Jedro

Če je predlagana začasna odredba, ob tožbi vloženi zaradi varstva ustavnih pravic, se sodišče pri odločanju o začasni odredbi ne more izogniti obligatornemu preizkusu tožbe in zahteve, predvsem, ali obstajajo procesne predpostavke po 34.členu ZUS, ki so pomembne tudi za postopek ugotavljanja pogojev za izdajo začasne odredbe. Če katera od procesnih predpostavk iz 34.člena ZUS ni podana, je treba tožbo zavreči, še predno se pristopi k odločanju o utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožnice za izdajo začasne odredbe, vloženo na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS. Sodišče navaja, da je tožnica vložila tožbo, v kateri zatrjuje, da so ji bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine po sklepu tožene stranke z dne 24.4.2006, ker je bila za podjetje F. d.o.o., katerega davčne obveznosti se izterjujejo s citiranim sklepom, po mnenju sodne izvedenke finančne stroke dr. I.L., podanem v kazenski zadevi K 75/01 z dne 29.5.2006, namesto dobička ugotovljena izguba za leto 1997 v višini 7,162.875,00 SIT. Tožnica nadalje zatrjuje, da tudi ni imela kot stranka v postopku možnosti ugovarjati ugotovitvam davčnega organa, s čimer ji je bila kršena tudi pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS in pravica iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Zahteva, da se ji do odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev obveznosti, ki se izterjujejo po prej navedenem sklepu tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnica ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe iz razlogov 2. odstavka 30. člena ZUS. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje le z navedbo, da je kot manjšinska družbenica (manj kot 5%) dolžna plačati obveznosti podjetja, za katerega je bila v kazenskem postopku ugotovljeno, da je poslovalo z izgubo. Prav tako utemeljuje zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa z ugotovitvijo, da v času vstopa tožnice v podjetje F.d.o.o. in tudi v letu 1997, na katerega se davčni dolg nanaša, družbeniki za obveznosti družbe po ZGD niso odgovarjali. Zatrjevane procesne kršitve in napačna uporaba materialnega prava pa po presoji prvostopnega sodišča niso tiste okoliščine, s katerimi bi tožnica izkazala nastanek težko popravljive škode v smislu 2. odstavka 30. člena ZUS. Zato je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožnica v pritožbi zoper sklep navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču je posredovala vso dokumentacijo in navedla vsa dejstva, ki so ji v zadevi dosegljiva. Poudarja, da je bila le pasivni družbenik in da od zaplembe poslovne dokumentacije ter zapečatenja poslovnih prostorov s strani kriminalistov septembra 1998 do njih ni imela dostopa. Izvedensko mnenje, ki ga je posredovala sodišču, negira davčni dolg, tako glavnico kot nenormalne obresti, ki so predmet izvršbe na njenem tekočem računu. Nastali dolg je montiran in neutemeljen. Njej in njenima otrokoma pa onemogoča nadaljnje preživetje. Trenutno res da dobivajo socialno pomoč, a po končanem šolanju se želi zaposliti in sama skrbeti zase. Neutemeljena izvršba na njenem tekočem računu pa ji to onemogoča in podaljšuje večletno agonijo, predvsem zaradi dejstva, da tisti organi, ki bi morali v razumnem roku o zadevi odločiti, tega ne storijo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ugodi zahtevi za odložitev izvršbe na njenem tekočem računu dokler o tožbi ne bo odločeno. Ker je prejemnica socialne pomoči, prosi tudi za oprostitev sodnih taks za pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Iz sodnega spisa je razvidno, da je tožnica pri sodišču prve stopnje vložila tožbo, v kateri je navedla, da jo vlaga zaradi kršitve ustavnih pravic po 3. odstavku 1. člena ZUS, ki naj bi ji bile kršene z nezakonitim sklepom davčnega organa prve stopnje o davčni izvršbi z dne 24.4.2006, katerega zadržanje izvršitve je zahtevala z izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS. Prvostopno sodišče pa je tožničino zahtevo obravnavalo, kot da je v tem upravnem sporu izpodbijan dokončni upravni akt, da naj bi šlo za spor iz 2. odstavka 1. člena ZUS.

Če je predlagana začasna odredba, ob tožbi vloženi zaradi varstva ustavnih pravic, se sodišče pri odločanju o začasni odredbi ne more izogniti obligatornemu preizkusu tožbe in zahteve, predvsem ali obstajajo procesne predpostavke, ki so pomembne tudi za postopek ugotavljanja pogojev za izdajo začasne odredbe. Če katera izmed procesnih predpostavk iz 34. člena ZUS ni podana, je treba tožbo zavreči, še preden se pristopi k odločanju o utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe.

Med procesne predpostavke spada tudi preizkus, ali je s tožbo izpodbijani akt sploh mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ker ima na primer tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker sodišče prve stopnje takega preizkusa ni opravilo, je izpodbijani sklep zato tako pomanjkljiv, da se ne da preizkusiti in je podan razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 3. odstavka 72. člena ZUS, na kar mora sodišče paziti že po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 74. in 68. člena ZUS izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožnica je v pritožbi zaprosila tudi za oprostitev plačila sodnih taks. O tem predlogu je pristojno odločati sodišče prve stopnje.