Jedro

Ker je Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnje v postopku denacionalizacije edina podlaga za ugotavljanje vrednosti tovrstnega premoženja, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje in pred njim že upravnih organov, da se zemljišča, ki so bila podržavljenja na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, po katerem namembnost zemljišč ni bila spremenjena, in ki ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne graditve niso bila opredeljena kot stavbna, vrednotijo po stanju ob odvzemu s strani okupatorja, torej kot kmetijska zemljišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 11. 2009 (1. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d. d. (1. točka izreka), odpravila delno odločbo Upravne enote Idrija z dne 18. 2. 2008, v delu, ki se nanaša na višino obveznic, ki jih je zavezanka dolžna izročiti skrbniku za poseben primer v korist upravičenca, B.B., tako da je znesek 61.004 DEM nadomestila z zneskom 4.501,45 DEM oziroma 2.876,14 EUR (2. točka izreka) in zavrnila pritožbo tožeče stranke (3. točka izreka). Z odpravljeno delno odločbo je prvostopni organ odločil, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba, d. d. dolžna izročiti skrbniku za poseben primer v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe obveznice v višini 61.000 DEM (1. točka izreka), da se obveznice izročijo kot odškodnina za upravičencu podržavljene nepremičnine, vpisane v z. k. vl. št. 10 k. o. ..., ki mu jih ni mogoče vrniti v naravi (2. točka izreka), in da se za skrbnika za poseben primer imenuje A.A. (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo istega sodišča U 700/2008-7 z dne 11. 9. 2009, saj je bila sporna kategorizacija zemljišč, ki so predmet denacionalizacije. Iz upravnih spisov izhaja, da sta bili upravičencu pokojnemu B.B. poleg ostalih zemljišč z odločbo Okrajnega ljudskega odbora, Tajništva za gospodarstvo, z dne 24. 3. 1953, v zvezi z odločbo Državnega sekretariata za gospodarstvo LRS, št. 1/2-285/3-53 P/K z dne 19. 2. 1955 na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji podržavljeni parceli št. 15 – pašnik in 20 – stavbišče, obe vpisani v vl. št. 10 k. o. ... Na parceli št. 20 k. o. ... je v času podržavljenja stala vojašnica, ki jo je zgradila italijanska vojska in ni bila last upravičenca. Zato je tožena stranka odločila, da v denacionalizacijskem postopku prizna odškodnino le za odvzeta kmetijska zemljišča. V ponovljenem postopku je tožena stranka ugotovila, da na območju, kjer ležijo predmetne parcele, v času podržavljenja ni bilo planskih aktov, ki bi opredeljevali namembnost zemljišč. Šele lega 2003 so bila predmetna zemljišča opredeljena delno kot drugo kmetijsko zemljišče in delno kot stavbno zemljišče - druga proizvodna območja. Zato je bila po presoji sodišča prve stopnje v upravnem postopku pravilno ugotovljena višina odškodnine po stanju premoženja v času podržavljenja in upoštevanju njegove sedanje vrednosti.

3. Revident uveljavlja dovoljenost revizije na podlagi 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, uveljavlja pa revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Graja stališče sodišča prve stopnje, ki naj bi za opredelitev stavbnega zemljišča štelo, da za zemljišče, za katerega zahteva revident odškodnino, ni bilo ob času podržavljenja opredeljeno kot stavbno zemljišče v prostorskih aktih. Na zemljiščih, za katere revident zahteva odškodnino, pa še danes stoji vojašnica, ki jo je zgradila italijanska vojska tik pred II. svetovno vojno, in ki je spremenjena v stanovanjsko stavbo. Revident ni zahteval vrnitve stavbe, pač pa le odškodnino za stavbno zemljišče in ne kmetijsko zemljišče, kot mu je to priznala tožena stranka. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma samo odloči o statusu stavbnega zemljišča za parceli št. 20 in 15 k. o. ... ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje zaradi določitve pripadajoče odškodnine.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev iz razlogov, ki jih je navedla v svoji odločbi z dne 30. 11. 2009. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je pravica do denacionalizacije izražena v denarni vrednosti in presega 20.000 EUR.

7. V obravnavanem primeru je sporen status zemljišč parc. št. 20 in 15 k. o. ..., saj revident zahteva odškodnino, kot da bi mu bilo podržavljeno stavbno zemljišče, ker na teh zemljiščih še danes stoji nekdanja vojašnica italijanske vojske, tožena stranka pa kljub temu meni, da je revident upravičen do odškodnine za kmetijsko zemljišče. 8. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta dejansko stanje ugotovila na podlagi podatkov v upravnih spisih, Vrhovno sodišče pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Iz navedenih podatkov izhaja, da sta bili sporni parceli revidentovemu pravnemu predniku podržavljeni na podlagi določb Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji z odločbo Okrajnega ljudskega odbora, Tajništva za gospodarstvo, z dne 24. 3. 1953, v zvezi z odločbo Državnega sekretariata za gospodarstvo z dne 19. 2. 1955. Na navedenih parcelah nesporno še vedno stoji nekdanja vojašnica, ki jo je zgradila italijanska vojska (pri tem ni pomembno, ali je bila zgrajena pred II. svetovno vojno ali v času te vojne), zemljišče pa je italijanska vojska revidentovemu pravnemu predniku prav tako nesporno odvzela oziroma si prisvojila brezplačno. Prav zaradi obstoječe stavbe na spornih parcelah je v nacionalizacijski odločbi navedeno, da je parc. št. 20 stavbišče, medtem ko je parcela 15 v naravi njiva oziroma pašnik. Ob nespornem dejstvu, da je stavbo zgradila italijanska vojska, revident tudi ni zahteval v denacionalizaciji vrnitve nekdanje vojašnice, ki je spremenjena v stanovanjsko stavbo, pač pa le odškodnino za parceli, ki ju ni mogoče vrniti v naravi. Zato bi bilo treba po revidentovem mnenju za določitev odškodnine uporabiti določbe Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo), čeprav revident ne zatrjuje, da bi njegovemu pravnemu predniku italijanska vojska odvzela stavbno zemljišče. 9. Za določitev vrednosti podržavljenega premoženja je odločilno stanje premoženja od podržavljenju in ob upoštevanju vrednosti ob denacionalizaciji (prvi odstavek 44. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen). V obravnavanem primeru so bila predmetna zemljišča podržavljena na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, kar izhaja iz podatkov spisa in to niti ni sporno. Po tem zakonu se je podržavljenje zemljišč izvajalo zaradi dodeljevanja zemlje kmetovalcem, in sicer po načelu zemljo tistim, ki jo obdelujejo. Torej ne gre za zakon, po katerem bi bila spremenjena namembnost zemljišč. Revident se sklicuje, da je ob podržavljenju v letu 1953 oziroma 1955 na predmetnih zemljiščih nesporno stala italijanska vojašnica in da tudi v razlastitveni odločbi izhaja, da je bilo nacionalizirano zemljišče opredeljeno kot stavbišče. Sporna zemljišča so bila ob podržavljenju sicer res pozidana, vendar pa iz podatkov spisa izhaja in to ni niti sporno, da jih ni pozidal prejšnji lastnik zemljišča, ampak okupator. Ker je bil prejšnji lastnik pred pozidavo s strani okupatorja lastnik kmetijskih zemljišč, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni podlage, da bi se taka zemljišča vrednotila kot stavbna zemljišča. Osnovni namen denacionalizacije je poprava krivic, ki so bile storjene nekdanjim lastnikom premoženja, pri čemer je v postopkih denacionalizacije treba upoštevati temeljno načelo ZDen, da se s popravljanjem krivic ne smejo delati nove krivice. To pa pomeni, da se vrne samo premoženje, ki je bilo v lasti prejšnjega lastnika. In ker je bil razlaščenec prejšnji lastnik kmetijskega zemljišča, bi bil, kolikor bi se pri vrednotenju upoštevala sprememba statusa zemljišča s pozidavo kmetijskih zemljišč s strani okupatorja, glede na to, kako je to nastalo, neupravičeno obogaten in bi bilo vrednotenje, kot ga predlaga revident, v nasprotju z namenom ZDen. Zato je bila vrednost kmetijskih zemljišč pravilno določena glede na določbe Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnje, v postopku denacionalizacije (Odlok). Ker je Odlok edina podlaga za ugotavljanje vrednosti tovrstnega premoženja, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje in pred njim že upravnih organov, da se zemljišča, ki so bila podržavljenja na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, po katerem namembnost zemljišč ni bila spremenjena, in ki ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne graditve niso bila opredeljena kot stavbna, vrednotijo po stanju ob odvzemu s strani okupatorja, torej kot kmetijska zemljišča. To stališče je skladno tudi z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 373/2004, I Up 585/2004, I Up 842/2005, X Ips 518/2008, I Ips 143/2009).

10. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno.