Jedro

Omrzline, ki jih je utrpel tožnik po prometni nezgodi med čakanjem na pomoč, so v pravnorelevantni vzročni zvezi s prometno nesrečo in jih je torej treba obravnavati kot poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v prometni nesreči.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina za nematerialno škodo zviša za 6.000,00 EUR, tako da odškodnina tožeče stranke po spremembi znaša 31.303,60 EUR, odločitev o obrestnem delu pa (se spremeni) tako, da se tek dosojenih zamudnih obresti ne omeji; odločitev v 3. točki izreka (glede pravdnih stroškov) pa se spremeni tako, da se prisojeni pravdni stroški zvišajo za znesek 419,90 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 386,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče RS v revizijskem postopku s sodbo II Ips 321/2009 z dne 13. 12. 2012 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča I Cp 3058/2008 z dne 7. 1. 2009, s katero je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe, pritožbi toženke pa je ugodilo in izpodbijani obsodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi za plačilo odškodnine v višini 25.303,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Revizijsko sodišče je reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za materialno in nematerialno škodo v višini 25.303,60 EUR, z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od 25.303,60 EUR, preračunano v SIT po tečaju zamenjave, od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 do 31. 12. 2006 z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od istega zneska, od 1. 1. 2007 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od istega zneska, dokler vsota zamudnih in neplačanih obresti doseže glavnico, v 15 dneh. Kar je tožeča stranka zahteva več, je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 4.331,19 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

3. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v izpodbijanem delu ugodi. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka graja višino prisojene odškodnine za nematerialno škodo po vseh postavkah, in sicer tako za pretrpljene telesne bolečine kot tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter skaženosti. Meni, da je sodišče prve stopnje, ki je sicer korektno povzelo tožnikove telesne poškodbe ter navedbe izvedencev o trajanju bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri odmeri višine odškodnine pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 12.000,00 EUR namreč ni primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče odmerilo prenizko. Nedvomno je, da so dokazane poškodbe leve noge vplivale tudi na delovne sposobnosti tožnika, kar je razvidno tudi iz mnenja izvedenca dr. S., ki ga je sodišče povzelo v sodbi, torej, da je tožnik zaradi leve noge oviran pri vožnji avtomobila. Zaradi težav pri opravljanju avtoprevozniške dejavnosti je tožnik moral spremeniti tudi svoje delo in sedaj opravlja le še manj zahtevna gradbena dela, saj za zahtevna gradbena dela ni več sposoben. Utrpljena poškodba leve noge, kar potrjujejo tudi ugotovitve obeh izvedencev, tožnika moti pri hoji, mu onemogoča tek in povzroča težave pri čepenju. Tožnik ni zmožen za hojo po strmem terenu, po lestvah in neravnem terenu, ne more dobro teči. Vse te sposobnosti pa potrebuje, da bi lahko uspešno opravljal gradbena dela ali napredoval v tem poklicu. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi sodišče moralo tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisoditi odškodnino v višini 30.000,00 EUR. Zmotno je sodišče prve stopnje odmerilo tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. V tožbi je tožnik navedel, da so mu amputirali prste na nogi in to v dveh ločenih operativnih posegih ter da je imel številne nekroze in implatante. V tožbenih navedbah je tudi poudaril, da je pri njem izražena skaženost, ki se kaže (tudi) v šepajoči, nerodni hoji. Če je sodišče prve stopnje menilo, da je trditvena podlaga v zvezi s skaženostjo nerazumljiva ali pomanjkljiva, bi na to moralo opozoriti tožečo stranko in jo pozvati na dopolnitev tožbenih navedb, česar ni storilo. Sploh pa trditvena podlaga ni bila pomanjkljiva. Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri zamudnih obresti za nematerialno škodo, saj zamudne obresti do 22. 5. 2007, do spremembe OZ-A, še niso dosegle glavnice. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tek zakonskih zamudnih obresti omejilo, napačna. Tožnik navaja, da se pritožuje tudi zoper pravdne stroške, pri čemer v zvezi s tem pritožbe ni konkretiziral. 5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Toženka meni, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik poškodb (omrzlin) ni utrpel v prometni nesreči, temveč je poškodbe utrpel zaradi okoliščin, v katerih se je znašel po prometni nesreči. Zato utrpljene poškodbe niso v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo določilo 1. člena veljavnih Pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus) tožene stranke, saj bi moralo ob pravilni uporabi tega določila tožbeni zahtevek zavrniti. Poleg tega pa toženka meni, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo previsoko odškodnino po vseh postavkah, in sicer iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter duševnih bolečin zaradi skaženosti. Meni, da odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo tožniku zaradi pretrpljenih telesnih bolečin, presega okvire v podobnih primerih in bi morala biti nižja vsaj za 2.500,00 EUR. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se tožnik sklicuje na zadevi II Ips 628/2006 ter II Ips 237/2005 ter meni, da bi morala biti odškodnina tudi iz tega naslova nižja vsaj za 2.500,00 EUR. Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa meni, da sploh niso izpolnjeni pogoji za prisojo odškodnine, saj bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da drugačna in niti ne šepajoča hoja ne pomenita skaženosti tožnika. Nepravilna je tudi odločitev glede prisojene odškodnine za tujo nego in pomoč, saj ta škoda z zavarovanjem ni krita (5. odstavek 3. člena ZAO+51/97). Poleg tega ženina moralna obveznost, ki je tožniku nudila pomoč in nego, ne more biti podlaga za ugoditev zahtevku. Sodišče prve stopnje je vprašanje obsega tuje pomoči nepravilno presojalo po prostem preudarku, saj gre za strokovno vprašanje, ki terja postavitev izvedenca ustrezne stroke. Prav tako tožena stranka vztraja pri ugovoru prekluzije glede predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke v ponovljenem postopku. Dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja dr. S. je namreč prepozen in ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Odločitve o stroških ni mogoče preveriti. Predvsem je tožnik iz naslova izvedenin plačal skupaj 1.034,84 EUR in ne zneska 1. 1. 772,87 EUR, kar je navedlo sodišče prve stopnje. Prav tako sodišče prve stopnje ni utemeljilo za katere in v kakšni višini je priznalo stroške za zastopanje na narokih in za posamezno vlogo, zato sodbe v tem delu ni moč preiskusiti.

6. Pravdni stranki odgovora na pritožbi nista podali.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene pa ni utemeljena.

O temelju zahtevka:

8. Pritožbeno sodišče sprejema stališče revizijskega sodišča (1), da so omrzline, ki jih je utrpel tožnik po prometni nezgodi med čakanjem na pomoč, v pravno relevantni vzročni zvezi s prometno nesrečo in da jih je torej treba obravnavati kot poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v prometni nesreči. Ker je tožnik telesne poškodbe utrpel v prometni nesreči, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravno določilo 1. člena Pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb in pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku po temelju. Pritožba tožene stranke tako neupravičeno izpodbija temelj zahtevka.

O višini škode:

9. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja (telesnih in duševnih) bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno). Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 12.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 10.000,00 EUR ter 1.500,00 EUR odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti, torej skupaj 23.500,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo, kar je v času sojenja predstavljalo 26,7 povprečnih neto plač.

10. Dejansko stanje glede nevšečnosti, ki jih je med zdravljenjem prestal tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izvedenskih mnenj sodnih izvedencev medicinske stroke dr. P. in dr. S.. Glede trajanja telesnih bolečin pa se je oprlo na mnenje dr. S., ki je imel, za razliko od dr. P., z navedenimi poškodbami več izkušenj. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podrobno opisano na 9. strani sodbe, pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, ki je tožniku iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 12.000,00 EUR. Oba pritožnika, tako tožnik kot toženka, zgolj pavšalno navajata, da odmerjena odškodnina ni primerljiva s podobnimi odškodninami, pri čemer pa konkretnih primerov, od katerih naj bi dosojena odškodnina odstopala, ne ponudita, zato njune pritožbene navedbe niso utemeljene. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, ki izpodbijajo ugotovitev, da je tožnik 35 dni trpel neprestane hude bolečine, ker je prejemal analgetike. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje o trajanju bolečin temelji na izvedenskem mnenju dr. S., ki je izdelano strokovno, jasno in natančno, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sledilo. Poleg tega ni utemeljen niti ugovor prekluzije glede dopolnitve izvedenskega mnenja dr. S., ki ga v pritožbi izpostavlja toženka. Navedeni ugovor je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj je tožeča stranka dopolnitev izvedenskega mnenja dr. S. z dne 16. 10. 2007 predlagala pravočasno, v roku ki ji ga je določilo sodišče prve stopnje za podajo pripomb na izvedensko mnenje. Zato pritožbeni očitek toženke, da je dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja dr. S. prepozen, ni upravičen.

11. Glede pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je dr. P. v mnenju ugotovil, da se je tožnikovo levo stopalo po amputaciji močno zmanjšalo, kar tožnika moti pri hoji, mu onemogoča tek in povzroča težave pri počepanju. Tožnikova leva noga se pri daljšem obremenjevanju ter pri daljši in hitrejši hoji prej utrudi. Ocenil je tudi, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane za 15 %. Iz mnenja dr. S. pa izhaja, da tožnik ni zmožen za hojo po strmem terenu, po lestvah in neravnem terenu. Manj zmožen je za hitro in dolgo hojo in za dolgo stojo, ne more dobro teči in je oviran pri počepanju in pri vožnji avtomobila. Glede na ugotovitve obeh izvedencev o zmanjšanju življenjskih aktivnosti tožnika (tek, stoja, počepanje), ki je bil ob nezgodi star 37 let in je prikrajšan pri rekreativnih dejavnostih, je tožnikova graja prisojene višine odškodnine iz tega naslova upravičena. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikom, da je prisojena odškodnina prenizka. Upoštevaje ugotovljene omejitve tožnikovih življenjskih aktivnosti in njegovo starost v času poškodbe pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina iz tega naslova 16.000,00 EUR, torej 6.000,00 EUR več, kot mu je za to obliko škode prisodilo sodišče prve stopnje. Nasprotne pritožbene navedbe toženke o previsoki odškodnini pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. Neutemeljeno je namreč sklicevanje toženke na primera II Ips 628/2006 ter II Ips 237/2005, saj izpostavljena primera z obravnavanim primerom nista primerljiva. V primeru II Ips 237/2005 je oškodovanec utrpel zgolj 7% zmanjšanje življenjskih aktivnosti, v primeru II Ips 628/2006 pa je oškodovanka utrpela 10% znižanje življenjske aktivnosti, torej v obeh primerih manj kot tožnik, za katerega je bilo namreč ugotovljeno, da je utrpel 15% znižanje življenjskih aktivnosti. Zato primerjava z navedenima primeroma, ki ju ponuja toženka, ni upravičena. Prav tako pa niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je moral zaradi težav pri opravljanju avtoprevozniške dejavnosti spremeniti tudi svoje delo in sedaj opravlja le še manj zahtevna gradbena dela. Da bi utrpljene poškodbe bistveno vplivale na poklicno udejstvovanje tožnika, namreč tožnik v tožbi (stran 4. tožbe) ni zatrjeval. Zato te pritožbene navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel podati do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Dejstva, ki pa jih je tožnik v zvezi z nemožnostjo opravljanja poklica navedel v svoji izpovedbi (stran 239 spisa), pa pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenj izvedencev dr. P. ter dr. S. in izpovedbe tožnika ugotovilo, da tožnik šepa in nosi ortopedske čevlje. Pritožbene navedbe toženke, da šepajoča hoja ne predstavlja skaženosti, pritožbeno sodišče zavrača. Duševne bolečine zaradi skaženosti so posebna vrsta škode, ki izhaja iz sprememb na oškodovančevem telesu ali drugih sprememb, ki so povezane z oškodovančevo zunanjostjo (2). Temelj za priznanje odškodnine za skaženost (3), kot zmotno meni toženka, pa ni samo v tem, če spremenjena zunanjost oškodovanca zbuja gnus, pomilovanje ali siceršnjo pozornost, pač pa se upoštevajo tudi subjektivna merila, ki so v vplivanju vseh elementov (sprememba zunanjosti, opaznost) na oškodovančevo psihično ravnotežje. To pa je tožnik s svojo izpovedbo izkazal, saj je navedel, da ga šepanje in nošenje ortopedskih čevljev moti (glej l. št. 242), začne ga namreč stiskati na spodnjem delu noge, noga pa mu zaradi stiskajočega čevlja začne zatekati. Kot izhaja iz tožbenih trditev (l. št. 4), je tožnik glede skaženosti zatrjeval le, da se skaženost pri njem kaže v šepajoči in nerodni hoji, na izgled amputirane noge pa se ni skliceval. V skladu z določilom 7. in 212. člena ZPP pa je tožnik tisti, ki mora navesti dejstva, na katera opira svoje zahtevke. Koliko dejstev in katera navede, pa je na strani tožnika. Iz tega razloga je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati na dopolnitev trditvene podlage (v zvezi z izgledom noge). Pa tudi sicer tožba upoštevaje 180. člen ZPP ni bila nepopolna, da bi bil poziv na dopolnitev upravičen.

13. Peta točka 3. člena Pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO -plus), na kar toženka opozarja v pritožbi, določa da z zavarovanjem ni krita denarna renta oz. škoda, ki nastane zaradi izgube dohodka, nadalje škoda, ki nastane zaradi izgubljenega preživljanja ter škoda, ki se kaže v izdatkih zaradi nege in pomoči oškodovanca s trajnimi posledicami. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo materialno škodo iz naslova tuje pomoči in nege le v času zdravljenja, to je v obdobju sedmih mesecev, očitno ne gre za primer, ko bi oškodovanec zaradi trajnih posledic trajno prejemal pomoč in nego, kot to določa prej navedeno določilo. Zato se pritožba toženke na izključitev zavarovalnega kritja neutemeljeno sklicuje. Pritožbene navedbe, da zahtevek za povračilo tuje pomoči ni utemeljen, ker je tožnikova žena moralno zavezana pomagati tožniku, niso upravičene. Tožnik kot oškodovanec ima namreč pravico do odškodnine za tujo pomoč ne glede na to, kdo mu jo nudi in tudi če zanjo ni plačal, do povračila škode pa je upravičen tudi v primeru, ko mu je pomoč zagotavljal družinski član (4). Potrebo po tuji pomoči sta potrdila oba izvedenca, ki sta ocenila, koliko časa je bil tožnik vezan na pomoč drugega. Sodni izvedenec dr. S. je natančno navedel, da je tožnik zavoje na nogi nosil sedem mesecev, zaradi česar je bil bistveno oviran pri osebni higieni in gibanju noge. Glede ocene števila ur pomoči, ki jih je tožnik v tem obdobju potreboval (4 ure dnevno dva meseca in 2 uri dnevno pet mesecev), pa pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje ter se prav tako strinja z oceno prvostopnjskega sodišča, ki je na podlagi prostega preudarka (216. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) uro pomoči ovrednotilo na 3,34 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo odškodnino iz naslova tuje pomoči (195. člen ZOR) v višini 1.803,60 EUR, je tako pravilna.

Glede teka dosojenih obresti

14. Glede na to, da uveljavljane in dosojene zamudne obresti (od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 gre za zakonske zamudne obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero) od prisojene glavnice do 22. 5. 2007, ko je bil uveljavljen OZ-A, glavnice niso dosegle, pritožba tožnika utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je tek obresti omejilo (dokler vsota zapadlih a neplačanih dosojenih obresti ne doseže glavnice). Pritožbeno sodišče je zato v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v prvi točki izreka glede navedenega spremenilo tako, da je odločilo, da se tek obresti ne omeji, kar pomeni, da dosojene obresti v višini (obrestne mere), kot jo je pravilno določilo sodišče prve stopnje, tečejo od 1. 1. 2002 do plačila in se ne ustavijo, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico (ista – dosojena – obrestna mera velja tudi za na 31.303,60 EUR zvišano odškodnino (25.303,60 EUR in 6.000,00 EUR).

Glede pravdnih stroškov

15. Obe pravdni stranki se pritožujeta tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Pritožba tožeče stranke v tem delu ni utemeljena, saj le pavšalno in nekonkretizirano napada odločitev o stroških, zato pritožbeno sodišče nanjo ni moglo odgovoriti. Pritožba toženke pa neutemeljeno očita, da odločitve o stroških ni mogoče preveriti. Glede stroškov za posamezne odvetniške storitve namreč zadošča sklicevanje sodišča na stroškovnik tožeče stranke, ki vsebuje specifikacijo stroškov po višini. Sodišče prve stopnje je pri vsaki postavki stroškovnika tožeče stranke posebej označilo, katere stroške in v kakšni višini je priznalo. Poleg tega je višina priznanih potrebnih izdatkov tožnika razvidna tudi iz obrazložitve, iz katere izhaja, koliko odvetniških točk je tožniku priznalo za sestavo tožbe, pripravljalne vloge in zastopanje na narokih. Izpodbijano odločitev o stroških je tako mogoče preizkusiti, zato pritožbeni očitek toženke, ki smiselno zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba toženke, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo stroške izvedenin, ki jih je plačal tožnik. Kot izhaja iz sklepov z dne 2. 8. 2006, 5. 11. 2007 ter (sklepa z dne) 9. 1. 2008 stroški izvedenin znašajo 1.772,87 EUR, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

16. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialnopravno določilo 200. člena ZOR glede višine prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika ter določilo 376. člena OZ v zvezi z novelo OZ-A ter Ustavno odločbo U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, na kar je utemeljeno opozoril tožnik. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je za 6.000,00 EUR zvišalo višino priznane odškodnine tožniku, ki po spremembi znaša 31.303,60 EUR, odločitev o teku zamudnih obresti pa je spremenilo tako, da teka zamudnih obresti ni omejilo. Ker se je zaradi spremembe sodbe uspeh pravdnih strank spremenil, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala spremembo stroškovne odločitve. Upoštevaje spremembo na pritožbeni stopnji uspeh tožnika(5) znaša 87,5%, uspeh toženke pa 12,5% (drugi odstavek 154. člena ZPP). Odmere stroškov pravdni stranki nista izpodbili. Potrebni stroški, ki so tožniku nastali pred sodiščem prve stopnje, znašajo 5.518,31 EUR, potrebni izdatki toženke pa 625,94 EUR. Upoštevaje uspeh pravdnih strank je tožnik upravičen do stroškov v višini 4.828,52 EUR, toženka pa do 78,24 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku plačati 4.750,28 EUR pravdnih stroškov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremenilo tako, da se prisojeni pravdni stroški, ki jih je toženka dolžna plačati tožniku, zvišajo za 419,09 EUR.

18. Toženka s pritožbo ni uspela. Tožnik pa je s pritožbo delno uspel, zato je v skladu z uspehom, ki znaša 36% (6.000,00 EUR od zavrnilnega dela 16.425,66 EUR) upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov in stroškov, ki so mu nastali v revizijskem postopku (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški pritožbenega in revizijskega postopka tožnika znašajo 750 točk za sestavo pritožbe in 1200 točk za sestavo revizije, skupaj 1.950 točk (6), to je 895,05 EUR, kar z upoštevanjem 20% DDV znaša 1.074,06 EUR. Glede na pritožbeni uspeh (36%) je tožnik upravičen do povrnitve 386,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, kar je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženki, in sicer v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (378. člen OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa pravno mnenje VS RS z dne 13. 12. 2006).

(1) glej 11. točko sklepa VS RS II Ips 321/2009 z dne 13. 12. 2012

(2) Pravno mnenje VSS, občna seja 18. in 19. 6. 1996, Pravna mnenja 1/96, str. 6

(3) Sklep, bivša zvezna skupna seja 15. in 16. 10. 1986, Poročilo VSS 2/86, str. 10

(4) glej tudi sodbi VSL II Cp 2799/2011, I Cp 3851/2011

(5) ki je s temeljem zahtevka uspel v celoti, po višini pa s 75% (31.303,60 EUR od 41.729,26 EUR)

(6) vrednost točke je 0,459 EUR