani priporni razlogi iz 1. ali 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP ali če je upravičena bojazen, da bi osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, torej zaradi koluzijske nevarnosti v ožjem obsegu, kot je določena v 3. točki istega odstavka tega člena. Glede pridržanja zaradi suma storitve kaznivega dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča v poglavju ZKP o skrajšanem postopku ni posebnih določb, zato se v skladu z določbami 429. člena ZKP smiselno uporabljajo določbe 2. odstavka 157. člena ZKP, vendar pa le, če obstajajo razlogi, zaradi katerih se sme odrediti pripor za takšno kaznivo dejanje, torej priporni razlogi iz 1. ali 2. točke 1. odstavka 432. člena ZKP, to je zaradi očitne begosumnosti in zaradi ponovitvene nevarnosti določenih kaznivih dejanj. Za kaznivo dejanje iz pristojnoti okrajnega sodišča torej pripora zaradi koluzijske nevarnosti ni dopustno odrediti. Zahteva za varstvo zakonitosti ima tako prav, da ni bilo zakonite podlage za pridržanje obd. I.B. in da bi zato moralo sodišče pritožbi zagovornika zoper odločbo o pridržanju obdolženca ugoditi. Ker tega ni storilo, je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako kot je vidno v izreku te sodbe.