Jedro

Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo (257. člen ZPP), s katerim se ugotavljajo zatrjevana (sporna) dejstva. V pravdnem postopku morajo glede na uveljavljeno razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) sranke navesti dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta zatrjevana dejstva dokazujejo. Z izvedbo zaslišanja stranke kot dokaza ne morejo stranke dopolnjevati ali nadomeščati svoje manjkajoče trditvene podlage.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 466,65 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dne 25. 11. 2019 izdano sodbo razsodilo: - pod točko I izreka toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v 15 dneh plača 15.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2018 dalje do plačila; - pod točko II izreka zavrnilo tožničin presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2018 dalje; - pod točko III izreka tožencu naložilo, da tožnici v 15 dneh povrne 2.328,93 EUR pravdnih stroškov, skupaj z obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal obsodilni del sodbe in odločitev o stroških (torej odločitev pod točko I in III izreka), saj za pritožbo zoper zavrnilni del sodbe ne bi imel pravnega interesa. Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 15.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2018 dalje zavrne. V pritožbi je navajal, da je sodišče prve stopnje s sklepom 9. 1. 2020 zavrnilo njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker se je zoper ta sklep pritožil in odločitve o pritožbi še ni prejel, iz česar sklepa, da je bila pritožba zavrnjena, celotne pritožbene navedbe ponovno ponavlja tudi kot pritožbene razloge zoper sodbo, saj so te bistvene za razsojo o glavni stvari. Tako je v pritožbi navajal, da do sedaj ni bil zaslišan, njegovo pričanje pa je bistveno za potek te zadeve in ugotovitev dejanskega stanja. Tožencu je bil po naroku 25. 11. 2019 po pooblaščencu vročen zapisnik o zaslišanju priče O., za katero pa toženec ne ve, kdo je, saj je ne pozna in se ni z njo nikoli srečal. Priča O. je krivo pričala, saj ni bila navzoča v K., ko se je sklepala prodajna pogodba, kar lahko potrdijo tudi tam zaposlene delavke, tožencu pa tudi ni nikoli izročila nobenega denarja. Zato je toženec zoper njo vložil tudi kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja krivega pričanja. Sicer pa se je toženec na naroku 25. 11. 2019 želel srečati s tožnico in razčistiti nejasnosti in protislovja v njenem pričevanju. Zato je v predlogu tudi poudaril, da gre za vrsto pomembnih vprašanj, ki so do sedaj ostala nerešena, so pa pomembna za razsojo. Obrazložitev sklepa z dne 9. 1. 2020 v točkah 5 in 6 je sama s seboj v nasprotju. V točki 5 obrazložitve sodišče zapisuje, da zapisnik z naroka 25. 11. 2019 ne potrjuje navedb toženca, da je njegov pooblaščenec prenesel opravičilo glede toženčevega izostanka, v točki 6 obrazložitve pa ob opisovanju dogajanja na naroku sodišče zapisuje, da je pooblaščenec sodišče seznanil, da se je toženec pooblaščencu kasneje odzval in sporočil, da bo zamudil. Sicer pa je pooblaščenec toženca sodišču na naroku 25. 11. 2019 sporočil, da bo toženec zamudil in tako ni res, da ni prenesel opravičila sodišču. Situacija na naroku je bila takšna, kot jo opisuje sodišče v točki 6 obrazložitve. Sodišče pa je sicer zamolčalo, da je toženec že pred 10.00 uro pristopil na sodišče in po ugotovitvi, da je razpravna dvorana prazna, odšel v pravdno pisarno sodišča, kjer so mu povedali, da je obravnava že zaključena. Sodišče očitno toženca ni hotelo počakati, čeprav ni zamujal nerazumno dolgo, ampak je zaslišalo došlo pričo in obravnavo zaključilo, s tem pa tožencu onemogočilo učinkovito obrambo. Toženec je glede na to, da je prihajal na narok iz več kot 1000 km oddaljenega kraja in ob nepredvidenih prometnih okoliščinah in ker je sodišče med potjo obvestil, da bo zamudil, z zamudo pa je tudi dejansko prišel na sodišče, upravičeno pričakoval, da bo sodišče njegov predlog upoštevalo. Njegova zamuda je bila posledica spleta okoliščin in višje sile, na katero ni mogel vplivati, sicer pa toženčev pooblaščenec vedenja toženca in poznavanja tožnice in priče O. ni mogel nadomestiti. Zato pa bi bilo zaslišanje toženca nujno za razjasnitev dejanskega stanja. Sodišče je tako dejansko stanje napačno ugotovilo, na takšni podlagi pa je tudi napačno uporabilo materialno in procesno pravo. Ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje v sodbi, da je toženec svojo verzijo dogajanja spreminjal. Toženec je bil ves čas prepričan, da prodajo vozila ureja s tedanjo A. oziroma njihovim posrednikom OS. Izkazalo se je, da so zaradi izogiba davčnemu bremenu izposlovali prepis na navidezno kupko A. O. Ta pa pri prodaji in prepisu vozila sploh ni sodelovala, toženec je kupnino dobil od OS. Vozilo tožnice je bilo morda res vredno 15.500,00 EUR ali 16.000,00 EUR, vendar ne z okvarjenim menjalnikom. Tožnica za trditve, da je bilo vozilo brezhibno oziroma da je bil mesec dni pred prodajo vozila opravljen servis, ni predložila nobenega dokaza. Priča O. pa pred nakupom vozila ni videla, po nakupu pa ga tudi ni imela v posesti, saj je bilo v kratkem času prodano naprej. Izpovedba tožnice, ko potrjuje lastne navedbe, ne more biti dokaz v pravdnem postopku. Zaradi zlagane izpovedbe priče O. pa je toženec vložil ovadbo zaradi kaznivega dejanja krivega pričanja. Sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča do navedb toženca, da je tožnici za čas, ko je imel v posesti njeno vozilo, prepustil svoje vozilo Mini Morris in ga je tožnica uporabljala ter kdaj in zakaj je to vozilo tožencu vrnila, če ji on ni izročil kupnine za njeno vozilo. Zato je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se tudi ni poglobilo in s potrebno skrbnostjo preučilo kopijo SMS sporočil, ki jo je predložila tožnica. Iz teh je razvidno, da je v prodajo tožničinega vozila bilo vmešana A., kot je trdil toženec in ne O., ter da je slednja lažni kupec ter da je v prodajni pogodbi navedena kupnina 15.500,00 EUR lažna. Sodba o tem nima razlogov, zato so bistvena vprašanja ostala nepojasnjena. Zato gre tudi za kršitev materialnih in procesnih predpisov. Toženec je ves čas trdil, da je tožnici izročil kupnino za njeno vozilo v višini 10.000,00 EUR. V kakšnih okoliščinah se je to zgodilo, pooblaščenec toženca ne ve, sam toženec pa bi to pojasnil na glavni obravnavi neposredno. To je njegova legitimna in legalna pravica, v katero pooblaščenec ne more posegati. Ker pa na naroku ni bila zaslišan, saj sodišče z narokom ni počakalo do toženčevega prihoda, je to vprašanje ostalo brez odgovora. Po drugi strani pa tožnica tega, da kupnine ni prejela, razen z lastnim zatrjevanjem, ni z ničemer dokazala. Dejansko stanje v izpodbijani sodbi je bilo tako nepopolno ugotovljeno. Ker se sodišče ni opredelilo do zatrjevanih pravno pomembnih dejstev je podana tudi bistvena kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava, ker je sodišče sicer spoznalo vse abstraktne znake upoštevne pravne norme, a je napak zaključilo, da so ti znaki uresničeni v konkretnem dejanskem stanju in gre za napačno subsumiranje.

3. Tožnica je na pritožbene trditve odgovorila, da sodišče s tem, ko ni zaslišalo toženca, ni storilo nobene kršitve. Pooblaščenec toženca je pojasnil, da je vozilo tožnice prodal toženec, ki je tudi podpisal prodajno pogodbo, zato so pritožbene navedbe toženca, da kupca vozila ne pozna, neresne. Iz kupne pogodbe je razvidna prodajna cena. Očitki o napačno ugotovljenih dejstvih so povsem pavšalni, dokazno breme za trditve, da je toženec tožnici izročil kupnino, pa je bilo na tožencu, ki pa za te trditve ni predložil nobenega dokaza. Predlagala je zavrnitev pritožbe in priglasila svoje pritožbene stroške ter zahtevala njihovo povrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, zaslišanja toženca ni izvedlo zato, ker toženec izvedbe tega dokaza ni omogočil. Toženec namreč na nobenega od opravljenih narokov za glavno obravnavo (21. 10. 2019 in 25. 11. 2019) ni pristopil, čeprav je bil nanju pravočasno vabljen, na narok 21. 10. 2019 tudi s pravilnim opozorilom (drugi odstavek 258. člena ZPP), da bo na njem zaslišan kot stranka in da v primeru, da se vabilu ne bo odzval, bo sodišče zaslišalo samo pravdno stranko, ki bo prišla na narok. Zapisnika o narokih 21. 10. 2019 in 25. 11. 2019 potrjujeta tudi nadaljnje navedbe sodišča prve stopnje, da toženec izostanka z nobenega od teh narokov ni opravičil. Na prvem naroku je pooblaščenec toženca le pojasnil, da je toženec zaradi težav z vozilom ostal v Monte Carlu, na drugem naroku pa je pooblaščenec najprej pojasnil, da ne ve, zakaj toženec ni pristopil na narok, kasneje tekom naroka pa, da je toženec na poti na sodišče. Iz zapisnika o naroku z dne 25. 11. 2019 razen pojasnila - sporočila pooblaščenca sodišču, da je toženec na poti na sodišče, ne izhaja, da bi pooblaščenec toženca ob takšnem sporočilu sodišču podal tudi kakšno izjavo o toženčevem opravičilu ali izrazil prošnjo za preložitev ali prekinitev naroka.1 To, da se je toženec zglasil v pravdni pisarni sodišča po zaključenem naroku 25. 11. 2019 in razlog, zakaj sicer ni pristopil na ta narok, na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, zakaj dokaza z zaslišanjem toženca ni izvedlo, ne more vplivati. Toženec se namreč na pravilna sodna vabila ni odzval. Glede na pravilnost takšnega razlogovanja sodišča prve stopnje pa so neutemeljeni pritožbeni očitki toženca o kršitvi njegove pravice do zaslišanja, neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ker sodišče ni zaslišalo toženca.

6. Ker je predmet konkretnega pritožbenega preizkusa sodba sodišča prve stopnje z dne 25. 11. 2019 in ne sklep sodišča prve stopnje z dne 9. 1. 2020, so pravno nepomembne in zato neutemeljene pritožbene trditve o nasprotnosti razlogov v obrazložitvi sklepa z dne 9. 1. 2020. 7. Sodišče prve stopnje je najprej ob povzemanjih navedb toženca v odgovoru na tožbo, pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2019 in na naroku 21. 10. 2019 (v točkah 2, 4 in 7 obrazložitve sodbe), nato pa izrecno v točki 15 obrazložitve jasno poudarilo razlike in spremembe toženčevih zatrjevanj tekom postopka pred sodiščem prve stopnje o okoliščinah prodaje tožničinega vozila. Listine v spisu potrjujejo korektnost povzetka toženčevih navedbe v navedenih vlogah oziroma na naroku. Ob takšnem pravilno ugotovljenem spreminjajočem navajanju toženca o višini zneska, za katerega naj bi bilo tožničino vozilo prodano naprej, pa je glede na toženčeve (na naroku 21. 10. 2019) podane navedbe, da je v imenu tožnice kot prodajalke prodajno pogodbo dne 12. 11. 2018 s kupko A. O. podpisal toženec in v pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2019 podane navedbe, da je bilo sicer vozilo A. O. prodano za 15.500,00 EUR, višino takšne kupnine pa potrjujeta tudi (po tožencu) predložena prodajna pogodba z dne 12. 11. 2018 in izpovedba priče A. O., sodišče prepričljivo sledilo navedbam toženca v pripravljalni vlogi 23. 4. 2019, da je bilo vozilo prodano A. O., to pa za ceno 15.500,00 EUR. Ni pa sledilo toženčevim kasnejšim spremenjenim navedbam toženca, da je bilo vozilo A. O. prodano za 10.000,00 EUR, saj za takšne spremenjene navedbe toženec ni predložil nobenega dokaza. V zvezi s takšnimi spremenjenimi navedbami, ki jih je toženec sicer utemeljeval z okvaro menjalnika prodanega vozila, in kar je tožnica zanikala, pa je sodišče sicer sledilo prepričljivima izpovedbama tožnice in O., da vozilo ob prodaji sicer ni imelo okvarjenega menjalnika. Pritožbene trditve toženca o zmotnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o njegovem spreminjajočem navajanju okoliščin prodaje se tako izkažejo kot neutemeljene. Prepričljivost predstavljene dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje pa tudi ne morejo omajati toženčeve, v nasprotju s svojimi trditvami v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevane navedbe, da sam A. O. ne pozna in ni z njo podpisal nobene prodajne pogodbe. Prepričljivost takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov pa toženec tudi ne more omajati s pritožbeno zmotnimi trditvami, da trditve stranke ta ne more dokazovati z lastnim zaslišanjem, ker zaslišanje stranke ni dokaz. Zaslišanje stranke je dokaz (257. člen ZPP). Ker je z navedbami o pokvarjenem menjalnikom vozila toženec utemeljeval svoje (glede na predhodne trditve spreminjajoče nove) navedbe o višini kupnine 10.000,00 EUR, je bilo dokazno breme za le-te na strani toženca (7. in 212. člen ZPP).

8. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo (257. člen ZPP), s katerim se ugotavljajo zatrjevana (sporna) dejstva. V pravdnem postopku morajo glede na uveljavljeno razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP) stranke navesti dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta zatrjevana dejstva dokazujejo. Torej z izvedbo zaslišanja stranke kot dokaza ne morejo stranke dopolnjevati ali nadomeščati svoje manjkajoče trditvene podlage. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, toženec v svojih navedbah ni navajal okoliščin, kdaj, kje in na kakšen način naj bi izročil kupnino tožnici. Tožnica je sicer to, da bi ji toženec izročil kakšno kupnino, zanikala. Ker gre za dokazovanje negativnih dejstev, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je dokazno breme za zatrjevano izročitev kupnine tožnici bilo na strani toženca. Na podlagi ugotovitve, da toženec sicer ni predlagal nobenega dokaza oziroma izvedbe dokaza z lastnim zaslišanjem ni omogočil, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec takšnega (sicer tekom postopka spreminjajoče zatrjevanega) dejstva ni dokazal. Tako so v zvezi s tem pravno zmotna pritožbena poudarjanja pomena izvedbe toženčevega zaslišanja za ugotovitev in razjasnitev pomembnih okoliščin, ki so poznane le tožencu, ne pa tudi njegovemu pooblaščencu, ki je v imenu toženca podajal navedbe. S takšnimi trditvami tako ni mogoče omajati pravilnih dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje.

9. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je tožnica kopijo izpiska SMS v pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2019 predlagala kot dokaz svojih trditev, da ji po izročitvi vozila tožencu ni bilo jasno, kaj se je zgodilo z njenim vozilom in je zato to poskušala ugotoviti s poizvedovanjem pri toženčevem prijatelju. Ker je sodišče prve stopnje kot nesporno dejstvo ugotovilo, da je bilo tožničino vozilo 12. 11. 2018 prodano, ugotavljanje takšnega dejstva z izvajanjem dokazov ni bilo potrebno (prvi odstavek 214. člena ZPP). Zato pa utemeljeno tega izpiska dokazno ni ocenjevalo. Pritožbeni očitki o podanosti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so tako neutemeljeni, takšni pa so tudi pritožbeni očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni dokazno ocenjevalo pri ugotavljanju sporne višine kupnine, za katero je bilo tožničino vozilo prodano A. O. 10. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje podal navedbe o tem, da je tožnici za čas, ko je imel v posesti njeno vozilo, prepustil v uporabo svoje vozilo Mini Morris. Zato pa so neutemeljeni, sicer s takšnimi protispisnimi trditvami utemeljevani pritožbeni očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ker sodišče takšnih dejstev ni upoštevalo oziroma ugotavljalo ter v zvezi s takšnimi trditvami smiselni pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo pravno pomembne navedbe obeh pravdnih strank, ugotovilo nesporna dejstva in na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov ter spreminjajočih navedb toženca o pravno pomembnih dejstvih ugotovilo sporna dejstva, na podlagi le-teh pa ob pravilni uporabi materialnega prava (prvega odstavka 190. člena OZ) pravilno zaključilo o delni utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Pritožbene sicer pavšalne trditve se tako izkažejo tudi v tem delu kot neutemeljene.

12. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu in odločitvi o stroških potrdilo (353. člen ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžan povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnice znašajo 466,65 EUR in jih predstavlja pooblaščenčeva nagrada za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 625 točk, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT 12,5 točk, skupaj tako 637,5 točk (1 točka = 0,60 EUR) oziroma 382,50 EUR ter 22 % DDV v višini 84,15 EUR.

1 Zapisnik o naroku je javna listina, za vsebino katere se domneva resničnost tistega, kar se v njej ugotavlja ali potrjuje - prvi odstavek 224. člena ZPP.