Prekrito snemanje delavcev in skrb pred povračilnimi ukrepi

Datum

09.05.2024

Številka

07121-1/2024/535

Kategorije

Delovna razmerja, Inšpekcijski postopki, Video in avdio nadzor

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: IP) je po elektronski pošti prejel dopis, v katerem pojasnjujete, da naj bi eden izmed zaposlenih pri delodajalcu, v svoji pisarni uporabljal video kamero, ki naj bi bila skrita med lončnicami in usmerjena na parkirni prostor. Prosite nas za nasvet, kako lahko v primeru takšnega videonadzora ukrepate, saj naj bi bilo vodstvo glede teh kršitev neodzivno. V primeru razkritja se bojite povračilnih ukrepov.

Na podlagi informacij, ki ste nam jih posredovali, vam v nadaljevanju skladno s 5. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 163/22, v nadaljevanju: ZVOP-2), 58. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba) ter 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A) posredujemo naše nezavezujoče mnenje v zvezi z vašim vprašanjem.

1. Skrivno snemanje zaposlenih, glede na spodaj omenjene pogoje, v večini primerov ne bo zakonito, razen zgolj v res izjemnih okoliščinah ter pod strogimi pogoji, kot sledi iz spodaj omenjene sodne prakse.

2. Skrivno snemanje brez soglasja posameznika ob občutnem posegu v zasebnost lahko predstavlja tudi kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog pri Policiji RS oz. pristojnemu državnemu tožilstvu. Kadar se s katerimkoli ravnanjem posega v osebnostne pravice posameznika, lahko le ta s tožbo od sodišča tudi zahteva, da odredi prenehanje ravnanja (npr. snemanja). V zvezi s tem pa posameznik lahko zahteva tudi odškodnino, če mu je zaradi tega ravnanja nastala tudi škoda.

3. Prijavo kršitev, ki izhajajo iz informacij pridobljenih na svojem delovnem okolju in v okviru katerih bi lahko posameznik utrpel povračilne ukrepe, če tako kršitev prijavi, se lahko vloži prek posebej za to vzpostavljenega kanala, ali na IP (v primeru, da za tako snemanje obstajajo dokazi) ali tudi na Policijo RS oz. na pristojno državno tožilstvo (glede morebitne naznanitve kaznivega dejanja).

4. Tudi v tem primeru je prijavitelj, ki najavi kaznivo dejanje policiji ali državnemu tožilstvu, upravičen do zaščite v skladu z določbami od 19. do 25. člena ZZPri. Podporne ukrepe in pomoč pri uveljavljanju zaščitnih ukrepov pa nudi Komisija za preprečevanje korupcije.

O b r a z l o ž i t e v:

IP uvodoma poudarja, da konkretnega in dokončnega odgovora o zakonitosti obdelave osebnih podatkov v okviru mnenja v nobenem primeru ne more podati, saj lahko IP posamezne primere obdelave podatkov konkretno presoja zgolj v okviru inšpekcijskega ali drugega upravnega postopka.

Obdelava osebnih podatkov je dopustna le, če zanjo obstaja ustrezna pravna podlaga. V 6. členu Splošne uredbe so tako določene pravne podlage; med drugim je obdelava zakonita, če je podana privolitev posameznika, če je obdelava potrebna za izvajanje pogodbe, za izpolnitev zakonske obveznosti upravljavca, za zaščito življenjskih interesov posameznika, zaradi javnega interesa ali zakonitih interesov upravljavca (vse pod določenimi strogimi pogoji).

Področje videonadzora je poleg Splošne uredbe urejeno specialno tudi znotraj ZVOP-2, ki v 77. členu posebej ureja videonadzor dostopa v uradne službene oz. poslovne prostore ter v 78. členu tudi videonadzor znotraj delovnih prostorov.

V obeh primerih se videonadzor lahko izvaja zgolj v izjemnih primerih in sicer:

I. Glede videonadzora dostopa v uradne službene oz. poslovne prostore le, če je to potrebno za varnost ljudi ali premoženja, zaradi zagotavljanja nadzora vstopa v te prostore ali izstopa iz njih ali če zaradi narave dela obstaja možnost ogrožanja zaposlenih. O izvajanju videonadzora morajo delavci biti pisno obveščeni.

II. Glede videonadzora znotraj delovnih prostorov le, če je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali preprečevanje ali odkrivanje kršitev na področju iger na srečo ali za varovanje tajnih podatkov ali poslovnih skrivnosti, teh namenov pa ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi. Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov in v obsegu, kjer je treba varovati prej navedene interese. Zaposleni morajo biti pred začetkom izvajanja videonadzora vnaprej pisno obveščeni, delodajalec pa se mora posvetovati z reprezentativnimi sindikati pri delodajalcu in svetom delavcev oz. delavskim zaupnikom.

Za odstop od zgoraj navedenih pogojev morajo biti podani tehtni in prepričljivi razlogi, predvsem pa je to dovoljeno zgolj izjemoma. Kot je izpostavilo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Karin Köpke proti Nemčiji, št. 420/07 z dne 5. 10. 2010 ter zadevi López Ribalda proti Španiji, št. 1874/13 in 8567/13 z dne 9. 1. 2018, je takšen nadzor sicer lahko zakonit, če obstoji:

I. utemeljen sum storitve kaznivega dejanja s strani zaposlenega;

II. če tega suma ni mogoče preveriti drugače ali vsaj ne brez velikih stroškov, naporov ali porabe časa;

III. če se nadzor časovno, prostorsko in glede izpostavljenih oseb ustrezno omeji ter

IV. če se nastali posnetki uporabijo izključno za obravnavo navedenega kaznivega dejanja (npr. v disciplinskem postopku, morebitnem sledečem sodnem postopku).

Namen prikritega (video)nadzora tako sme biti le v preiskavi konkretnega in resnejšega incidenta, npr. dlje časa trajajoče evidentne kraje zaposlenih, ne pa za splošno in generalno snemanje zaposlenih. Delodajalec mora pred odločitvijo za takšen korak vedno preveriti vse druge možnosti preiskave primera tako ukrep pa sprejeti zgolj ob izjemnih in utemeljenih okoliščinah. Da je dopustnost uporabe posnetka sicer odvisna od pozitivnega izida testa sorazmernosti ter upoštevanja vseh okoliščin konkretnega primera, z upoštevanjem ustavne sodne prakse kot tudi prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, je izpostavilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, št. VIII Ips 2/2018 z dne 30. 5. 2018.

Skrivno snemanje zaposlenih glede na zgoraj omenjene pogoje tako v večini primerov ne bo zakonito, razen zgolj v res izjemnih okoliščinah ter pod strogimi pogoji, kot sledi iz zgoraj omenjene sodne prakse. Za videonadzor mora namreč vedno najprej obstajati ustrezna pravna podlaga, snemani pa morajo biti o njem ustrezno in vnaprej obveščeni kot to zahteva 13. člen Splošne uredbe. Pravočasna in ustrezna seznanjenost z videonadzorom je namreč ključni element njegove zakonitosti in sorazmernosti. Delavci sicer v videonadzor pri delodajalcu ne morejo privoliti ali ga odkloniti, saj podlaga za takšen videonadzor praviloma izhaja iz zakona (tu npr. 77. in 78. člen ZVOP-2), morajo pa biti o njem vnaprej pisno obveščeni.

Glede izvajanja videonadzora še opozarjamo, da mora upravljavec pri izvajanju videonadzora poskrbeti za vse obveznosti, ki jih ima v povezavi z varnostjo obdelave iz člena 32 Splošne uredbe, obveščanja posameznikov o izvajanju videonadzora (76. člen ZVOP-2 v povezavi s 13. členom Splošne uredbe), vodenjem evidence dejavnosti obdelave za določene obdelave osebnih podatkov skladno s 30. členom Splošne uredbe ter ostale obveznosti, ko se videonadzor izvaja na specifičnih lokacijah (npr. glej določbe 77-80. ZVOP-2) itd. Več o izvajanju videonadzora izhaja tudi iz naših smernic: https://www.ip-rs.si/publikacije/priročniki-in-smernice/smernice-po-splošni-uredbi-o-varstvu-podatkov-gdpr/smernice-glede-izvajanja-videonadzora.

Upravljavec mora pri izvajanju videonadzora biti tudi vedno pozoren še na načelo najmanjšega obsega podatkov, ki določa, da morajo biti (pod pogojem, da obstaja pravna podlaga) osebni podatki, ki se obdelujejo, ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo. Navedeno načelo pomeni, da je potrebno obdelovati samo toliko osebnih podatkov, kolikor je nujno potrebno za dosego posamičnega zakonitega namena obdelave.

V primeru, da pri vašem delodajalcu poteka skrivno snemanje delavcev oz. snemanje, ki je v nasprotju z zgoraj navedenimi pogoji, lahko pri IP podate inšpekcijsko prijavo zaradi kršitve varstva osebnih podatkov, pri čemer si glede na skrb pred morebitnimi povračilnimi ukrepi delodajalca pomagate tudi s prijavo po Zakonu o zaščiti prijaviteljev (Uradni list RS, št. 16/23; v nadaljevanju: ZZPri). Ta zakon namreč uvaja sistem vzpostavitve notranjih in zunanjih poti za prijavo kršitev vseh predpisov, ki veljajo v RS, za katere so posamezniki izvedeli v okviru svojega delovnega okolja, ter zaščitne in podporne ukrepe za preprečitev ali odpravo povračilnih ukrepov, ki so jih prijavitelji deležni zaradi podane prijave.

IP bo v tem primeru vašo morebitno prijavo vsebinsko obravnaval skladno z našimi pristojnostmi ter vas o sprejemu prijave obvestil v roku sedmih dni ter o koncu obravnave v roku treh mesecev. Če obravnava prijave v tem času še ne bo končana, vam bomo poslali obvestilo o stanju obravnave. IP identitete prijavitelja brez njegovega izrecnega soglasja ne sme razkriti nikomur, razen zaupniku in organu za zunanjo prijavo oz. kadar bi to zahteval državni tožilec ali sodišče ob utemeljenih razlogih, v zvezi s čimer bi bili o tem praviloma tudi pisno obveščeni. Delodajalec v nobenem primeru ne sme ugotavljati identitete prijavitelja.

IP sicer obravnava tudi anonimne prijave kršitev po ZZPri. V tem primeru boste povratne informacije dobili le, če boste v prijavi opredelili, na kakšen način vas uradna oseba lahko kontaktira.

Če boste prijavili kršitev, za katero bomo ocenili, da pomeni kaznivo dejanje

smo ga v skladu z zakonom dolži naznaniti policiji oziroma državnemu tožilstvu. V tem primeru lahko prijavitelj postane priča v kazenskem postopku, njegovo identiteto pa se lahko razkrije storilcu kaznivega dejanja. Če bi bila s tem ogrožena varnost prijavitelja, se ga lahko zaščiti z ukrepi iz Zakona o zaščiti prič (Uradni list RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDoh-2, 110/07 in 30/18). Tudi v tem primeru še vedno veljajo pravila o prepovedi povračilnih ukrepov. Če bi bil prijavitelj zaradi prijave deležen povračilnih ukrepov, mu lahko pomoč in svetovanje nudi Komisija za preprečevanje korupcije. Do zaščite po tem zakonu je upravičen tudi prijavitelj, ki je prijavo podal anonimno, pa je bila kasneje njegova identiteta razkrita.

Kršitve po ZZPri s področja pristojnosti IP lahko prijavite na naslednje načine:

-po e-pošti na naslov: <a href="mailto:zvizgac@ip-rs.si"><b>zvizgac@ip-rs.si</b></a>;

-pisno po pošti na naslov Informacijski pooblaščenec, Dunajska cesta 22, 1000 Ljubljana, s pripisom »Prijava po ZZPri«;

-na telefonsko številko: 01 230 9730 (ob začetku pogovora navedite, da gre za prijavo po tem zakonu; telefonski klici se ne snemajo);

-osebno, po predhodni najavi s pojasnilom, da gre za prijavo po ZZPri, se oglasite v prostorih IP v času uradnih ur (od ponedeljka do petka, med 9. in 12. uro).

Glede same uvedbe inšpekcijskega postopka IP pojasnjuje, da lahko inšpekcijski postopek uvede zgolj, kadar za to obstaja utemeljen sum kršitve določb ZVOP-2 oz. Splošne uredbe in ko je to v javnem interesu. To bi v vašem opisanem primeru pomenilo, da bi inšpekcijski postopek IP lahko uvedel le v primeru, ko bi obstajali konkretni dokazi, da zaposleni dejansko videonadzor izvaja, česar pa zgolj obstoj kamere sam po sebi še ne izkazuje (zadosten dokaz bi bil praviloma lahko posnetek snemanja). Upoštevati je namreč treba, da iz pogleda na postavljeno kamero še ni mogoče ugotoviti, kaj ta dejansko snema, če sploh, saj se v praksi pogosto dogaja, da imajo posamezniki postavljene zgolj "<i>slepe kamere</i>", ki v resnici ne snemajo, vendar imajo le preprečevalni učinek, ali pa so posnetki tako slabe kvalitete, da posameznikov na posnetkih ni mogoče prepoznati. V tem primeru ne nastaja zbirka osebnih podatkov, zato v teh primerih IP ni pristojen za posredovanje.

Četudi vaš primer ne bi predstavljal kršitve predpisov s področja varstva osebnih podatkov, pa to ne pomeni, da vam ni zagotovljeno drugo pravno varstvo. <b>Nasprotno, pravni red RS vam daje vrsto zahtevkov, ki so namenjeni varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic</b>. Posameznik lahko v<b> </b>primeru neupravičenega snemanja, svoje pravice uveljavlja<b> </b>pred pristojnim sodiščem. Kadar se s katerimkoli ravnanjem posega v osebnostne pravice posameznika (npr.<b> </b>zaradi neupravičenega snemanja), lahko ta skladno s 134. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631, v nadaljevanju: OZ) s tožbo od sodišča<b> </b>zahteva, da odredi prenehanje ravnanja (npr. snemanja), prav tako pa lahko na podlagi 179. člena OZ zahteva tudi odškodnino, če mu je zaradi tega nastala škoda.

V primerih, ko se z izvajanjem videonadzora občutno tudi posega v zasebnost posameznika, je na razpolago tudi kazensko-pravno sodno varstvo. Izvajanje neupravičenega slikovnega snemanja je lahko kaznivo dejanje po 138. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21 in 105/22 – ZZNŠPP), ki se preganja na predlog, katerega je potrebno podati na Policijo RS ali na pristojno državno tožilstvo.

Tudi v tem primeru je prijavitelj, ki najavi kaznivo dejanje policiji ali državnemu tožilstvu, upravičen do zaščite v skladu z določbami od 19. do 25. člena ZZPri; podporne ukrepe in pomoč pri uveljavljanju zaščitnih ukrepov pa nudi Komisija za preprečevanje korupcije.

V upanju, da ste dobili odgovor na svoje vprašanje, vas lepo pozdravljamo.

Pripravil:

Grega Rudolf, asistent svetovalca pri IP

Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav., informacijska pooblaščenka