Jedro

V okvir trditvenega bremena, če naj se uporabi avtonomno materialno pravo, sodijo tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretni zahtevek ali obramba. Takšna zahteva glede trditvenega bremena izhaja iz narave avtonomnega materialnega prava. Vsebino konkretnih pravil, ki sta jih pogodbeni stranki določili s sklenitvijo pogodbe, sodišče namreč ugotavlja po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva. Ugotavljanje vsebine pogodbe ima tako značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delom (delne) sodbe, ki je pomemben za revizijski preizkus, toženi stranki naložilo plačilo 412.189,50 EUR (prej 98.777.093,26 SIT) skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prisojeni znesek izvira po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje iz dveh začasnih situacij (s številkama XIII in XIV), ki jih je izdala tožeča stranka za opravljena dela po gradbeni pogodbi, sklenjeni s toženo stranko 7. 7. 2000. 2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim delom sodbe zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo XIII. in XIV. začasne situacije.

3. Tožena stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L, št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče ne more sprejeti očitka vlagatelja revizije, da bi se sodišči prve in druge stopnje morali ukvarjati z vprašanji, ki jih načenja v reviziji v zvezi z uporabo 63.3. člena Splošnih pogojev h Glavni pogodbi, sklenjeni med toženo stranko in D. d. d. (v nadaljevanju Splošni pogoji h Glavni pogodbi).

Vprašanji, ali je morda prišlo do predpravdnega pobotanja, ali pa vtoževani terjatvi morda še niti nista zapadli, upoštevaje pri tem predpostavke iz določbe 63.3. člen Splošnih pogojev h Glavni pogodbi, namreč prvič načenja v reviziji.

9. Četudi drži, da se je tožena stranka v odgovoru na tožbo sklicevala na 63.1. člen Splošnih pogojev h Glavni pogodbi (ki ureja vprašanje prekinitve pogodbe s strani naročnika v posebnih situacijah), to ni zadostovalo, da bi sodišči prve in druge stopnje morali sami (po uradni dolžnosti) presojati, ali je morda treba uporabiti 63.3. člen Splošnih pogojev h Glavni pogodbi, ker bi bile izpolnjene predpostavke iz abstraktnega dejanskega stanu te (pogodbene) določbe. Tožena stranka namreč ni podala trditev o dejstvih, ki bi substancirala ugovor zapadlosti ali predpravdnega pobotanja s predpostavkami, opredeljenimi v 63.3. členu Splošnih pogojev h Glavni pogodbi. Sodiščema prve in druge stopnje zato ni mogoče očitati zmotne uporabe avtonomnega materialnega prava, ker nista uporabili 63.3. člen Splošnih pogojev h Glavni pogodbi. Sodišči prve in druge stopnje sta se, skladno z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena ZPP), morali omejiti na dejstva in določbe avtonomnega prava, na katera je tožena stranka opirala svojo obrambo, v teh trditvah pa nista imeli opore za uporabo 63.3. člen Splošnih pogojev h Glavni pogodbi. Očitek zmotne uporabe (avtonomnega) materialnega prava tako ni utemeljen.

10. Pri tem je treba pojasniti, da sodijo v okvir trditvenega bremena, če naj se uporabi avtonomno materialno pravo, tudi trditve o pogodbenem dogovoru, na katerem temelji konkretni zahtevek ali obramba. Takšna zahteva glede trditvenega bremena izhaja iz narave avtonomnega materialnega prava. Vsebino konkretnih pravil, ki sta jih pogodbeni stranki določili s sklenitvijo pogodbe, sodišče namreč ugotavlja po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva. Ugotavljanje vsebine pogodbe ima tako značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja (iz sodbe Vrhovnega sodišča RS z opr. št. II Ips 697/2004, z dne 14.12.2006, enako sodba Vrhovnega sodišča III Ips 176/2006 z dne 13. 10. 2008). Ta zahteva je v obravnavanem gospodarskem sporu še posebej izpostavljena. Sporni Splošni pogoji so namreč del Glavne pogodbe, ki je nista sklenili pravdni stranki temveč tožena stranka in D. d. d. (prim. 8. točko obrazložitve), med pravdnima strankama pa je, upoštevaje trditveno podlago, sporno, ali Splošni pogoji h Glavni pogodbi sploh pridejo v poštev za pogodbeno razmerje, ki ga ureja gradbena pogodba, sklenjena med pravdnima strankama.

11. Zmotno je stališče vlagatelja revizije, da izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je namreč odgovorilo na vse pritožbene trditve tožene stranke. S tem v zvezi velja opozoriti, da je tožena stranka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sicer oporekala zapadlosti spornih začasnih situacij, vendar je ta pritožbeni razlog utemeljevala z zmotno uporabo 10. člena gradbene pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama (in ne z zmotno uporabo 63.3. člena Splošnih pogojev h Glavni pogodbi). Sodišču druge stopnje, ki preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov (pri čemer pazi po uradni dolžnosti na nekatere absolutne bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava, skladno načelu iura novit curia, kar pa ne velja za avtonomno materialno pravo; drugi odstavek 350. člena ZPP), se tako ni bilo treba ukvarjati z vprašanji, ki jih vlagatelj revizije prvič načenja v reviziji v zvezi z opustitvijo uporabe 63.3. člena Splošnih pogojev h Glavni pogodbi. Uveljavljena absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Na nekonkretiziran očitek protispisnosti pa ni mogoče podati konkretnega odgovora.

12. V zvezi z ostalimi revizijskimi izvajanji revizijsko sodišče pojasnjuje, da se časovni okvir pravnomočnosti nanaša na zaključek glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. To je v konkretnem primeru 4. 2. 2004. Za revizijski preizkus tako ne morejo biti pomembna dejstva, ki so nastopila po tem datumu. Revizijsko sodišče zato na revizijske trditve, ki opozarjajo na dogodke po 4. 2. 2004, ne odgovarja. Odtujitev pravice, o kateri teče pravda, po prvem odstavku 190. člena ZPP ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. To pravilo (med drugim) pomeni, da sodišče (v načelu) odloči, ne da bi upoštevalo, da je med pravdo prišlo do spremembe stvarne legitimacije. Odgovor na vprašanje, ali je tožeča stranka že med pravdo (7. 4. 2003) odsvojila vtoževano terjatev, upoštevaje 190. člen ZPP, tako ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev v konkretnem primeru.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.