Jedro

Od delavca ni mogoče pričakovati, da bi prihajal na delo, če mu delodajalec tega ne dovoli, na njegov pisni poziv, da mu nadaljnje delo omogoči, ne reagira in izda celo sklep o prenehanju delovnega razmerja že s prvim dnem odsotnosti.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o zamudnih obrestih zavrže, v ostalem pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica neupravičeno izostala z dela, ker je v času od 27.7.1998 do 14.8.1998 odšla na dopust, ne da bi za to imela dovoljenje. Tožena stranka ji je dne 27.8.1998 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja s prvim dnem neupravičene odsotnosti, o njenem ugovoru pa je odločila šele 27.8.2001. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Presodilo pa je, da se je tožnica vrnila na delo in ga spet zapustila na zahtevo direktorja tožene stranke, zato ji je delovno razmerje lahko prenehalo šele z dokončnostjo sklepa. Glede na tako odločitev je ugodilo tožbenemu zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 27.7.1998 do 30.8.2001. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo biti za ugotovitev, da se je tožnica vrnila na delo, ugotovljeno, ali je 17. in 18.8.1998 svoje delo pri toženi stranki opravljala. Tožnica bi morala dokazati, na kakšen način naj bi ji direktor preprečil nadaljnje delo. Tožnica pa ni prišla na delo, da bi svoje delo opravljala: 17.8. je prišla z otrokom, 18.8. pa le na razgovor. Na dopis tožničine pooblaščenke z dne 20.8.1998 s predlogom, da jo tožena stranka pozove nazaj na delo, direktor tožene stranke ni reagiral zato, ker je štel, da tožnica ne želi več delati, čeprav je bila takrat še v delovnem razmerju. Poleg tega je bila tožnica neupravičeno odsotna tudi po 19.8.1998 in sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 27.8.1998 zajema tudi obdobje od 19. do 27.8.1998. Tožnica se na delo ni vrnila niti po prejemu sklepa niti po vložitvi ugovora. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede zakonskih zamudnih obresti po 1.1.2002, glede na odločitev Ustavnega sodišča o razveljavitvi 1060. člena OZ.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožena stranka revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

Materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožnici je delovno razmerje prenehalo zaradi neupravičene odsotnosti z dela na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90). Ta zakonska določba je v sklepu tožene stranke izrecno navedena, in tožnici je delovno razmerje tudi prenehalo s prvim dnem odsotnosti z dela. Pri presoji zakonitosti takega prenehanja delovnega razmerja sta bili pomembni dve okoliščini: ali je bila odsotnost (ne)upravičena ter ali se je delavec na delo (po odsotnosti) vrnil ali ne.

Odločitev o tem, da je bila tožnica z dela odsotna neupravičeno, ni predmet revizije, saj jo vlaga le tožena stranka. Prav tako ni mogoča razveljavitev sklepov tožene stranke zato, ker (ob ugotovitvi, da se je tožnica na delo vrnila) ne gre za razlog po 6. temveč za razlog po 5. točki 100. člena ZDR90. Taka odločitev bi bila v škodo tožene stranke, tožnica pa revizije zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe ni vložila (359. člen v zvezi 383. členom ZPP). Revizijsko sodišče mora zato pri presoji upoštevati dvoje. Na eni strani pravnomočno odločitev o tem, da je tožnici zaradi neupravičenih izostankov z dela delovno razmerje prenehalo na podlagi 5. točke 100. člena ZDR90. Na drugi strani pa je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje pa potrjuje presojo, da se je tožnica 17. oziroma 18.8.1998 vrnila na delo. Tožena stranka bi ji morala omogočiti delo (če že ne 17. pa gotovo 18.8.1998). Dokazni zaključek obeh sodišč pa je, da je v obeh dneh delo zapustila na zahtevo direktorja tožene stranke. Dokazna ocena o namenu tožnice, da se na delo vrne, temelji tudi na presoji neodziva direktorja tožene stranke na izrecen pisni predlog tožnice, da se jo pozove nazaj na delo.

Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke, da se tožnica ni vrnila na delo po 19.8., po prejemu sklepa o prenehanju delovnega razmerja in tudi ne po vložitvi ugovora. Ne samo da gre za nedovoljene dejanske ugovore v reviziji, za odločitev te okoliščine tudi niso bistvene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so razlogi za odsotnost tožnice z dela po 19.8.1998 v celoti na strani tožene stranke. Od delavca ni mogoče pričakovati, da bi prihajal na delo, če mu delodajalec tega ne dovoli, na njegov pisni poziv, da mu nadaljnje delo omogoči, ne reagira in izda celo sklep o prenehanju delovnega razmerja že s prvim dnem odsotnosti. Tožnica pa se je na delo, z namenom da bi delala, skušala vrniti še pred izdajo prvostopnega sklepa.

V času vložitve tožbe tožena stranka o ugovoru tožnice še ni odločila, kar pomeni, da bi sklep o prenehanju delovnega razmerja lahko postal dokončen šele s pravnomočnostjo sodbe (kot pravilno opozarja že sodišče prve stopnje v svoji sodbi). Ker pa je tožena stranka sama odločila o ugovoru (resda šele po treh letih), je sklep postal dokončen z vročitvijo sklepa o njegovi zavrnitvi. Pravilna je odločitev, da je tožnici šele takrat lahko zakonito prenehalo delovno razmerje (106. člen ZDR90).

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

V delu, ki se nanaša na odločitev o zamudnih obrestih pa revizija ni dovoljena. Obresti se štejejo za glavni zahtevek le, če so osnovni, oziroma edini razlog za začetek pravde. Če pa je zahtevek za njihovo plačilo postavljen poleg zahtevka za plačilo glavnice, se vedno štejejo kot postranska terjatev. Takšne narave ne izgubijo niti, kadar so izračunane kot glavnica, niti ko je v postopku z revizijo sporna le odločitev o njih. Revizija izpodbija odločitev o obračunanih zamudnih obrestih. Njihovo plačilo je tožeča stranka zahtevala poleg plačila glavnice, kar pomeni, da gre za postransko terjatev, ki po pravilih procesnega prava nima nikakršne vrednosti (spornega predmeta). Ker tako ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 367. člena ZPP, revizija v tem delu ni dovoljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).