Jedro

Otroke so dolžni preživljati starši, ne stari starši; pomoč starih staršev na njihovo preživninsko obveznost praviloma ne more vplivati.

Zagotovo tudi otroški dodatek tožnica porabi za hčerkino preživljanje in prav je tako, saj drugih rednih prihodkov nima.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo toženčevih stroškov lizinga za avto, saj ima preživnina prednost pred takimi (poslovnimi) obveznostmi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletno A. (rojeno ... 2005) zaupalo v varstvo in vzgojo materi, stike z očetom določilo tako, da potekajo po telefonu, preko elektronske pošte in drugih elektronskih sredstev, osebno pa le po dogovoru med A. in očetom, tožencu določilo plačevanje mesečne preživnine za mladoletno hči, in sicer za čas od 30. 11. 2012 do vključno oktobra 2012 v znesku 200 EUR, od novembra 2013 do vključno januarja 2014 v znesku 125 EUR, od februarja 2014 do vključno junija 2014 v znesku 25 EUR ter od julija 2014 do 11. 9. 2015 v znesku 100 EUR. Od 11. 9. 2015 dalje pa je sodišče določilo mesečno preživnino v znesku 200 EUR. Kar je tožnica glede preživnine in stikov zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.

2. Toženec sodbo izpodbija glede preživnine, in sicer kolikor presega znesek 100 EUR mesečno oziroma v obdobju od novembra 2013 do vključno januarja 2014 v celoti, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev tega dela sodbe in novo sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Meni, da je sodišče brez ustreznih dokazov in nerealno ocenilo stroškov bivanja v hiši na 80 EUR mesečno. Oceno naj bi oprlo na izpoved tožnice in njene mame, ki sta povedali, koliko znašajo stroški bivanja v stanovanjskem bloku, vendar pa so ti drugačni kot stroški bivanja v hiši. Pri tem je treba upoštevati, da je v hiši šest sob in še dve v mansardi, kar presega stanovanjske potrebe tožnice in hčere, zato ima tožnica možnost najmanj tri sobe oddati v najem in si tako zagotoviti sredstva za preživljanje. Po mnenju pritožnika je sodišče napačno ravnalo tudi pri določitvi višine preživnine za čas od novembra 2013 do julija 2014, češ da tožnica v času, ko je živela pri materi, zase in za A. za stanovanje in hrano ni plačevala ničesar in ni imela teh stroškov. Pritožba nadalje navaja, da argumenti sodbe VS RS II Ips 186/2014 niso uporabni, saj iz odločbe CSD izhaja, da so bili pri določanju višine otroškega dodatka upoštevani le dohodki tožnice in A. ter tožničino premoženje, zato naj razveza in manjše število družinskih članov na višino otroškega dodatka ne bi vplivala. Stališče, da se otroški dodatek ne upošteva, se pritožniku ne zdi pravilno, pri čemer se sklicuje na sodbi tukajšnjega pritožbenega sodišča IV Cp 2845/2013 in IV Cp 2094/2013. Toženec navaja še, da je sodišče bistveno previsoko ugotovilo njegove dohodke, saj ima od leta 2012 neto plačo povprečno 750 EUR mesečno, njegovi občasni dohodki so v letu 2014 znašali 530 EUR, sodišče pa je navedlo, da je njegova plača 840 EUR mesečno. Ob tem je toženec navedel še svoje stroške in povedal, da kljub skromnemu življenju preživnine, ki bi presegala 100,00 EUR na mesec, ne zmore plačevati.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva. Pri svoji odločitvi se sklicuje na ustrezne materialnopravne določbe (123. čl., 129. čl. in 129. a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR), ki opredeljujejo preživninsko obveznost roditeljev in te določbe tudi v celoti pravilno uporabi.

6. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov ne o pravilnosti ugotovljene višine potreb hčere pravdnih strank ne o pravilnosti ugotovljenih materialnih in pridobitnih sposobnosti tožnice in toženca.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo mesečne potrebe mladoletne A. okoli 320 EUR, za obdobje med novembrom 2013 in julijem 2014, ko je A. skupaj z materjo (tožnico) živela v stanovanju pri tožničini materi in je ta nosila stanovanjske stroške ter del stroškov prehrane, pa 200 EUR mesečno. Korektno je ocenilo stanovanjske stroške za obdobje, ko je A. z materjo živela v stanovanjski hiši matere. Pri oceni teh stroškov se je res oprlo na izpovedbi tožnice in njene matere, ki se nanašata za obdobje bivanja v stanovanju. Nadalje pa je korektno in prepričljivo navedlo, da ni zanesljivih podatkov o tem, da bi bila višina stanovanjskih stroškov v hiši za A. nižja od teh stroškov v stanovanju, ki jih je ocenilo na 80 EUR mesečno. Na splošno sicer verjetno drži, da so stroški v stanovanju drugačni od stroškov v hiši, vendar je ocena o konkretnih stroških v tem primeru razumna, ti niso pretirani. Tudi stroški za ogrevanje, vodo, internet, elektriko in ostalo so razumno ocenjeni, pri čemer je treba povedati, da gre za približno oceno teh stroškov, ki – tudi niso vsak mesec nujno enaki, ne pa za natančen matematični izračun.

8. Tudi pri izračunu stroškov za čas, ko je mladoletna A. bivala pri babici, ne gre za matematičen izračun, temveč za oceno. Očitek, da je stroške prehrane nosila babica in bi posledično preživnina morala biti določena še na nižji znesek, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je potrebe A. za to obdobje že itak ocenilo nižje kot sicer in s tem upoštevalo dejansko nižje izdatke tožnice, a kljub temu je treba poudariti, da so otroke dolžni preživljati starši, ne stari starši; pomoč starih staršev na njihovo preživninsko obveznost praviloma ne more vplivati.

9. Kot že zgoraj rečeno, so tudi zmožnosti obeh roditeljev po presoji pritožbenega sodišča dovolj zanesljivo in pravilno ugotovljene. Ocena preživljalskih zmožnosti staršev mora biti realna, – a se presoja dokaj strogo. Upoštevati je treba ne le dejanske materialne in pridobitne sposobnosti (129. čl. ZZZDR), ampak tudi potencialne dohodke, ki bi jih s svojimi sposobnostmi lahko pridobili, pa jih morda ne. Tožnica, ki je že dalj časa brezposelna, opravlja razna priložnostna dela. Njene prihodke in premoženje je sodišče prve stopnje ugotovilo natančno in kritično (stran 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe), na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, saj golo ponavljanje nima nobenega pomena. Ni pa utemeljen toženčev očitek, da bi moralo sodišče upoštevati še možnost oddajanja sob, češ da je hiša dovolj velika. Gre za hipotetično trditev in ne za realno izkazano možnost zaslužka, ki bi se ga tožnica sicer verjetno ne branila.

10. Neutemeljen je tudi očitek o napačni ugotovitvi toženčevih dohodkov in (nujnih, upoštevnih) izdatkov. Res se pri ocenjevanju zmožnosti preživljalca upošteva tudi njegove lastne potrebe, a v okviru nujnih življenjskih stroškov in drugih zakonskih obveznosti. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo toženčevih stroškov lizinga za avto, saj ima preživnina prednost pred takimi (poslovnimi) obveznostmi. Prav tako tudi niso utemeljeni očitki o previsoko ugotovljenih dohodkih. Listinski dokazi, na katere se pritožnik sklicuje, v relevantnem obdobju ne izkazujejo njegove plače v povprečju 750, pač pa 770 EUR na mesec. Upoštevaje občasne zaslužke – na letni ravni okoli 530 EUR, ocena o 840 EUR mesečnih prihodkih, upoštevajoč pri tem še regres in druge prejemke, ni pretirana oziroma očitno napačna.

11. Pritožba tudi nima prav, ko sodbi očita napačno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 186/2014, v kateri je to temeljito razložilo pojem in pomen otroškega dodatka ter zavrnilo prakso, da se ta avtomatično odšteje od ugotovljenih otrokovih potreb. Sklicevanje pritožnika na drugačno sodno prakso je neumestno; sodba tukajšnjega pritožbenega sodišča IV Cp 2845/2013 je bila spremenjena ravno s to sodbo Vrhovnega sodišča 25. 9. 2014, odločitev v zadevi IV Cp 2094/2013 pa je bila sprejeta 25. 9. 2013. 12. Upoštevajoč vse ugotovljeno je pravilna ocena o porazdelitvi preživninskega bremena približno 60 % na toženca in približno 40 % na tožnico. Taka porazdelitev nikakor ni tožencu v škodo, saj kljub skromnim (podpovprečnim) prejemkom te vendarle redno ima, poleg tega pa še znanje in sposobnost dodatnega zaslužka. Tožnica pa kljub brezposelnosti svoje preživninske obveznost do hčerke ni razbremenjena, nasprotno, brez dvoma jo bo zelo spodbujala k iskanju (dodatnih) sredstev za njeno preživljanje. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da zagotovo tudi otroški dodatek tožnica porabi za hčerkino preživljanje in prav je tako, saj drugih rednih prihodkov nima. 40 % kritje hčerinih življenjskih stroškov je zanjo zato znatna, a očitno ne nezmogljiva obremenitev.

13. Pritožbeni očitki toženca se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo nobenih napak, jo je v tem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP; ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške, ki so mu pri tem nastali.