Jedro

Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, lahko tožnice uveljavljajo v upravnem sporu, četudi jih niso uveljavljale v upravnem postopku, vendar v okviru varovanja svojih pravnih koristi. Nadalje ni utemeljen ugovor, da sodišče s tem, ko je zavrnilo tožbo, ni odločilo o vseh zahtevkih strank, saj je sodišče s tem, ko je zavrnilo tožbo, zavrnilo vse zahtevke strank, iz kakšnih razlogov, pa je navedeno v obrazložitvi sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnic proti odločbi tožene stranke z dne 24. 5. 2004, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnic zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 4. 8. 2003, s katero je bila investitorjema A.A. in B.B. dovoljena gradnja poslovnega objekta za mirno pisarniško dejavnost s komunalno in prometno ureditvijo, vse na zemljiščih s parc. št. ... in ... k.o. C., pod tam navedenimi pogoji.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi ter razlogom tožene stranke. Navaja še, da so ugovori, ki se nanašajo na namembnost objektov, ki jih je na obravnavanem območju dovoljeno graditi, ter ugovori, ki zadevajo obliko ter zunanji izgled in gabarite predvidenega objekta, tožbene novote, ki jih tožnice ne morejo uveljavljati šele v upravnem sporu, tudi sicer pa so neutemeljeni, saj je gradnja objektov, kot je obravnavani, na zadevnem območju dopustna tako po namembnosti kot po legi in velikosti ter izgledu. Določba 10. člena Odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto Ž. (v nadaljevanju: Odlok o PUP) med drugim določa, da je na navedenem območju dopustna gradnja objektov storitvenih dejavnosti, kamor po presoji prvostopenjskega sodišča sodijo tudi poslovni prostori za pisarniško dejavnost, to je dejavnost, ki v okolju ni moteča. Tožnice pa v zvezi s pogoji gradnje niti ne navajajo, v čem bi bile prizadete njihove pravne koristi.

3. Tožnici vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje, ali pa sodbo spremeni in ugodi tožbi ter odpravi prvostopenjsko odločbo z dne 4. 8. 2003. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialne predpise ter zagrešilo kršitve določb postopka. Navajata, da je izrek sodbe „tožba se zavrne“ nepopoln in nezakonit, saj le izrek postane pravnomočen, sodišče pa s takšno odločitvijo ni odločilo o vseh zahtevkih strank. Vsi ugovori, ki so jih uveljavljale tožnice v tožbi, se nanašajo na preverjanje skladnosti predvidene gradnje z izdanimi prostorskimi akti, zato ne gre le za dejanski interes tožnic, pač pa za pravilno uporabo materialnih predpisov, torej ne gre za tožbene novote. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do pripomb tožnic glede bistveno zmanjšane stopnje osončenosti njunih nepremičnin v primeru izgradnje spornega objekta. Izdelana študija osončenja namreč ni zajela vplivov sporne nepremičnine na osončenje vrta tožnic. Nadalje Odlok o PUP ne dopušča gradnje objekta, kot je opredeljen v enotnemu dovoljenju za gradnjo, saj je v 10. členu Odloka o PUP za morfološko enoto z oznako 2A (kamor spada predviden poseg) natančno opredeljeno, kakšne objekte je dopustno graditi, predvideni objekt pa ne spada v nobeno od dovoljenih kategorij. Odlok o PUP v 11. členu posebej določa gradnjo poslovno administrativnih objektov za morfološke enote 3A, 3B in 3C, le-ti pa za morfološko enoto 2A niso dovoljeni. Nezakonita je interpretacija sodišča prve stopnje, da naj bi poslovni prostori za pisarniško dejavnost sodili med objekte storitvene dejavnosti. Sodišče tudi ni izvedlo glavne obravnave, s čimer tožnicam ni bila dana možnost, da se izjasnijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, s čimer je bila storjena absolutna bistvena kršitev postopka v upravnem sporu.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz drugega odstavka navedenega člena se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost enotnega dovoljenja za gradnjo po ZGO-1 pogoj za njegovo izvršljivost. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je sicer napačno navedlo, da so ugovori tožnic, ki se tičejo namembnosti objekta ter njegove velikosti in zunanjega izgleda, tožbena novota. Gre namreč za ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, ki jih tožnice lahko uveljavljajo v upravnem sporu, četudi jih niso uveljavljale v upravnem postopku, vendar v okviru varovanja svojih pravnih koristi. Ker pa je te ugovore sodišče prve stopnje vseeno obravnavalo, to ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča. 8. Nesporno med strankami je, da parcela predvidenega posega v prostor leži v območju, ki se ureja z Odlokom o PUP, in sicer v morfološki enoti 2A/1. Določba 10. člena Odloka o PUP določa, da so v območju enodružinske stanovanjske gradnje z oznako 2A, 2B, 2C in 2D (kamor spada predviden poseg) dovoljene dopolnilne gradnje istovrstnih stanovanjskih stavb, objekti osnovne preskrbe, objekti storitvenih dejavnosti, objekti družbenih dejavnosti, objekti in naprave za potrebe krajevnih skupnosti, družbenopolitičnih organizacij in društev, odprte površine, objekti in naprave za potrebe komunale, prometa in zvez, ki so namenjene potrebam prebivalcev, pomožni objekti, gospodarski objekti in delavnice, objekti in naprave za potrebe SLO in DS in vodnogospodarske ureditve.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je gradnja poslovnega objekta za mirno pisarniško dejavnost v morfološki enoti 2A dopustna. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da predviden objekt spada med objekte storitvenih dejavnosti, katerih gradnja je po Odloku o PUP dopustna. Gre namreč za dejavnost, ki v okolju ni moteča, tožnici pa zmotno menita, da bi moral biti objekt namenjen zadovoljevanju potreb prebivalcev, saj Odlok o PUP za objekte storitvenih dejavnosti tega ne določa. Ker takšna dejavnost v ničemer ne posega v pravno varovane koristi tožnic, je njun ugovor tudi iz tega vidika neutemeljen.

10. Tožnici namreč lahko varujeta le svoj pravni interes in le v tem obsegu podajata ugovore, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Tudi sicer pa določba 11. člena Odloka o PUP, na katerega se sklicujeta tožnici, le podrobneje opredeljuje posamezne vrste objektov in loči med administrativno-poslovnimi objekti (pisarne...), trgovskimi lokali (osnovna preskrba...), prostori za storitvene dejavnosti, gostinskimi objekti... To pa ne pomeni, da gradnja objekta, namenjenega mirni pisarniški dejavnosti, po določbi 10. člena Odloka o PUP ni dopustna.

11.Po presoji Vrhovnega sodišča so izpolnjeni tudi drugi pogoji, določeni v Odloku o PUP. Kot izhaja iz upravnih spisov, se v neposredni bližini že nahajata dva objekta, ki sta tako po višini kot tudi po zunanjem izgledu in gabaritih identična s predvideno gradnjo. V 24. členu Odloka o PUP je določeno, da morajo biti novogradnje v skladu z oblikovno identiteto in homogenostjo območja in se morajo prilagoditi objektom in ureditvam na tem območju, med drugim glede sestave osnovnih stavbnih mas, višine in gradbene črte, naklona streh in smeri slemen. V skladu s 25. členom Odloka o PUP pa so dopustni tudi oblikovalski kontrasti. Glede na navedeno so ugovori, ki se nanašajo na nepravilno uporabo materialnega prava, neutemeljeni.

12. Tudi ugovor, ki se nanaša na osončenje, po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen, saj iz soglasja Zdravstvenega inšpektorata RS, Območne enote Ljubljana, izhaja, da je osončenje sosednjega objekta (objekta tožnic) zaradi predvidene novogradnje zmanjšano le v zimskem času, vendar pa je osončenje večje kot priporočeno minimalno osončenje, zato ni zadržkov za izdajo soglasja, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Osončenje vrta tožnic pa ni predmet presoje v tej zadevi, saj morebitno zmanjšanje osončenja vrta ne more pomeniti nedopustnega poslabšanja življenjskih razmer tožnic.

13. Ugovor, da sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo tožbo, ni odločilo o vseh zahtevkih strank, ni utemeljen, saj je s tem, ko je sodišče zavrnilo tožbo, zavrnilo vse zahtevke strank, po določbah ZUS pa se v upravnem sporu zavrne tožba, ne pa tožbeni zahtevki (63. člen ZUS-1, prej 59. člen ZUS). Iz kakšnih razlogov je bila tožba zavrnjena, pa je navedeno v obrazložitvi odločbe. Pritožbeno sodišče je te razloge tudi preizkusilo, vendar bistvene kršitve postopka, ki jo uveljavljata tožnici, ni našlo. Nadalje Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče tudi ni napravilo v pritožbi zatrjevane kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi, glede na zgoraj citirane določbe ZUS-1, prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu.

14. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v okviru razlogov iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da takih kršitev ni.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.