Jedro

Delitev vlog med soobdolženci pri izvršitvi kaznivih dejanj sodi v področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Kpr 96736/2010 z dne 29. 12. 2010, zoper obdolženega B. Š. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Ks 96736/2010 z dne 30. 12. 2010 pritožbi obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeni.

2. Obdolženčeva zagovornica je dne 7. 1. 2011 zoper navedeni pravnomočni sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 420. členu ZKP, predvsem pa, kot navaja, iz razloga kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb ZKP, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. V zahtevi navaja, da pravnomočni sklep o odreditvi pripora nima razlogov o obstoju utemeljenega suma, da slednji sploh ni podan, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni obrazložen in da dejansko ne obstaja ter, da sodišče ni „niti z enim stavkom pojasnilo“, v čem naj bi obdolžencu očitano dejanje pomenilo ogrožanje varnosti ljudi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da ima izpodbijani sklep vse razloge, ki na ravni utemeljenega suma povezujejo obdolženca z očitanima kaznivima dejanjema, podana pa je tudi realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, ki kaže, da predstavlja obdolženec realno nevarnost za varnost ljudi, ki se nanaša tudi na ogrožanje njihovega premoženja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Obdolženčeva zagovornica je v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca ponovila navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, izpostavila več vprašanj v zvezi z najdeno zlatnino ter izrazila nestrinjanje s predlogom vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Očitek, da iz razlogov, navedenih v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ne izhaja utemeljen sum v smeri obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in je tako podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 oprli zlasti na uradne zaznamke o sprejetju ustnih ovadbah oškodovancev, zapisnike o ogledu krajev kaznivih dejanj in kraja najdbe predmetov, priložene foto albume, zapisnike in potrdila o zasegu predmetov, zapisnike o preiskavi stanovanja in drugih prostorov, uradne zaznamke o prepoznavi predmetov ter na uradne zaznamke o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah Policijske postaje Dolenjske Toplice. Sodišče je v nadaljevanju razlogov sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo njihovo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec dne 26. 12. 2010 s sostorilci vlomil v stanovanjski hiši in si prilastil več premičnih stvari, zato so navedbe obdolženčeve zagovornice glede neobrazloženosti in neobstoja utemeljenega suma neutemeljene.

6. Kakšna je bila delitev vlog med soobdolženci pri izvršitvi kaznivih dejanj, je predmet nadaljnjega postopka in sodi v področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ni predmet tega izrednega pravnega sredstva. Enako velja za trditve zahteve, da ne obstaja noben materialni dokaz, ki bi obdolženca povezoval z očitanimi kaznivimi dejanji, da mu ni bil zasežen noben predmet, ki je bil odtujen pri obravnavanih vlomih ter da vplačilo stavnega lističa ob 15.29 uri dokazuje, da obdolženec ni mogel sodelovati pri izvršitvi kaznivih dejanj, s katerimi obdolženčeva zagovornica izraža dvom v pravilnost dokazne presoje ter z njimi nedovoljeno posega v dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočnem sklepu.

7. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da v izpodbijanem sklepu niso navedene okoliščine, ki bi kazale na obstoj ponovitvene nevarnosti. Sodišče je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem je poleg teže kaznivih dejanj upoštevalo dejstvo, da je obdolženec specialni povratnik, da naj bi očitani dejanji izvršil v času preizkusne dobe po pravnomočni pogojni obsodbi, da ga tudi prestane zaporne kazni niso odvrnile odvrnile od ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj zoper premoženje, da je nezaposlen in brez rednih dohodkov ter da sebe in družino preživlja s socialno pomočjo, ki ne zadošča njegovim potrebam. Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec lahko na prostosti s takšnimi in podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. S trditvami, da je ponovitvena nevarnost lahko podana le zoper vse obdolžence, ne zgolj zoper dva izmed njih ter, da vsa pretekla obdolženčeva kazniva dejanja izvirajo iz leta 2007, od tedaj dalje pa da obdolženec kaznivih dejanj ni izvrševal, vložnica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega ni mogoče vložiti tega pravnega sredstva.

8. Neutemeljena je navedba zahteve za varstvo zakonitosti, da „sodišče niti z enim stavkom ni pojasnilo, v čem naj bi dejanje pomenilo ogrožanje varnosti ljudi“ ter da z obdolžencu očitanimi dejanji varnost ljudi ni ogrožena. Senat okrožnega sodišča je v razlogih izpodbijanega sklepa izrecno navedel, da je pripor neogibno potreben zaradi varnosti ljudi in njihovega premoženja ter da z odreditvijo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče zagotoviti varnosti ljudi in njihovega premoženja. S takšno utemeljitvijo je sodišče zadostilo zahtevam določbe drugega odstavka 202. člena ZKP. Utemeljitev sodišča glede neogibnosti pripora za varnost ljudi je potrebno povezati z ostalimi razlogi sklepa, iz katerih je razvidno, da naj bi obdolženec zaporedno izvršil dve kaznivi dejani velike tatvine v stanovanjski hiši na vlomen način, torej težji kaznivi dejanji, s katerimi naj bi posegel v ustavno in zakonsko varovani dobrini, in sicer premoženje ljudi ter nedotakljivost stanovanja.

C.

9. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva v veliki meri vloženi zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.