Jedro

Ne drži pritožbena navedba, da bi stališče sodišča prve stopnje o neskladnosti zemljiškoknjižnih vpisov z dejanskim stanjem prišlo v poštev le v primeru, če bi obstajal določen pravni posel ali akt oblastvenega organa, na podlagi katerega bi lahko prišlo do veljavnega prenosa pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, ki pa ga tožnici v obravnavani zadevi naj ne bi navedli in predložili. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so etažni lastniki s pridobitvijo pravice do uporabe na posameznih delih stavbe že po zakonu pridobili skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (6. člen ZPDS); ta pravica je sledila pravici na objektu (7. člen ZPDS in 7. člen ZPN). Tudi to stališče je v sodni praksi že ustaljeno.

Izrek

I. Pritožbi tožnic se ugodi in se sodba v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da sta dolžni toženki tožnicama v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti še 7.746,03 EUR (poleg že pravnomočno prisojenih 20.753,40 EUR) stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Pritožbi prve toženke in drugega toženca se zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sta dolžni tožnicama v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku 1.372,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je pogodba, sklenjena dne 20. 9. 2002 med prvo toženko kot prodajalko in drugim tožencem kot kupcem, katere predmet so bile parcele, vpisane v vložku št. ..., k. o. ... zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani, nična (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 20.753,40 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sta se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožili tožnici po skupnem pooblaščencu, predlagali ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela sodbe in povrnitev vseh nepriznanih pravdnih stroškov, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Zoper obe točki izreka pa sta se prav tako iz vseh pritožbenih razlogov pritožili prva toženka in drugi toženec, vsaka po svojem pooblaščencu, predlagali ugoditev pritožbi ter zavrženje tožbe oziroma zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Oba sta priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Tožnici sta odgovorili na pritožbo toženk ter predlagali zavrnitev obeh pritožb in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasili sta stroške pritožbenega postopka. Toženki na pritožbo tožnic nista odgovorili.

5. Pritožba tožnic je utemeljena, pritožbi toženk pa nista utemeljeni.

6. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O pritožbi tožnic

7. Tožnici se utemeljeno zavzemata, da bi jima moralo sodišče prve stopnje priznati višji znesek stroškov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo priznanje stroškov za številne naroke za glavno obravnavo in pripravljalne vloge z obrazložitvijo, da sta navedene stroške povzročili tožnici sami z nepotrebnim postopanjem. Sicer je res, da se je tožbeni zahtevek že ob vložitvi tožbe glasil na ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 20. 9. 2002, kakršen je bil naposled tudi ob odločitvi v izpodbijani sodbi, toda presoja, da so bili vsi naroki za glavno obravnavo, razen prvih treh (zadnji izmed teh 22. 9. 2009), nepotrebni, je prestrogo. Iz zapisnikov narokov z dne 27. 10. 2009, 19. 1. 2010, 13. 1. 2012, 3. 9. 2014, 21. 8. 2015, 27. 8. 2018 in 10. 4.2019 izhaja, da so se na narokih obravnavala vsebinska vprašanja v zvezi z zahtevkom in so bili ti naroki potrebni (npr. odločanje sodišča o postavitvi izvedenca, o dopolnitvi izvedenskega mnenja ter zaslišanju izvedenca itd.). Upoštevajoč navedeno je višje sodišče tožnicama priznalo stroške navedenih izvedenih narokov, medtem ko so se na naroku z dne 16. 10. 2015, ki je bil po presoji višjega sodišča prav tako potreben, obravnavala le procesna vprašanja, zato so stroški tega naroka odmerjeni skladno s tem. Ob priznanju stroškov naroka dne 19. 1. 2010 je višje sodišče upoštevalo še priglašeno urnino za ta narok.

8. Glede vlog pa je sodišče prve stopnje priznalo stroške tožbe ter treh pripravljalnih vlog (zadnja 14. 6. 2007). Upoštevaje dejstvo, da se je postopek na prvi stopnje nadaljeval še več let po omenjenem datumu, je po presoji višjega sodišča ponovno prestrogo stališče, da nobena od v nadaljevanju navedenih vlog ni bila potrebna. Iz pripravljalnih vlog z dne 20. 10. 2009, 27. 1. 2010, 20. 4. 2015, 12. 10. 2015 in 26. 9. 2018 izhaja, da je šlo za vsebinsko obrazložene vloge, ki so bile za odločanje potrebne in sta tožnici upravičeni do povrnitve priglašenih stroškov za te vloge. Glede vlog z dne 1. 12. 2014 in 6. 5. 2016 izhaja, da ne gre za vsebinsko obrazložene vloge v v zvezi z odločanjem o glavni stvari, temveč za druge vloge v postopku, za katere po tar. št. 19/4 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 7/95 s spremembami – OT), ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami), tožnicama pripada 50 točk za vsako. Vloga z dne 19. 8. 2015 pa v postopku ni bila potrebna (šlo je za spremembo zahtevka v delu, ki se je po sklepu sodišča prve stopnje z dne 27. 8. 2018 nadaljeval v nepravdnem postopku, in navedbe v zvezi s tem delom zahtevka).

9. Stroškov predloga za izdajo začasne odredbe, odgovora na ugovor in pritožbe proti sklepu o izdaji začasne odredbe sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo. Tožnici sta na naroku za glavno obravnavo dne 13. 1. 2012 predlog za izdajo začasne odredbe umaknili in je bil sklep o začasni odredbi razveljavljen (stranke so se odpovedale pisnemu odpravku sklepa in pritožbi zoper sklep). Posledično ni podlage za prisoditev teh stroškov tožnicama.

10. Po presoji višjega sodišča sta tako tožnici po določbah OT upravičeni do naslednjih stroškov: 1.500 točk za tožbo (18/1 OT), 1.500 točk za prvo pripravljalno vlogo (19/1 OT), 1.125 točk za drugo pripravljalno vlogo (19/2 OT), 4.500 točk za šest nadaljnjih obrazloženih pripravljalnih vlog (19/3 OT), 100 točk za dve drugi vlogi (19/4 OT), 1.500 točk za zastopanje na prvem naroku (20/1 OT), 6.750 točk za devet narokov (20/2 OT), 375 točk za narok, na katerem so se obravnavala procesna vprašanja (20/3 OT), 150 točk urnine za tri naroke (prvi odstavek 7. člena OT), skupno 17.500 točk, povečanih za 10 % zaradi zastopanja dveh strank (9. člen OT) – 1.750 točk in materialne izdatke (1 % priglašenih stroškov) – 192,5 točk, skupno torej 19.442,50 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) to znaša 11.665,50 EUR, ob dodatku 22 % DDV pa 14.231,91 EUR. K temu se prištejejo še stroški izvedenca po sklepih sodišča v višini 5.963,82 EUR, 3.950,85 EUR, 372,59 EUR, 3.656,17 EUR ter 324,09 EUR. Pravdni stroški tožnic tako znašajo skupno 28.499,43 EUR oziroma dodatno 7.746,03 EUR od že prisojenega zneska 20.753,40 EUR.

11. Na podlagi vsega navedenega je višje sodišče pritožbi tožnic ugodilo in izpodbijano II. točko izreka spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP).

O pritožbi prve toženke

12. Ker se pritožbene navedbe prve toženke in drugega toženca delno prekrivajo, bo višje sodišče na podvojene pritožbene navedbe odgovarjalo le enkrat. 13. Ni utemeljen očitek nedoločnosti izreka izpodbijane sodbe. Tožnici v tožbenem zahtevku zahtevata (le) ugotovitev ničnosti sporne pogodbe. Sporna pogodba – pravni posel se glasi na zemljiškoknjižni vložek; predmet sporne pogodbe pa so bile, kar je kot nesporno dejstvo ugotovilo sodišče prve stopnje (24. točka obrazložitve), vse parcele v navedenem zemljiškoknjižnem vložku. Glede na ta pravno odločilna dejstva je opredelitev tožbenega zahtevka po zemljiškoknjižnem vložku povsem ustrezna. Nadalje pa gre v obravnavani zadevi za ugotovitveno sodbo, ki le ugotavlja (ne)obstoj določenega pravnega razmerja, ničesar ne zapoveduje oz. preoblikuje in zato nima ne učinka izvršljivosti in ne oblikovalnega učinka.1 Glede na opredeljeno dejstvo ugotovitvene sodbe ni relevantno sklicevanje na kasnejšo prodajo stanovanj s strani tožnic (sicer je pridobitelj druga tožnica; 36. točka obrazložitve), pri čemer višje sodišče poudarja, da se 10. točka obrazložitve sodišča prve stopnje nanaša na med strankama nesporna dejstva (opredeljena v pripravljalni vlogi tožnic z dne 26. 9. 2018), prva toženka pa v pritožbi dejstvo lastništva navaja kot sporno, s čimer je v odsotnosti drugačnih navedb pred sodiščem prve stopnje (na omenjeno pripravljalno vlogo se ni odzvala) prekludirana.

14. Višje sodišče izpostavlja ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, da je z dopustitvijo ugotovitvene tožbe položaj tožnic ne le zavarovan, temveč nedvomno bistveno ugodnejši v nadaljnjih razmeroma dolgotrajnih postopkih urejanja lastništva zemljišč kot enega od (daljnosežnejših) problemov tranzicije.2 Ker Vrhovno sodišče skrbi za enotnost sodne prakse, naj bi odločbe Vrhovnega sodišča poenotile kasnejšo sodno prakso. Za odstop od ustaljene prakse (ki je tudi relativno aktualna) po presoji višjega sodišča v obravnavani zadevi ni podlage. Na podlagi navedenega višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da imata tožnici nedvomno pravni interes za vložitev (zgolj) ugotovitvene tožbe. Dejstvo, da je prva toženka obširno polemizirala z argumentacijo sodišča prve stopnje o pravnem interesu tožnic, pa samo po sebi ovrže pritožbeno navedbo, da naj sodišče ne bi podalo razlogov o obstoju pravnega interesa; enako velja tudi za navedbo, da sodišče prve stopnje naj ne bi podalo prepričljivih razlogov. Ali so razlogi materialnopravno utemeljeni, je stvar pravne presoje (pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava), nedvomno pa prepričanje prve toženke, da gre za neprepričljive razloge (v tem vsebovano konkludentno priznanje, da razlogi obstajajo), ne pomeni absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Materialnopravno stališče glede zemljiškoknjižnega stanja vpisov pravice do uporabe je v sodni praksi že ustaljeno:3 glede tematike lastninjenja po določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini – ZLNDL je treba upoštevati, da vpis pravice do uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivni element pridobitve take pravice, kar je pripeljalo do neurejenega zemljiškoknjižnega stanja. Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso, za odstop od katere po presoji višjega sodišča ni podlage, ni potrebna nadaljnja konkretnejša opredelitev do pritožbenih navedb prve toženke, s katerimi nasprotuje navedenemu materialnopravnemu stališču. 16. V sodbi II Ips 132/2017 z dne 28. 9. 2017 (31. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče že zavrnilo pritožbenim navedbam identično materialnopravno razlago določbe 3. člena ZLNDL (vključno s sklicevanjem na besedilo predloga ZLNDL) in pojasnilo, da ZLNDL ne vsebuje domnev o lastništvu v smislu, da bi se domnevalo, da je pravna oseba, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice uporabe, lastnik nepremičnine. V primeru napačne vknjižbe v zemljiški knjigi imajo dejanski imetniki pravice uporabe pravico dokazovati, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža dejanskega stanja. Tudi v tem delu po presoji višjega sodišča za odstop od navedenega stališča ni nobene podlage.

17. Ne drži pritožbena navedba, da bi stališče sodišča prve stopnje o neskladnosti zemljiškoknjižnih vpisov z dejanskim stanjem prišlo v poštev le v primeru, če bi obstajal določen pravni posel ali akt oblastvenega organa, na podlagi katerega bi lahko prišlo do veljavnega prenosa pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, ki pa ga tožnici v obravnavani zadevi naj ne bi navedli in predložili. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so etažni lastniki s pridobitvijo pravice do uporabe na posameznih delih stavbe že po zakonu pridobili skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (6. člen Zakona o pravicah na delih stavb – ZPDS); ta pravica je sledila pravici na objektu (7. člen ZPDS in 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami – ZPN). Tudi to stališče je v sodni praksi že ustaljeno.4 Materialnopravno pa je zmotno stališče, da zemljišča, na katerih so bile zgrajene stavbe s stanovanji v lasti tožnic (sedaj druge tožnice), niso bila več v družbeni lastnini, saj je na njih pravni prednik prve toženke odplačno pridobil pravico uporabe kot stvarno pravico, s čimer naj ne bi bilo podlage za uporabo določbe 6. člena ZPDS. Odplačno pridobljena pravica uporabe ne pomeni, da se je pravna narava zemljišča spremenila – še vedno je šlo za zemljišča v družbeni lastnini.5

18. Utrjeno stališče sodne prakse6 je tudi, da pojem pripadajočega zemljišča, ki ga je uvedla šele kasnejša zakonodaja, ne pomeni, da vsebinsko enak pojem ni obstajal pod drugim nazivom – funkcionalno zemljišče, zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe (dikcijo "zemljišče, potrebno za normalno uporabo stavbe" uporablja že Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958). Zgolj uporaba kasnejšega nomotehničnega izraza vsebinsko identičnega pojma ne pomeni, da je sodišče prve stopnje določbe Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine – ZVEtL in določbo 190. člena Stanovanjskega zakona – SZ-1 uporabilo retroaktivno.

19. Vrhovno sodišče7 je zavzelo tudi jasno stališče, da prenos pravice do uporabe na funkcionalnem zemljišču ni bil pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil (v smislu izrecne opredelitve prenosa tudi pravice do uporabe na funkcionalnem zemljišču) niti ne z določitvijo statusa funkcionalnega zemljišča v smislu 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN oziroma njegovo odmero. Glede na jasno sodno prakso presoja sodišča prve stopnje tudi ni arbitrarna. Prav tako je Vrhovno sodišče že večkrat8 zavrnilo argument, da je pravico uporabe retroaktivno podelil šele Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo – ZPPLPS in pojasnilo, da je navedeni zakon (le) bistveno poenostavil postopke vpisa etažne lastnine.

20. Drži pritožbena navedba, da je vprašanje, ali je neko zemljišče nujno potrebno za normalno rabo stavbe, pravno vprašanje.9 Vendar pa dejstvo, da je sodišče prve stopnje dopustilo, da je določena odločilna pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je izvedlo omenjeno pravno presojo, in za ugotavljanje katerih sodišče ni imelo ustreznega strokovnega znanja, ugotavljal izvedenec, ne pomeni, da je s tem poseglo v pravico prve toženke do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS. V obravnavani zadevi se ključna dejanska vprašanja prepletajo s pravno presojo. Če je izvedenec podal svoje stališče, kot trdi prva toženka, to ne pomeni, da sodišče izvedenskega mnenja z vidika pravilne uporabe materialnega prava (subsumpcije dejanskih ugotovitev o uporabi spornih zemljišč pod ustrezno pravno normo) ni kritično presojalo, še manj pa, da je prepustilo sodniško odločanje izvedencu. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pripomb prve toženke na izvedensko mnenje, pa ne drži. Sodišče se je v točkah 29.-31. obrazložitve opredelilo do njenih pripomb. O lastništvu nepremičnin na (današnjim) naslovu X. ulica 00 pa sodišče prve stopnje niti ne govori in jo v pritožbi prva toženka omenja brez razloga; stanovanje druge tožnice se nahaja v nepremičnini X. ulica 01; nepremičnina X. ulica 00 torej ni bila predmet izvedenskega dela, kar izhaja iz sklepa o postavitvi izvedenca z dne 30. 11. 2012. 21. Do obsežnih navedb, v katerih prva toženka diskreditira dr. A. A., ki z obravnavano zadevo nima nobene zveze, se višje sodišče ni opredeljevalo.

22. Pritožba ni utemeljena niti v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Drugi odstavek 14. člena ob uvedbi postopka veljavne Odvetniške tarife, ki se uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 20. člena trenutno veljavne Odvetniške tarife, se po presoji višjega sodišča razlaga na enak način kot določbo drugega odstavka 12. člena trenutno veljavne tarife. To pomeni, da se dikcija "v času plačila" v določbi, da "se vrednost storitve pomnoži v vrednostjo točke v času plačila" nanaša na čas odločanja sodišča,10 to pa je v letu 2020, ko je vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. Dejstvo, da se sklep o spremembi vrednosti odvetniške točke iz leta 2019 ne glasi izrecno na prejšnjo tarifo (ki od 1. 1. 2009 sicer ne velja in se uporablja na podlagi prehodnih določb veljavne tarife), po presoji višjega sodišča ni relevantno. Ker je vrednost odvetniške točke v času odločanja, kar je bistven trenutek, znašala 0,60 EUR, višje sodišče soglaša z uporabo te vrednosti.

O pritožbi drugega toženca

23. Drugi toženec je podal isti ugovor nedoločenega izreka kot prva toženka; posledično se višje sodišče sklicuje na svojo obrazložitev v odgovoru na pritožbene navedbe prve toženke. Glede na že opredeljeno naravo ugotovitvene sodbe ni relevantno niti sklicevanje drugega toženca na Aneksa št. 1 in 2, s katerima naj bi bil natančneje prostorsko določen del zemljišč (v smislu ID znakov in parcelnih številk). Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da je bilo o ničnosti pogodbe z dne 20. 9. 2002 že pravnomočno razsojeno. Sodišče je odločalo o ničnosti pogodbe v delu, ki se nanaša na parcele, vpisane v vložku št. ..., k. o. ...; pritožba ne konkretizira, da je bilo o ničnosti pogodbe že odločeno glede teh konkretnih nepremičnin.

24. Ni utemeljen ugovor, da na podlagi uveljavitve ZVEtL stališče Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 262/2009 z dne 19. 11. 2019, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, ni več uporabljivo, posledično pa zaradi uveljavitve ZVEtL ter postopka, ki ga je sodišče prve stopnje delno odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani, ni podan pravni interes tožnic za preostali ugotovitveni zahtevek. Višje sodišče izpostavlja odločitev Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 132/2017 z dne 28. 9. 2017 (15. točka obrazložitve), kjer je Vrhovno sodišče identičen argument zavrnilo. Glede na relativno aktualno stališče Vrhovnega sodišča do identičnega argumenta po presoji višjega sodišča ni razloga za odstop od uveljavljene sodne prakse. Pritožbeno naziranje, da v določbi 112. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ ni podlage za stališče sodišča prve stopnje, da stanovanja kot posebnega dela stavbe ni mogoče prodati brez ustreznih upravičenj na skupnih prostorih, delih, napravah in zemljišču, po jasnem stališču pravne teorije ni pravilno.11

25. Višje sodišče je že pojasnilo, da za prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču na etažne lastnike ni treba, da je funkcionalno zemljišče natančno določeno in odmerjeno in se v tem delu sklicuje na odgovor na pritožbene navedbe prve toženke. Enako velja tudi za pritožbene navedbe glede prekoračitve pooblastil izvedenca. Glede očitka, da postavljeni izvedenec ni bil prave stroke, pa višje sodišče opozarja, da je drugi toženec na naroku za glavno obravnavo dne 3. 9. 2014 navedel, da je že dotedanje delo izvedel izvedenec geodetske stroke in naj bi zato ta izdelal tudi dodatno mnenje. Iz zapisnika naroka torej izhaja, da drugi toženec ni imel pomislekov zoper stroko postavljenega izvedenca, zaradi česar je z nasprotnimi pritožbenimi navedbami prekludiran, saj je treba bistveno kršitev določb postopka grajati takoj, ko je to mogoče (286.b člen ZPP), česar pa drugi toženec ni storil. 26. Ob upoštevanju vsega navedenega zatrjevani pritožbeni razlogi v pritožbah toženk niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbi toženk zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker toženki s svojima pritožbama nista uspeli, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka in sta dolžni tožnicama povrniti njune stroške odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju že omenjenih določb OT je višje sodišče tožnicama priznalo 1.875 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 1.125,00 EUR, ob prištetju 22 % DDV pa 1.372,50 EUR.

1 Galič, A., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, str. 142. 2 Npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 110/2011 z dne 26. 5. 2011 in II Ips 132/2017 z dne 28. 9. 2017. 3 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 104/2017 z dne 12. 10. 2017, II Ips 192/2014 z dne 28. 1. 2016 in II Ips 785/2009 z dne 28. 1. 2010. 4 Npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 785/2009 z dne 28. 1. 2010 in II Ips 420/2011 z dne 19. 9. 2013. 5 Juhart, M., Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa, št. 3, 2008, str. 22. 6 Npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 173/2018 z dne 22. 11. 2018 in II Ips 128/2018 z dne 9. 5. 2019. 7 Npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 110/2011 z dne 26. 5. 2011 in II Ips 132/2017 z dne 28. 9. 2017. 8 Ibid. 9 Prim. s 34. točko obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 132/2017 z dne 28. 9. 2017. 10 Npr. sklepa VSL I Cp 1523/2019 z dne 7. 11. 2019 in I Cpg 85/2020 z dne 11. 3. 2020. 11 Rijavec, V., v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 547-548.