Jedro

Tožnik je podal izjavo, da se želi upokojiti s pričetkom novega šolskega leta, zato mu je tožena stranka skladno s 7. alineo 75. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 81. člena ZDR odpovedala PZ.

Zaradi njegove izjave, da se želi upokojiti, ni podana verjetnost terjatve, ki se glasi na ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi PZ, zato niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja PZ zaradi odpovedi do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem postopku začasno zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi št. 1/5-88-2004 z dne 5.7.2004, ki je bila odpovedana z dnem 30.9.2005, s sklepom tožene stranke št. S-165/2005-524 JR z dne 7.7.2005, toženi stranki pa začasno prepoveduje v tem času odjaviti tožnika iz zavarovanja pri pristojnem Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za začasno odredbo z dne 23.9.2005 ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajal je, da je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazal vse potrebne pogoje po določilih 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v zvezi s

43. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Verjetnost terjatve je izkazal z navedbami in listinskimi dokazili ob vložitvi tožbe, verjetnost pa je podana tedaj, kadar okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govore proti obstoju tega dejstva, pri tem pa mora biti podana taka stopnja gotovosti, ki kaže na to, da terjatev res obstaja ali da bo nastala. Izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja in o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil izdan v nasprotju s pravo voljo tožnika v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja na podlagi upokojitve. Sklep o prenehanju delovnega razmerja in o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil formalno sicer pravilno sprejet, to pa še ne pomeni, da je bil zakonit. Res je, da je tožnik podal izjavo o upokojitvi dne 19.12.2001 in nato podobno izjavo dne 9.6.2005, v teh izjavah je sicer navedeno, da se bo upokojil z iztekom šolskega leta 2004/2005 oziroma z datumom 1.10.2005, vendar je potrebno upoštevati okoliščine in pogoje, v katerih sta bili izjavi napisani. Prvo izjavo je tožnik podal iz razloga, da je tožena stranka ob njem lahko vzporedno nastavila še enega profesorja, ki se je na ta način pripravljal za prevzem tožnikovega dela po odhodu v pokoj, drugo izjavo pa je podal zaradi postopka za pridobitev naziva "zaslužni profesor".

Izjava o upokojitvi z dne 9.6.2005 je pogojna, v njej je tožnik izrecno tudi navedel, da s 1.10.2005 prevzame vse njegove pedagoške obveznosti na dodiplomskem študiju drug profesor, ki je bil leta 2002 vzporedno nastavljen na mesto visokošolskega učitelja ter pod tožnikovim mentorstvom prevzemal njegove pedagoške obveznosti. V izjavi ni govora o tem, da bo tožnik prenehal tudi z raziskovalnim delom in z delom na podiplomskem študiju. Tožnik je bil ob podpisu te izjave očitno v zmoti glede dejanskega prenehanja delovnega razmerja, saj je bil trdno prepričan, da bo nadaljeval z delovnim razmerjem na področju raziskovalnega dela in podiplomskem študiju. Tožnik je poleg navedenega izkazal tudi nastanek težko nadomestljive škode, ta škoda bo nastala zanj in tudi za Fakulteto za strojništvo, saj tožnik dela na raziskovalnem področju in je tudi predstojnik Inštituta za tehnologijo materialov, projekti pa so vezani osebno na tožnika, tako bodo naročniki prenehali te projekte financirati, s čemer se lahko ustavi dotok pomembnih sredstev za delo tožene stranke, to pa seveda tudi pomeni nastanek težko nadomestljive škode za tožnika. Tožena stranka z izdajo začasne odredbe tudi ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1), ki določa, da lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Začasne odredbe pa se izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presojalo pogoje za izdajo začasne odrebe na predlog in sicer po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98 s sprem. - ZIZ), ki določa pogoje začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;

- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora biti verjetnost obstoja terjatve izkazana tako za izdajo začasne odredbe na predlog stranke kot za izdajo po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve, mora predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. To pomeni, da sodišču ni potrebno ugotavljati, ali so morda izpolnjeni nadaljnji pogoji za izdajo začasne odredbe. Ker je tožena stranka tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala na podlagi tožnikove izjave, da se želi z dnem 1.10.2005 upokojiti, dosedaj ni podana verjetnost obstoja terjatve, tožnik pa bo svoje tožbene navedbe dokazoval v rednem kontradiktornem postopku.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik dne 9.6.2005 podal pisno izjavo z naslovom "Nepreklicna izjava o upokojitvi - Vezana na predlog Senata Fakultete za strojništvo (sklep Senata FS - 9. korespondenčna seja 20. april 2005 - sklep št. 2)". Iz predložene izjave izhaja, da se želi tožnik upokojiti s pričetkom šolskega leta 2005/2006 (1. oktober 2005). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik navedene izjave ni nikoli preklical. Glede na podane pritožbene ugovore, da je bila izjava podana v nasprotju s pravo voljo, pa pritožbeno sodišče dodatno ugotavlja, da je tožnik, tako kot tudi to sam navede v pritožbi, podal dve izjavi o upokojitvi in sicer tudi dne 19.12.2001 z naslovom Izjava o upokojitvi z iztekom šolskega leta 2004/2005, iz katere enako izhaja, da podaja nedvoumno izjavo o svoji upokojitvi z datumom

1.10.2005 in je njegova upokojitev vezana na iztek šolskega leta 2004/2005.

Pritožbeni ugovor, da je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazal verjetnost obstoja terjatve, ker naj bi iz predložene listinske dokumentacije izhajala taka stopnja gotovosti, ki kaže na to, da terjatev res obstaja, ali da bo nastala, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Poudariti je, da je tožena stranka tožniku izdala izpodbijani sklep št. S-165/2005-524 JR z dne 7.7.2005 na podlagi 7. točke 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi in 81. člena ZDR, ki določa, da delavec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Ob tem ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi tožnik moral ohraniti delovno razmerje iz razloga, ker je želel delati in še dela na določenih raziskovalnih projektih in iz razloga, ker želi delati na podiplomskem študiju. Poudariti je, da tožnik ne more nadaljevati delovnega razmerja na posameznem področju delovnega mesta - npr. raziskovalni projekti.

Ob tem pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delo na posameznih raziskovalnih projektih ni nujno vezano na delovno razmerje, saj bi za takšno delo tožnik lahko sklenil eventualno tudi avtorsko pogodbo.

V zvezi z ugovorom o nepristojnosti rektorja univerze za izdajo izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da Statut Univerze v Mariboru, objavljen v Uradnem listu št. 115/2004, v 287. členu določa, da je rektor univerze strokovni vodja in poslovodni organ univerze, ki organizira, vodi delo in poslovanje univerze, predstavlja in zastopa univerzo in predstavlja še druge naloge in sicer med drugim tudi na predlog dekana odloča o delovnih razmerjih visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, potrebnih za izvajanje študijskih, znanstveno raziskovalnih in umetniških programov in nacionalnega programa visokega šolstva (8. točka 2. odst. 287. člena Statuta univerze).

Po določilu 330. člena Statuta univerze je dekan članice univerze strokovni vodja članice univerze in ima pooblastila v skladu s statutom, splošnimi akti univerze ali pa ga nanj prenese rektor univerze. 14. točka 2. odst. 330. člena Statuta univerze pa določa, da dekan odloča o delovnih razmerjih delavcev članice univerze iz pristojnosti rektorja na podlagi posebnega predhodnega pooblastila rektorja univerze in odgovarja za zakonitosti z delovnimi razmerji delavcev članice univerze.

Navedeno pomeni, da je v zvezi z odločanjem o delovnih razmerjih delavcev članice univerze pooblaščen na podlagi Statuta univerze rektor, ki pa lahko prenese svoja pooblastila na dekana in le-ta odloča le v primeru posebnega predhodnega pooblastila rektorja univerze. Zaradi navedenega je pritožbeni ugovor neutemeljen.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da verjetnost obstoja terjatve do sedaj ni izkazana, ni bilo potrebno presojati naslednjih alternativno predpisanih zakonskih predpostavk za izdajo začasne odredbe po določilih 2. odst. 272. člena ZIZ.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.