Jedro

Tožniku je lahko kot starejšemu delavcu delovno razmerje prenehalo v skladu z 2. odst. 36. d člena ZDR zgolj z njegovih soglasjem, pri čemer se je tožena stranka zavezala, da mu bo dokupila zavarovalno dobo. Datum dokupa delovne dobe očitno ni bil bistveni sestavni del sporazuma (1. odstavek 125. člena ZOR), zato ne obstaja zaveza tožene stranke, da za tožnika zavarovalno dobo dokupi do določenega roka. Če bi taka zaveza ostajala, bi predstavljala temelj za odškodninski zahtevek tožnika zaradi škode, ki mu je nastala, ker se je zaradi nepravočasnega dokupa zavarovalne dobe s strani tožene stranke upokojil pod manj ugodnimi pogoji.

Tožena stranka bi bila dolžna tožniku povrniti škodo zaradi upokojitve pod manj ugodnimi pogoji, če bi njena obveznost, da prispevek za vštetje obdobja v zavarovalno dobo plača pred uveljavitvijo novega ZPIZ, izhajala bodisi iz predpisa ali njene enostranske ali dvostranske zaveze. Ker takšne obveze ni, tožena stranka ni kriva za nastanek škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike med pokojnino, ugotovljeno po predpisih, veljavnih pred 1.4.1992 in pokojnino, ki jo tožnik prejema od 1.7.1992 dalje in sicer že zapadle razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezna pokojnine do dneva plačila, vnaprej dospevajoče razlike z nadaljnjimi uskladitvami pokojnin, ki jih sprejme Vlada RS, pa vsakega 1. dne v mesecu za nazaj.

Zoper takšno sodbo se iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da mu je škoda nastala, ker tožena stranka ni pravočasno dokupila zavarovalne dobe za tožnika. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ugotovilo, da je tožnik zapisal in verjel, da je bil v delovnem razmerju do 1.7.1992, ko naj bi bili izpolnjeni pogoji za upokojitev. Iz sklepa tožene stranke je razvidno, da naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo 30.12.1991, ki bi z dokupom let po izračunu Skupnosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (SPIZ) izpolnil pogoje za upokojitev. Tožena stranka tožniku ni izdala pravilne odločbe, zaradi česar je ta padel pod udar novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS št. 12/92), ki je pričel veljati 1.4.1992. Tožena stranka je odločbo o prenehanju delovnega razmerja izdala šele z dnem 30.6.1992, kar je za tožnika pomenilo poslabšanje pogojev, saj so za izračun pokojnine kot osnovo vzeli plače po letu 1970, primernejši in boljši pa naj bi bili podatki o plači po letu 1964. V kolikor bi tožena stranka ravnala v skladu s sklepom SPIZ z dne 17.1.1992, bi pri izračunu osnove za pokojnine bilo upoštevano stanje v času od leta 1964 do 1966. Zaradi takšnega ravnanja tožene stranke je tožnik pri pokojnini prikrajšan za okoli 20 %. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšen je bil zamik pri dokupu delovne dobe. Tožena stranka se ni držala dogovorjenega vrstnega reda in je plačila preskakovala glede na lep obraz. Tožena stranka se je s potrdilom z dne 23.10.1991 zavezala za doplačilo dokupa štirih let, sedmih mesecev in štiriindvajset dni, s čimer bi tožnik imel izpolnjene pogoje za upokojitev s 30.12.1991. Tožena stranka se ni držala tega dogovora in je z zamudo plačila tožniku povzročila škodo. Celo več, tožena stranka je tožnika z izjavo vodje splošno kadrovskega sektorja, da bo tožena stranka izpolnila svojo obveznost, spravila v zmoto. Tožena stranka je bila tista, ki je pisala dopise in po prepričanju tožnika zavestno opustila plačilo, samo da bi tožnika prikrajšala pri višini pokojnine. Iz celotne vsebine izhaja, da je obstajal dogovor o plačilu za dokup zavarovalne dobe in o tem obstajajo tudi vzporedni dokazi, čeprav se ni sklepala pisna pogodba. Zmotna naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da škode ni bilo mogoče preprečiti, saj je bila obema strankama več mesecev vnaprej znana višina plačil za dokup zavarovalne dobe in pri tem ni šlo za tak znesek, ki ga tožena stranka ne bi zmogla. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je dokup zavarovalne dobe potekal tako, da je vsak delavec sam vložil zahtevo za dokup, sredstva za plačilo dokupa pa je zagotovila tožena stranka. Upokojitev tožnika je sicer bila predvidena za 31.12.1991, vendar pa zaradi težke finančne situacije tožene stranke, prispevki za dokup niso bili pravočasno plačani. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegovih zahtev za dokup zavarovalne dobe z dne 10.6.1992 oz. 19.6.1992. S podpisom teh zahtevkov je tožnik izrazil strinjanje, da se upokoji s 30.6.1992. V kolikor tožena stranka ne bi zagotovila sredstev za dokup zavarovalne dobe za tožnika v višini 1.110.797,40 SIT, bi tožnik moral delati še polna štiri leta, en mesec in štiriindvajset dni. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa za odločitev v tem sporu odločilna dejstva. Tožnik tako sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da naj bi napačno ugotovilo, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki do 1.7.1992 in da mu je v resnici delovno razmerje prenehalo 30.12.1991. Te pritožbene navedbe so protispisne, saj je iz listin v spisu razvidno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki v resnici prenehalo s 30.6.1992. Sicer pa je tožnik tožbo vložil ravno zaradi tega, ker je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki do 1.7.1992, ko je izpolnil pogoje za starostno upokojitev na podlagi dokupa zavarovalne dobe, zaradi česar naj bi prejemal nižjo pokojnino, kot pa če bi mu delovno razmerje prenehalo z 31.12.1991. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da ni izkazan obstoj zaveze tožene stranke, da za tožnika do določenega roka dokupi zavarovalno dobo. Samo obstoj takšne zaveze bi lahko bil temelj za odškodninski zahtevek tožnika zaradi škode, ki mu nastaja, ker tožena stranka ni v roku plačala prispevkov za dokup zavarovalne dobe. Res je sicer, da sta se stranki dogovarjali, da bi se tožnik upokojil že s 30.12.1991, seveda ob predhodnem dokupu zavarovalne dobe, zaradi česar je tožena stranka tožniku tudi izdala potrdilo o prekinitvi delovnega razmerja (priloga A 3), vendar do obvezujočega dogovora v tem smislu ni prišlo. Tudi sicer datuma, do katerega naj bi tožena stranka za tožnika dokupila zavarovalno dobo, ni mogoče šteti za bistveni sestavni del obligacijskega razmerja, ki je v zvezi s tem nastalo med strankama. Tožnik je starejši delavec, katerega delo pri toženi stranki očitno ni bilo več potrebno. Zato mu je v skladu z drugim odstavkom 36. d člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) delovno razmerje lahko prenehalo le z zagotovitvijo dokupa zavarovalne dobe, ali če bi mu bilo zagotovljeno denarno nadomestilo do izpolnitve pogojev za upokojitev ali z njegovim soglasjem pravica do ustrezne pokojnine. Navedeno pomeni, da je v zvezi z dokupom zavarovalne dobe med strankama nastalo posebno obveznostno razmerje delovno pravnega značaja, čeprav o tem ni bila sklenjena pisna pogodba. Stranki sta se tako morali dogovoriti, da bo tožnik vložil zahtevo za dokup zavarovalne dobe, tožena stranka pa se je zavezala, da bo plačala prispevek za njen dokup. Datum plačila prispevka očitno ni bil bistveni sestavni del tega dogovora v smislu določb prvega odstavka 125. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89), saj sicer tožnik ne bi 10.6.1992 vložil nove zahteve za dokup zavarovalne dobe (priloga B 1), ki je bila potem tudi osnova za dejansko plačilo prispevka za vštetje uveljavljenega obdobja v zavarovalno dobo. Tožnik je sicer lahko imel interes, da se upokoji po zanj ugodnejšem starem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vendar namen instituta dokupa zavarovalne dobe ni v tem, da delavcu zagotovi upokojitev po določbah starega zakona, ampak da se reši problem delavca, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, obenem pa mu delovno razmerje brez njegovega soglasja ne more prenehati.

Ob stališču, da tožena stranka prispevka za dokup zavarovalne dobe ni bila dolžna izplačati pred uveljavitvijo ZPIZ, so brezpredmetne pritožbene navedbe, da je tožena stranka plačilo opustila izključno z namenom, da bi tožniku povzročila škodo. Ne glede na to pa je potrebno poudariti, da tožnik te svoje trditve z ničemer ni izkazal za verjetno, kaj šele, da bi jo dokazal. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki tožniku nastaja, ker se je upokojil po določbah ZPIZ iz leta 1992. Tožena stranka bi bila dolžna to škodo povrniti, če bi njena obveznost, da prispevek za vštetje obdobja v zavarovalno dobo, plača pred uveljavitvijo novega ZPIZ, izhajala bodisi iz predpisa ali njene enostranske ali dvostranske zaveze. Takšne obveze tožene stranke ni, zato tudi ni podana njena krivda za nastanek škode. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi štirje elementi: to je, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja; da je škoda sploh nastala; da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Ti pogoji morajo biti podani kumulativno, če manjka le eden od naštetih elementov, ni odškodninske odgovornosti. Ravnanje tožene stranke ni bilo nedopustno, zato tudi ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. V skladu s prvim odstavkom 154. čl. ZOR je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Škode tožniku ni povzročila tožena stranka, saj ta tožniku ni bila dolžna zagotoviti dokupa zavarovalne dobe pred uveljavitvijo ZPIZ iz leta 1992. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu s prvim odstavkom 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.