Jedro

Če davčni zavezanec ne dokaže, da je bil v letu, na katero se nanaša odmera davka od dohodkov iz dejavnosti, izključni lastnik poslovnih prostorov, glede katerih uveljavlja amortizacijo, se mu le-ta prizna le v delu, glede katerega je zavezančevo lastništvo na poslovnem prostoru nesporno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 3.8.1992, s katero je bil tožniku odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1991. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila tožniku amortizacija za poslovni prostor utemeljeno priznana samo do 1/4, kajti tožnik je bil v letu 1991 le solastnik in ne izključni lastnik tega prostora. Ugotovila je namreč, da tožnikove navedbe, da je lastnik celotnega poslovnega prostora že od leta 1988 ne držijo, saj je z darilno pogodbo z dne 31.10.1988 tožnikov oče prenesel nanj le premično premoženje in šele z aneksom k pogodbi, sklenjenim 22.6.1992, je tožnik postal izključni lastnik poslovnega prostora. Ugotovitvene določbe iz pogodbe o razdružitvi z dne 24.8.1992, da je tožnik prevzel poslovni prostor v last in posest že leta 1988, po mnenju tožene stranke ni mogoče upoštevati, ker je prenos lastninske pravice po 5. členu zakona o prometu z nepremičninami možen samo s pisno pogodbo.

Tožnik v tožbi navaja, da sta starša z darilno pogodbo iz leta 1983 podarila njemu in njegovemu bratu nepremičnine s parc. št. 1624/1 in 1624/2 in sicer vsakemu do 1/2. Predmet pogodbe je bilo le zemljišče in stara stavba, ne pa tudi sporni poslovni prostor, saj sta ga tožnikova starša zgradila šele kasneje, na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega leta 1984. V prvem nadstropju tega objekta si je tožnik z lastnimi sredstvi s svojo ženo naredil stanovanje, v katerem od leta 1987 živi s svojo družino. Ker je po očetu prevzel obrtno dejavnost in si je v objektu uredil stanovanje, mu je oče z darilno pogodbo leta 1987 podaril poslovni prostor in osnovna sredstva za opravljanje dejavnosti. Vse do spornega odmernega postopka je bil prepričan, da je izključni lastnik poslovnega prostora, saj je bil le-ta naveden v inventurnem seznamu kot sestavnem delu darilne pogodbe. Do pomote je prišlo le v besedilu pogodbe, in to pomoto sta z očetom odpravila z aneksom k darilni pogodbi, podpisanim dne 22.6.1991. Ker mu je upravni organ prve stopnje naročil, da mora predložiti zemljiškoknjižni izpisek, da je edini lastnik poslovnega prostora, če želi, da ga bodo tako obravnavali, je dne 24.8.1992 z bratom in ženo sklenil pogodbo o razdružitvi solastnine. Niti organ prve stopnje, ki mu je določil rok 8 dni za pripombe na zapisnik o pregledu poslovnih knjig, niti tožena stranka pa njegovih pripomb na zapisnik nista upoštevala, zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da so bili v letu 1991, na katero se nanaša izpodbijana odločba, zemljiškoknjižni lastniki nepremičnin, tožnik do 1/4, njegova žena do 1/4 in njegov brat pa do 1/2. Sporni poslovni prostor, ki stoji na parc. št. 1624/1, v tem letu še ni bil vpisan v zemljiško knjigo. Tožnikova trditev, da je poslovni prostor postal njegova izključna lastnina že v letu 1987, ni utemeljena. Tožnik naj bi poslovni prostor dobil v last na podlagi darilne pogodbe z dne 31.10.1988, iz katere pa izhaja, da je tožnik prevzel v last in posest od darovalca F.A. v začetku leta 1987 le premičnine. Res je sicer, da se darilna pogodba sklicuje pri določanju predmeta pogodbe na inventurni seznam osnovnih sredstev po stanju 1.12.1987, v katerem je pod zaporedno številko 33 naveden tudi poslovni prostor, vendar sprejem poslovnega prostora, ki je nepremičnina, v darilni pogodbi ni omenjen. Pogodbeni stranki sta v aneksu k darilni pogodbi, sklenjenem 22.6.1992, sicer ugotovili, da je določilo o podaritvi poslovnega prostora na parc. št. 1624/1 iz darilne pogodbe pomotoma izpadlo, vendar ima tožena stranka prav, ko ugotavlja, da aneks k darilni pogodbi ne more imeti učinka za nazaj. Po zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90), ki se v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, se lastninska pravica na nepremičnini pridobi na podlagi pravnega posla z vpisom v javno knjigo (33. člen). Tožnik je bil vknjižen kot izključni lastnik nepremičnin s parc. št. 1624/1 (dvorišče, poslovna stavba - del) šele v letu 1992 na podlagi pogodbe o razdelitvi nepremičnin, sklenjeni med tožnikom, M.A. in T.A. dne 24.8.1992. Tožniku torej ni uspelo dokazati, da je bil izključni lastnik poslovnega prostora že v letu 1991 in davčni organ je ravnal pravilno, ko mu je priznal amortizacijo na poslovni prostor le v delu, glede katerega je bilo tožnikovo lastništvo nesporno, to je do 1/4. Tožnik s tožbenim ugovorom zmotne ugotovitve dejanskega stanja torej ni mogel uspeti in sodišče je moralo tožbo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z navedenim ustavnim zakonom smiselno uporabilo kot republiški predpis.