Jedro

Tožnik - jahalni učitelj dela nastopanja v programih dresure ni opravljal poleg svojega rednega dela, ampak to delo sodi v opis del in nalog delovnega mesta jahalnega učitelja, zato ni upravičen do plačila stimulacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval plačilo zneska 6.010,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz I. točke izreka, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu priznati in izplačevati stimulacijo za nastope klasične jahalne šole po tarifi, kot jo je prejemal do vložitve tožbe. Odločilo je, da mora tožnik povrniti toženi stranki 91,20 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožena stranka za izplačilo tovrstne stimulacije ni imela podlage in da je nastopanje v programu dresure sestavni del opisa del in nalog delovnega mesta jahalni učitelj. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik delo opravljal in da je tožena stranka z izplačilom stimulacij pred avgustom 2008 oziroma uveljavitvijo ZSPJS nagrajevala specialna znanja, katera imajo jahači, ki pa jih zaradi njihove nizke izobrazbe ni bilo mogoče drugače priznati. Med strankama ni sporno, da je tožnik odrejeno delo opravil, ker pa s toženo stranko oziroma njeno hčerinsko družbo ni sklenil avtorske pogodbe, za opravljeno delo ni prejel plačila. Ostali jahači, ki so s hčerinsko družbo sklenili avtorske pogodbe, so za enako opravljeno delo prejeli plačilo. Tožnik je želel, da se njegovo delo formalno prizna, plačajo vsi prispevki in davki, ki štejejo v pokojninsko dobo. Interes tožene stranke je bil, da plača čim manj. Sodišče prve stopnje je dalo prednost toženi stranki, ki je špekulirala z delom delavcev in iskala načine, da bi jim za opravljeno delo čim manj plačala. Poudarja, da se tožbeni zahtevek ni glasil na plačilo stimulacije, temveč na plačilo zneska. Ker je tožnik delo opravil, je bila tožena stranka neupravičeno obogatena v smislu določb 190. člena OZ. Iz obrazložitve napadene sodbe izhaja obstoj vseh predpostavk neupravičene pridobitve. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da naj tožnik ne bi zahteval delovne uspešnosti po 21. členu ZSPJS in omejitvami po 22. členu ZSPJS. Tožena stranka je očitno opravljala storitve - nastope klasičnega jahanja, preko avtorskih pogodb, kar je šteti za prodajo blaga in storitev na trgu v smislu 22. i člena ZSPJS, po katerem se del tako pridobljenih sredstev lahko porabi za plačilo delovne uspešnosti iz tega naslova. Sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika iz pritožbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je po zaključku glavne obravnave prejela končno revizijsko poročilo Računskega sodišča Republike Slovenije. Iz poročila izhaja ugotovitev o neupravičenih izplačilih članom nastopne skupine s strani tožene stranke kot tudi hčerinske družbe, katera je članom nastopne skupine, ki so pogodbe podpisali, plačevala avtorske honorarje po pogodbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 863/2011 z dne 15. 12. 2011 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo zneska 6.010,00 EUR, kot plačilo za delo prezentacije klasične šole jahanja.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki kot jahalni učitelj ter da med njegove delovne naloge po pogodbi o zaposlitvi sodi tudi nastopanje v programih dresure. Ugotovilo je, da aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 zaradi prevedbe plač (ki ga tožnik ni podpisal) ni spremenil opisa del iz pogodbe o zaposlitvi. Z novim pravilnikom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki ga je tožena stranka sprejela 21. 11. 2008, je tožena stranka tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto jahalni učitelj, tudi v tej pogodbi sodi nastopanje v programih dresure med naloge jahalnega učitelja. Tudi nove pogodbe o zaposlitvi tožnik ni podpisal. Tožnik je od avgusta 2008 do maja 2010 opravljal nastope kot ostali jahači, ker pa ni podpisal avtorske pogodbe z družbo A, ni prejel plačila od navedene družbe, kot ostali jahači, ki so podpisali avtorske pogodbe. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka tožniku do julija 2008 ob plači izplačevala stimulacijo oziroma nagrado za nastope pred publiko. Za plačilo je imela tožena stranka podlago v 60. členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti, ki pa je bil razveljavljen z Aneksom h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti (Ur. l. RS št. 60/2008). Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) v 14. točki 2. člena določa, da je del plače za delovno uspešnost tisti del plače, ki ga lahko prejme javni uslužbenec in funkcionar za nadpovprečno uspešno opravljeno delo v določenem obdobju. Omejitve so podane v 22. členu ZSPJS. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni imela podlage za izplačilo dodatnega plačila, je zahtevek tožnika zavrnilo.

Plače v javnem sektorju ureja ZSPJS. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju prejemal plačo v skladu z Aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008 in v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 12. 2008. Zmotno je stališče tožnika, da je upravičen do plačila t.i. stimulacije oziroma odškodnine, ker je opravil delo, za katerega ni prejel plačila, delo pa mu je odredila tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je delo tožnika, za katerega zatrjuje, da ga je opravljal poleg svojega dela, po pogodbi o zaposlitvi del delovnih nalog delovnega mesta jahalni učitelj (nastopanje v programih dresure). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je stimulacijo, kot jo je izplačevala tožena stranka do avgusta 2008, šteti kot del plače iz naslova uspešnosti po 60. členu Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS št. 45/94 in naslednji), ki pa je bila razveljavljena z Aneksom h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur.list RS št.60/2008). S tem je odpadla pravna podlaga za izplačilo, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, zato tožniku ni dolžna povrniti škode v višini 6.010,00 EUR.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno odločilo, da stroške pritožbe krije sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).