Jedro

Če sodišče ne bi upoštevalo dejstva, da je obstajal zakonski zadržek za pridobitev skupnega premoženja pravdnih strank, bi jima dejansko omogočilo nezakonito razpolaganje s pravicami. To pa je dolžno preprečiti. Zato ima pooblastilo, da lahko dejstva ugotavlja tudi po uradni dolžnosti. Ko izve za možnost obstoja dejstev, katerih zamolčanje bi lahko pripeljalo do protipredpisnega razpolaganja strank, taka dejstva mora ugotavljati. Glede zatrjevanja takih dejstev zato ne veljajo prekluzije iz 286. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ne dovoli sprememba tožbe z dne 17.11.2006 in da se tožba v delu, s katerim tožnik zahteva ugotovitev njegove solastninske pravice na parc. št. 1094/11, vpisane v vl. št. 689 k.o. X do deleža 5/10 in solastniškega deleža toženke do 1/10 ter njegovega solastniškega deleža do 1/46, toženkinega pa do 2/460 pri parc. št. 1094/1, vpisani v vl. št. 668 k.o. X ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, zavrže. Zavrnilo pa je tožnikove tožbene zahtevke za ugotovitev njegove solastninske pravice na parc. št. 1094/11, vl. št. 689 k.o. X do deleža 4/10 ter na parc. št. 1094/1, vl. št. 668 k.o. X do 8/460 in izstavitev zemljiškoknjižne listine; za ugotovitev, da sta pravdni stranki v času trajanja izvenzakonske skupnosti vložili v pridobitev stanovanjske pravice na stanovanju na naslovu A ter za prezidave in izboljšave tega stanovanja sredstva v sedanji vrednosti 938,90 EUR, od česar mu pripada 2/3, to je 625,94 EUR; in da mu je dolžna toženka plačati 695,94 EUR z zamudnimi obrestmi ter pravdne stroške z zamudnimi obrestmi od njihove odmere dalje. O stroških postopka je odločilo, da jih je dolžan toženki v višini 4.173,34 EUR povrniti tožnik, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse tri v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče že zdavnaj zagrešilo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj postopek traja že 17 let, zato dodatno podaljšanje za leto ali dve ne spremeni ničesar. Opozarja, da je spremembo tožbe prvič predlagala že v letu 1999. Podan je kriterij po ZPP za ugoditev spremembi tožbe, saj razmerja med pravdnima strankama ne bodo urejena, dokler se ne bo obravnavalo pravno in dejansko stanje po spremenjeni tožbi. Zato naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli spremembo tožbe, nato pa razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Glede meritorne odločitve pa opozarja, da sta pravdni stranki praktično ves čas postopka zatrjevali, da je obstajala njuna izvenzakonska skupnost in sta tudi kot nesporno ugotovili, da predstavljata skupno premoženje tudi parc. št. 1094/1 in 1094/11 k.o. X. Zato sodišče ni imelo podlage, da dovoli prepozno predlagane dokaze in ugotavlja zakonske zadržke, saj med strankami nespornih dejstev sodišče ne sme ugotavljati. Izpodbija dokazno oceno, na podlagi katere je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je toženka pravočasno predlagala opravo poizvedb glede obstoja zakonskega zadržka. Meni, da ravnanje toženke ne ustreza procesni skrbnosti pri zbiranju dejstev in dokazov, saj je že v času življenja s tožnikom slišala za govorice, da je poročen, pa tudi sam ji je to povedal. Ključen dokaz je prepozen dokaz in ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Zagrešilo je bistveno kršitev določb postopka. Tako je neutemeljeno zavrglo tožbo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Že v tožbi je navedel konkretna dejstva in ponudil konkretne dokaze o vložkih pravdnih strank v nakup parcele, pravne podlage pa ni dolžan zatrjevati, zato bi lahko sodišče deleže določilo v skladu z razmerjem, koliko je kdo vložil v nakup nepremičnine. Zaradi razpada zunajzakonske skupnosti lahko zahteva ugotovitev deležev na skupnem premoženju, zaradi razpada skupnosti pa je odpadla podlaga, zaradi katere je toženka dobila določen delež. Zato terja delež, ustrezen temu, kar je vložil in bi sodišče o tem zahtevku lahko odločalo tudi na podlagi odpadle podlage. Napačni so tudi zaključki prvostopenjskega sodišča glede zahtevka za povračilo vlaganj. Že v tožbi je navedeno, kdaj sta se pravdni stranki preselili v stanovanje in je logično, da je bilo vanj vloženo po vselitvi, pa do razpada skupnosti v letu 1989. Torej je časovni okvir znan, obseg izvedbe del pa tudi, saj ga je tožnik konkretiziral, znana je tudi denarna ocena izvedenih del, saj je vrednost investicij natančno ovrednotil sodni izvedenec. Zmotna je ugotovitev sodišča, da skupnost strank ni bila dalj časa trajajoča, saj se je razvezal v aprilu 1988, s toženko pa sta se razšla junija 1989. Sodišče ni navedlo razlogov glede znakov zunajzakonske skupnosti. Ker sta imela namen skupnega življenja in ustvarjanja premoženja, je šlo za zunajzakonsko skupnost. Z njenim razpadom pa je odpadla podlaga za vsa vlaganja tožnika, zato je njegov denarni zahtevek utemeljen. Pravno zmotno je stališče, da toženka ni bila nič obogatena, pač pa je bil obogaten imetnik pravice uporabe Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana. Toženka je kupila stanovanje, ki je bilo v boljšem stanju zaradi tožnikovih investicij, zato je obogatena. V nasprotnem primeru bi morala sama izvesti dela in jih plačati po razpadu skupnosti. Prvostopenjsko sodišče je brez ustreznega izvedeniškega mnenja in trditvene podlage toženke, samo zmotno zaključilo, da gre v primeru investicij za tekoče vzdrževanje in da naj bi bilo vse amortizirano. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, ponavlja trditve, podane že tekom postopka na prvi stopnji in predlaga zavrnitev pritožbe v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odst. 350. člena ZPP in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče glede na ponujeno trditveno podlago pravdnih strank pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, tako da je odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Glede na pritožbene navedbe pa pojasnjuje: V celoti velja pritrditi razlogom prvostopenjskega sodišča za odločitev, da ni dopustilo tekom postopka večkrat predlagano spremembo tožbe. Razlogi, zakaj predlagana sprememba tožbe ni smotrna, so pojasnjeni tudi v sklepu pritožbenega sodišča I Cp 2056/2001 z dne 17.4.2002 in se nanje tudi tokrat sklicuje. Razlogov navedenega sklepa ne spremeni dejstvo, da je poteklo še dodatnih skoraj osem let od takrat, ko sodišče prvič ni dopustilo spremembe tožbe, temveč jih le še dodatno utrjuje. To, da je postopek tekel dolgo, ni razlog za dopustitev (večkrat) predlagane spremembe tožbe, kot meni pritožba, ampak ravno nasprotno, saj bi se že tako dolg postopek še podaljšal. S predlagano spremembo tožbe namreč tožeča stranka vtožuje pridobitev izključne lastninske pravice na delu solastne nepremičnine zaradi gradnje hiše. Gre za povsem drugo pravno, pa tudi dejansko podlago tožbenega zahtevka, kot je podlaga zahtevkov po tožbi. Za odločitev bi bilo zato potrebno ugotavljati tudi dejstva (dejansko stanje), ki za odločitev po tožbi niso relevantna. Postopek bi se že zato nujno podaljšal. Ker pa bi moralo sodišče obravnavati zahtevke, ki temelje na različni pravni in dejanski podlagi, bi se postopek zavlekel tudi zato, ker bi zaradi obsega pravnorelevantnih trditev, dejstev in dokazov prišlo do še večje nepreglednosti, kot je že sedaj (zaradi naknadno ugotovljenega zakonskega zadržka za uveljavljanje zahtevka iz naslova skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev). Praktično nesubstancirano stališče pritožbe, da gre za predhodno vprašanje, je zmotno. Vprašanje pridobitve lastninske pravice na delu parcele zaradi vlaganj po razpadu skupnosti s toženko, ni predhodno vprašanje v pravdi glede ugotavljanja skupnega premoženja pravdnih strank (kar je razvidno tudi iz sklepa I Cp 2056/2001). V obravnavanem primeru zato dopustitev spremembe tožbe ni dopustna, saj bi sicer sodišče kršilo eno temeljnih načel pravdnega postopka - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena ZPP.

Med pravdnima strankama nespornih dejstev le dokazovati ni potrebno. Mora pa sodišče v vsaki sodni odločbi ugotoviti vsa za konkretno odločitev relevantna dejstva, ker se sicer odločitve ne da preizkusiti. Dejstvo, ali je bil tožnik v času, ko je živel s toženko v skupnosti, ki bi sicer izpolnjevala predpostavke za izvenzakonsko skupnost (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), poročen, pa je pravnorelevantno. Glede na določila 51. in 20. člena ZZZDR namreč pravdni stranki v primeru obstoja zakonskega zadržka za veljavno sklenitev zakonske zveze ne moreta pridobivati skupnega premoženja. Če ne bi bilo ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik poročen z B. J. (roj. S.) do 21.4.1988, to je večji del časa, ko je med pravdnima strankama obstajala življenjska skupnost, bi sodišče odločilo, da sta pravdni stranki ustvarili določeno skupno premoženje. Ker bi bila taka odločitev v nasprotju z kogentnimi določbami ZZZDR, ki urejajo predpostavke instituta skupnega premoženja, in kot taka materialnopravno očitno napačna, je sodišče ne more dopustiti. Iz ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva namreč izhaja tudi zahteva, da se v čim večji možni meri omogoči, da bo sodno varstvo zagotovljeno resničnemu nosilcu pravice materialnega prava (prim. Odločbo US RS Up-2443/08). Če sodišče ne bi upoštevalo dejstva, da je obstajal zakonski zadržek za pridobitev skupnega premoženja pravdnih strank, bi jima dejansko omogočilo nezakonito razpolaganje s pravicami. To pa je dolžno na podlagi 3. odst. 3. člena ZPP preprečiti. Zato ima v 2. odst. 7. člena ZPP pooblastilo, da lahko dejstva ugotavlja tudi po uradni dolžnosti. Ko izve za možnost obstoja dejstev, katerih zamolčanje bi lahko pripeljalo do protipredpisnega razpolaganja strank, mora taka dejstva ugotavljati. Glede zatrjevanja takih dejstev zato ne veljajo prekluzije iz 286. člena ZPP. Pravilno je torej, da je prvostopenjsko sodišče pri odločitvi upoštevalo tekom postopka dokazano dejstvo, da je bil tožnik vse do aprila 1998 poročen. Vsa pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na dokazno oceno, ugotovitve in domnevne procesne kršitve prvega sodišča v zvezi s pravočasnostjo zatrjevanja navedenega dejstva, so zato brezpredmetna in pritožbeno sodišče nanje ne bo odgovarjalo (1. odst. 360. člena ZPP).

Med pravdnima strankama ni več sporno, da sta živela v ekonomski in partnerski zvezi, katera bi zadostila pogojem za obstoj izvenzakonske skupnosti po ZZZDR, od novembra 1984 do junija 1989. Ker pa je bil tožnik do 21.4.1988 poročen, za premoženje, ki sta ga pridobila skupaj do tega dne, ne velja režim skupnega premoženja. Zato je materialnopravno pravilen zaključek prvega sodišča, da sta pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe o nakupu nepremičnine 12.3.1997 pridobili na kupljeni nepremičnini v pogodbi določene solastniške deleže. Morebitni večji denarni prispevek pri nakupu nepremičnine na to ne vpliva. Na podlagi pogodbe sta namreč pravdni stranki vpisani v zemljiško knjigo kot solastnika nepremičnine, in sicer parc. št. 1094/11 k.o. X vsak do 1/2, parc. št. 1094/1 k.o. X pa vsak do 10/460. Če tožnik meni, da pravni posel - kupna pogodba, pri sklenitvi katere je tudi sam sodeloval, ne odraža takratnega dejanskega stanja oziroma volje pogodbenih strank, bi moral uveljavljati neveljavnost pogodbe v pravdi. Ker pravni posel, na podlagi katerega je prišlo do vpisa v zemljiško knjigo, torej ni izpodbit, ni odpadla pravna podlaga posla, kot zmotno meni pritožba. Pravna podlaga za pridobitev solastninske pravice pravdnih strank v deležih, vpisanih v zemljiško knjigo, je kupna pogodba z dne 12.3.1987, ne pa življenjska skupnost pravdnih strank. Slednja je bila lahko le motiv za sklenitev pravnega posla; ti pa na veljavnost pravnih poslov načeloma ne vplivajo (prim. 53. člen v času sklepanja pogodbe veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR oziroma 40. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ).

Zahtevke iz naslova pridobivanja skupnega premoženja lahko pravdni stranki v obravnavanem primeru torej uveljavljata le za čas od aprila 1988 do junija 1989. Da bi v tem času ustvarila kakšno premoženje, pa tožnik niti zatrjeval ni, zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ko ni ugotavljalo elementov obstoja izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama.

Pravilno je stališče pritožbe, da je z razpadom življenjske skupnosti pravdnih strank odpadla pravna podlaga za tožnikova vlaganja v stanovanje, v katerem sta živela s toženko. Kot pravilno zaključuje prvo sodišče, gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po 4. odst. 210. člena takrat veljavnega ZOR. Za uspeh s tovrstnim zahtevkom mora tožeča stranka dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, druga stranka pa je obogatena in da med prikrajšanjem in okoriščanjem obstaja vzročna zveza. Glede na dikcijo 210. člena ZOR, da je neupravičeno okoriščeni dolžan prikrajšancu nadomestiti vrednost „dosežene koristi“, ima zahtevek obogatitveno naravo (gl. komentar Ade Polajnar Pavčnik k 190. členu OZ v Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, izdala GV Založba leta 2003). Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve je utemeljen le, če tožeča stranka dokaže, da ima toženec (ob vložitvi tožbe) še korist. V konkretnem primeru to pomeni, da bi moral tožnik dokazati, da je toženka zaradi njegovih (točno opredeljenih in določenih) denarnih vložkov v stanovanje, katerega lastnica je postala, ko ga je kot imetnica stanovanjske pravice odkupila po določilih Stanovanjskega zakona iz leta 1991, za odkup stanovanja plačala manj kot bi brez njegovih denarnih vložkov. To pa mu ob upoštevanju pravilnih ugotovitev prvega sodišča, da se vrednost stanovanja zaradi predhodnih vlaganj ni povečala, posledično pa se tudi kupnina ni zmanjšala, ni uspelo. Ker tožnikov denarni zahtevek za povračilo vlaganj v stanovanje že iz tega razloga ni utemeljen, ostale ugotovitve in zaključki prvega sodišča glede neutemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka ter pritožbene navedbe v zvezi z njimi za odločitev na pritožbeni stopnji niso relevantne in ne terjajo odgovora (1. odst. 360. člena ZPP).

Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane odločitve skladno z 2. odst. 350. člena ZPP upoštevnih kršitev ni zasledilo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške: tožeča, ker s pritožbo ni uspela, tožena pa, ker z odgovorom na pritožbo ni upoštevno prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji.