Jedro

Ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da je bilo o tem delu obsojenčevega ravnanja že pravnomočno razsojeno v prekrškovnem postopku, saj je bil v okviru prekrškovnega postopka obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še preostali del. Kršitev načela ne bis in idem torej ni podana, saj se obsojencu v kazenskem postopku ne očita identična stvar, kot se mu je očitala v okviru prekrška zoper javni red in mir.

V obravnavanem primeru ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe napačno oziroma očitno protispisno navedlo, da oškodovanka v preiskavi ni izpovedovala, čeprav je bila v resnici zaslišana, predstavlja bistveno neskladje med dejanskim stanjem in razlogi sodbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo IV K 70733/2022 z dne 25. 7. 2024 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, in kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Po pravilih o steku mu je izreklo enotno kazen tri leta in pet mesecev zapora, v katero je vštelo čas, ki ga je prebil v priporu in hišnem priporu. Sodišče prve stopnje je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 70733/2022 z dne 5. 9. 2025 pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu za posamezna kazniva dejanja določene kazni znižalo in mu po pravilih o steku izreklo enotno kazen tri leta zapora. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V obrazložitvi zahteve trdi, da sta bila v obravnavanem primeru nezakonito združena dva kazenska postopka, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo številne dokazne predloge obrambe, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi s kršitvijo določbe 22. člena Ustave, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi protispisno zaključilo, da oškodovanka B. B. v kazenski preiskavi ni pričala, ker se je kot privilegirana priča odrekla izpovedovanju zoper sina. Kršitev utemeljuje z navedbami, da gre za protispisno navedbo, saj je bila oškodovanka B. B. v preiskavi zaslišana dne 18. 11. 2022. Nadaljuje, da sodišče ni opravilo primerjave oškodovankine izpovedbe v preiskavi z njeno izpovedbo na glavni obravnavi, zaradi česar njene izpovedbe v preiskavi sploh ni vključilo v dokazno oceno. V tem ravnanju prepozna izostanek vsebinske analize ključnega dokaznega gradiva, ki bi lahko vplivala na presojo verodostojnosti oškodovanke kot priče, na kateri je v pretežni meri utemeljena obsodilna sodba. Enako kot v pritožbi zoper sodbo poudarja, da oškodovanka zaslišana v preiskavi, v zvezi z dogodkom z dne 1. 11. 2022 ni omenila nobenih groženj obsojenca, temveč je o njih izpovedala šele na glavni obravnavi na izrecno vprašanje predsednice senata. To pomeni, da je grožnjo s smrtjo prvič omenila šele na glavni obravnavi, sodišče pa o tem nima razlogov, ker je štelo, da oškodovanka v preiskavi zaradi sklicevanja na pravno dobroto ni izpovedovala. Uveljavljeno kršitev sklene z očitkom pritožbenemu sodišču, da je v pritožbi uveljavljeno kršitev zavrnilo zgolj z obrazložitvijo, da gre za očitno napako sodišča prve stopnje, ki je pravno nepomembna, pri čemer se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z razlikami v izpovedbi oškodovanke na glavni obravnavi in v preiskavi.

3.Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da je sodišče utemeljeno združilo dva kazenska postopka, da je vložnica v zvezi z zavrnitvijo zahteve za izločitev predsednice senata sodišča prve stopnje zgolj ponovila navedbe iz predloga za izločitev sodnice, da je predsednica senata ves čas postopka delovala pravilno in zakonito, da neizročitev zvočnih posnetkov narokov glavnih obravnav obsojenčevi zagovornici ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, da je sodišče prve stopnje zgolj napačno navedlo, da oškodovanka B. B. v preiskavi ni izpovedovala, da je sodišče navedlo razloge v zvezi z izpovedbo izvedenca travmatologa, da zahteva zmotno uveljavlja ugovor "ne bis in idem", predvsem pa, da vložnica zahteve pod videzom kršitve določb kazenskega postopka izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4.Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5.V obravnavanem primeru je iz izreka sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je mogoče očitke obsojencu, ki so sestavljeni iz več posamičnih ravnanj, razdeliti v tri sklope. Prvič, nasilje v družini, ki ga je vršil nad svojo materjo B. B., ki jo je tudi lahko telesno poškodoval. Drugič, nasilje v družini na škodo njegove nekdanje izvenzakonske partnerke C. C., ki jo je prav tako tudi lahko telesno poškodoval. In tretjič, oškodovanki D. D. je zagrozil, da se naj tudi ona pazi, s čimer ji je nakazal, da bo z njo nasilno obračunal, zaradi česar se je oškodovanka počutila prestrašeno in vznemirjeno, s čimer je obsojenec storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1.

6.Obsojenčeva zagovornica z uveljavljanjem kršitve načela ne bis in idem zatrjuje kršitev 10. člena ZKP, 31. člena Ustave in 4. člena Protokola št. 7 k EKČP in uveljavlja kršitev 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP. Kršitev, ki se nanaša na obsojenčevo ravnanje opisano v prvi alineji točke II./1. izreka sodbe sodišča prve stopnje, utemeljuje z navedbami, da je obsojenec v zvezi z dogodkom, ki se je zgodil dne 20. 9. 2020, že prejel plačilni nalog, zato gre po vsebini za razsojeno stvar. Poudarja, da plačilni nalog in izpodbijana pravnomočna sodba obravnavata isti historični dogodek med obsojencem in oškodovanko C. C., ki zajema enako ravnanje obsojenca zoper oškodovanko. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da ravnanja, ki so predmet obtožnice, predstavljajo le razširjeno konkretizacijo istega dogodka, kar pa ne pomeni, da gre za drug življenjski dogodek.

7.Obsojenec je bil s plačilnim nalogom z dne 29. 12. 2020 spoznan za odgovornega storitve prekrška po četrtem odstavku 6. člena tedaj veljavnega zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Iz opisa dejanskega stanja prekrška je razvidno, da je A. A. dne 20. 9. 2020 ob 13.30 uri kršil ZJRM-1 s tem, ko je prišel v spor s svojo bivšo izvenzakonsko partnerko. Pri tem je nanjo kričal in jo zmerjal z besedami "kurba, in podobno", prav tako se je vedel na nasilen način, tako da jo je odrinil. Zaradi tega se je C. C. počutila prestrašeno, ogroženo, ponižano in prizadeto.

8.Iz opisa posameznega ravnanja kaznivega dejanja nasilja v družini na škodo obsojenčeve izvezakonske partnerke je razvidno, da je obsojenec dne 20. 9. 2020 C. C. na njenem domu prijel za glavo in za lase in jo z glavo udaril ob okno, na njo kričal in jo vlekel za lase, ko pa je posredoval njen sin E. E., ga je potisnil v steno in udaril v obraz.

9.Iz utrjene (ustavno)sodne prakse in prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določen historičen dogodek oziroma življenjski primer. Za presojo vprašanja, ali gre za ista dejanja velja naravni kriterij, to so dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno. Ta dejstva vključujejo kraj, čas, način, sredstvo, udeležence dejanja oziroma vse, kar se označuje za idem factum.

10.Čeprav je v obravnavanem primeru historičen dogodek v primeru prekrška in posameznega ravnanja obsojenca v okviru kaznivega dejanja nasilja v družini na škodo C. C. isti, je treba ob primerjavi opisa prekrška in opisa kaznivega dejanja ugotoviti, da je bil obsojenec v prekrškovnem postopku obravnavan za manjšo oziroma drugačno kriminalno količino kot v kazenskem postopku.

11.Iz opisa kaznivega dejanja je namreč med drugim razvidno, da je oškodovanko prijel tudi za glavo in lase in jo vlekel za lase, zlasti pa, da je njenega sina E. E. v okviru istega življenjskega dogodka potisnil v steno in ga udaril v obraz. Upoštevaje navedeno je jasno, da je obsojenčevo ravnanje zajeto v opisu kaznivega dejanja, ki med drugim obsega tudi nasilje nad mladoletno osebo v prisotnosti njegove matere, bistveno širše od prekrškovnega očitka v obravnavani zadevi.

12.Ker je tako, ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da je bilo o tem delu obsojenčevega ravnanja že pravnomočno razsojeno v prekrškovnem postopku, saj je bil v okviru prekrškovnega postopka obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še preostali del. Kršitev načela ne bis in idem torej ni podana, saj se obsojencu v kazenskem postopku ne očita identična stvar, kot se mu je očitala v okviru prekrška zoper javni red in mir.

13.Obsojenčeva zagovornica uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi s kršitvijo 22. člena Ustave z navedbo, da je sodišče prve stopnje v 6. točki razlogov sodbe navedlo, da obsojenčeva mati oškodovanka B. B. v preiskavi ni pričala, ker se je kot privilegirana priča odrekla izpovedovanju zoper sina. Kršitev utemeljuje z navedbami, da gre za protispisno navedbo, saj je bila oškodovanka B. B. v preiskavi zaslišana dne 18. 11. 2022. Nadaljuje, da sodišče ni opravilo primerjave oškodovankine izpovedbe v preiskavi z njeno izpovedbo na glavni obravnavi, zaradi česar njene izpovedbe v preiskavi sploh ni vključilo v dokazno oceno. V tem ravnanju prepozna izostanek vsebinske analize ključnega dokaznega gradiva, ki bi lahko vplivala na presojo verodostojnosti oškodovanke kot priče, na kateri je v pretežni meri utemeljena obsodilna sodba. Enako kot v pritožbi zoper sodbo poudarja, da oškodovanka zaslišana v preiskavi, v zvezi z dogodkom z dne 1. 11. 2022 ni omenila nobenih groženj obsojenca, temveč je o njih izpovedala šele na glavni obravnavi na izrecno vprašanje predsednice senata. To pomeni, da je grožnjo s smrtjo prvič omenila šele na glavni obravnavi, sodišče pa o tem nima razlogov, ker je štelo, da oškodovanka v preiskavi zaradi sklicevanja na pravno dobroto ni izpovedovala. Uveljavljeno kršitev sklene z očitkom pritožbenemu sodišču, da je v pritožbi uveljavljeno kršitev zavrnilo zgolj z obrazložitvijo, da gre za očitno napako sodišča prve stopnje, ki je pravno nepomembna, pri čemer se ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z razlikami v izpovedbi oškodovanke na glavni obravnavi in v preiskavi.

14.Obrazložitev sodbe je predstavitev sodnikove miselne presoje dejanskega stanja in njegove pravne subsumpcije v zvezi s predmetom kazenskega postopka ter je zato bistven del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Tudi v skladu z določbo 364. člena ZKP mora biti obrazložitev sodbe jasna, razumljiva in skladna z dejanskim stanjem ter vsemi izvedenimi dokazi. Sodišče mora pri oceni dokazov upoštevati vse relevantne izpovedbe, tudi tiste iz preiskave, in jih ustrezno vključiti v obrazložitev sodbe. Če ravna nasprotno, pomeni, da ni ustrezno upoštevalo vseh izvedenih dokazov, kar je v nasprotju z načelom materialne resnice in dolžnostjo sodišča, da popolno in pravilno ugotovi dejansko stanje.

15.V obravnavanem primeru ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe napačno oziroma očitno protispisno navedlo, da oškodovanka v preiskavi ni izpovedovala, čeprav je bila v resnici zaslišana, predstavlja bistveno neskladje med dejanskim stanjem in razlogi sodbe. Zaradi navedenega je v sodbi sodišča prve stopnje podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je namreč med drugim podana tudi, če so razlogi sodbe popolnoma nejasni, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

16.Pritrditi je treba tudi vložnici zahteve, da se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi s to kršitvijo ni ustrezno opredelilo. V razlogih sodbe je presodilo le, da je bila oškodovanka B. B. pred preiskovalnim sodnikom zaslišana dne 18. 11. 2022, da gre za očitno napačen zapis sodišča prve stopnje, da oškodovanka v preiskavi ni pričala in da je sodišče prve stopnje njeno izpovedbo vsebinsko celostno ocenilo. Pri tem se pritožbeno sodišče ni opredelilo do v pritožbi izrecno zatrjevanih okoliščin, da se izpovedba oškodovanke v preiskavi v delu, ki se nanašajo na obsojenčeve grožnje s smrtjo, razlikuje od njene izpovedbe na glavni obravnavi. Takšno ravnanje pritožbenega sodišča ne pomeni le nezakonito potrditev kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero sodišče med drugim pazi tudi po uradni dolžnosti, temveč tudi neustrezno opredelitev do vsebine pritožbe (kršitev določbe 25. člena Ustave).

C.

17.Ker je torej v sodbi sodišča prve stopnje podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi s kršitvijo določbe 22. člena Ustave, ki je pritožbeno sodišče ni odpravilo, je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

18.Ker je izpodbijana pravnomočna sodba zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v zvezi s kršitvijo ustavne pravice do enakega varstva pravic razveljavljena, se Vrhovno sodišče do ostalih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev, ki se med drugim nanašajo na kršitev pravice do obrambe, pravico do nepristranskosti sojenja ter na zatrjevano pomanjkljivost obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča, ni opredeljevalo.

19.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 6258/2010 z dne 12. 3. 2015, I Ips 22153/2014 z dne 7. 12. 2017, I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018, I Ips 18476/2018 z dne 17. 12. 2020 in I Ips 32077/2021 z dne 2. 10. 2025 ter sodbo ESČP v zadevi Sergey Zolotukhin proti Rusiji z dne 10. 2. 2009 in odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-24/10 z dne 19. 4. 2012.

Op. št. 2

Op. št. Tako Polegek, B. (2023): Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, druga knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, str. 834.

Op. št. 11. točka razlogov sodbe.