Jedro

Ker tožnica ne izpolnjuje nobenega pogoja iz 1. in 2. odstavka 7. člena ZPPPAI, tudi ob izpolnjevanju pogojev iz 8. člena tega zakona ne bi bila upravičena do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je odločila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v ne azbestno (ZPPPAI - Ur. l. RS, št. 56/96, 35/98 in 86/2000). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke, št. 106-2/03-04-4/3 z dne 26.2.2004 in za priznanje pravice do upokojitve pod ugodnejšimi pogoji. Ugotovilo je, da tožnica ne izpolnjuje že pogoja za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po 8. členu ZPPPAI, saj je še vedno zaposlena v S.. Ker so v zakonu pogoji predpisani kumulativno je že neizpolnjevanje enega pogoja zadosten razlog za zaključek, da tožnica pogojev ne izpolnjuje in ostalih pogojev sploh ni potrebno ugotavljati.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka kršila tožnici ustavne pravice do enakosti pred zakonom, saj se je ob istem dejanskem stanju upokojilo 59 delavcev A. in tudi delavci iz tovarn poslovnega sistema S., ki se nahajajo na lokaciji v Z.. Sodišče je zahtevek tožnice zavrnilo iz drugih razlogov (neizpolnjevanje pogojev iz 8. člena ZPPPAI), kot pa je zahtevek zavrnila tožena stranka (neizpolnjevanje pogojev iz 8. člena ZPPPAI). Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnice. Zaradi tega in neenakega obravnavanja je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato bi sodišče druge stopnje moralo prvostopno sodbo razveljaviti. Sodišči sta nepravilno uporabili oziroma napačno tolmačili določbe 8. člena in drugega odstavka 7. člena ZPPPAI.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

ZPPPAI je kot enega svojih ciljev v 1. členu opredelil tudi zagotovitev socialne varnosti delavcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu, in v ta namen zagotovitev potrebnih sredstev. V smislu izvedbe tega cilja je v 6. členu zaradi razreševanja kadrovsko socialnih problemov, ki jih je povzročila dolgotrajna uporaba azbesta, določil uvedbo pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Pri tem je v 7. členu kot pogoj za pridobitev te pravice določil nižje starostne meje in nižja obdobja minimalne pokojninske dobe ter najmanj 10 let dela v neposredni proizvodnji azbestnih izdelkov ali v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov oziroma najmanj 20 let dela v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljala azbest. Poleg tega je v 8. členu kot pogoj za pridobitev pokojnine pod ugodnejšimi pogoji zakon določil prenehanje delovnega razmerja zaradi ukinitve delovnega mesta ali zmanjšanja števila delavcev zaradi prestrukturiranja proizvodnje ali drugih operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in takšnim delavcem ni mogoče niti s prekvalifikacijo zagotoviti njihovim delovnim sposobnostim ustrezne druge zaposlitve v primerni oddaljenosti od kraja stalnega bivališča v roku enega leta.

Dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločitev o pravici tožnice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, niso sporne. Gre za starost tožnice, njeno delovno dobo in delovno mesto oziroma delo, ki ga je opravljala pri delodajalcu. Prav tako ni sporno dejstvo, da je bila tožnica v času vložitve zahteve in odločanja o njej, še vedno zaposlena pri S..

ZPPPAI je v 7. členu predvidel tri kategorije upravičencev in zanje določil različne pogoje za pridobitev pravice. Za tiste, ki so zboleli za poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu, je predpisal kot pogoj zgolj minimalno pokojninsko dobo. Za druge pa je predpisal tudi minimalno starost in pri pokojninski dobi dodaten pogoj gostote dela v azbestni proizvodnji. Pri tem je že zakon sam določil različne pogoje za tiste delavce, ki so delali neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov ali v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov, in tiste, ki so delali (na drugih delovnih mestih izven neposredne proizvodnje) v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljala azbest. Za delavce, ki so delali neposredno v proizvodnji azbestnih izdelkov, so določeni blažji pogoji glede starosti in pokojninske dobe.

Tožnica, rojena leta 1958, je do 31.12.2003 dosegla starost 45 let. V S. je bila zaposlena od 22.10.1976, torej do 31.12.2003 nekaj manj kot 28 let. Tožnica ni delala v proizvodnji oziroma neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov, temveč v finančnem sektorju podjetja in je še vedno zaposlena. Iz teh dejanskih ugotovitev tako tožene stranke kot obeh sodišč nedvomno izhaja, da tožnica ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih v 7. in 8. členu ZPPPAI.

Ker ni nikoli delala neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov, pri njej ne gre za primer, ki ga ureja prvi odstavek 7. člena. Neutemeljene so navedbe tožnice, da bi moralo sodišče širše razlagati pojem "servisnih služb", kamor bi moralo šteti tudi delavce tistih služb podjetja, ki so občasno prihajali v proizvodnjo oziroma proizvodne prostore. Zakonska določba je v tem delu jasna: gre le za delavce tistih (servisnih) služb, ki so delali neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov.

Za tožnico bi lahko prišla v poštev določba drugega odstavka 7. člena, ki zajema tudi druge delavce v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljala azbest: torej tistih, ki so delali v neposredni bližini take proizvodne in/ali so občasno prihajali tudi v prostore za proizvodnjo azbestnih izdelkov. Vendar tožnica za priznanje pravice po tej določbi ni izpolnjevala ne starostnega pogoja 48 let ne pogoja pokojninske dobe 30 let. Ker tožnica ne izpolnjuje nobenega pogoja iz prvega in drugega odstavka 7. člena ZPPPAI, tudi ob izpolnjevanju pogojev iz 8. člena, ne bi bila upravičena do pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Torej tudi ne v primeru, če bi se tožnico štelo za dejansko presežno delavko brez možnosti za ustrezno zaposlitev, ki ji le delovno razmerje še ni formalno prenehalo. Tudi pavšalno sklicevanje na primere sodelavcev, ki naj bili upokojeni kot da izpolnjujejo pogoj po 8. členu, ni utemeljeno, ne da bi bilo hkrati izkazano tudi, da ti delavci prav tako niso izpolnjevali pogojev iz 7. člena. Poleg tega pa se ni mogoče sklicevati na enakost pri obravnavanju z navajanjem drugačnega obravnavanja, ki je morda v neskladju z zakonom. V zvezi z navedbami o kršenju ustavne pravice do enakosti pred zakonom, Vrhovno sodišče posebej opozarja tudi na odločitev Ustavnega sodišča (sklep št. U-I-295/98 z dne 1.2.2001).

Glede postopkovnih kršitev pri (ne)izvedbi dokazov je že sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica v zvezi z izvedenimi dokazi ni imela pripomb in tudi ne dodatnih dokaznih predlogov, zato že njenih pritožbenih navedb v tej smeri ni bilo mogoče upoštevati, neutemeljene pa so tudi revizijske navedbe v zvezi z dokaznim postopkom. Sodišči sta ugotovili vse dejanske okoliščine, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku odločilne.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).