Jedro

Tožnik je v sodnem postopku izpodbijal pravilnost in zakonitost odločbe toženca, s katero mu je zaključil bolniški stalež. Zahtevka na izplačilo nadomestila zaradi začasne zadržanosti z dela ni postavil niti pri tožencu niti pri sodišču, zato je sodišče utemeljeno odločalo le o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ter s tem v zvezi o bolniškem staležu, ne pa tudi o nadomestilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo zdravstvene komisije tožene stranke št. ... z dne 30. 8. 2011 (pravilno z dne 23. 8. 2011), odločbo imenovanega zdravnika ... z dne 25. 7. 2011 pa je odpravilo delno glede datuma zaključka začasne zadržanosti od dela in razsodilo, da je bil tožnik do 25. 8. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe izven dela. Ugodilo je torej tožnikovemu zahtevku, da je bil od 9. 7. 2011 do 25. 8. 2011 za delo začasno nezmožen.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik in navedel, da s sodbo soglaša. Pritožuje pa se, ker sodišče ni odločilo o povrnitvi stroškov, ki jih je imel zaradi sodnega postopka ter Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ni naložilo plačila nadomestila za čas zadržanosti od dela, ki bi ga ob pravilni odločitvi zdravstvene komisije prejel že v avgustu 2011, sodni postopek pa je trajal več kot leto dni. V teku sodnega postopka oziroma na obravnavi povračila stroškov ni zahteval, ker ga sodišče na to ni opozorilo, sodbe pa tudi ni razglasilo na zadnjem naroku za obravnavo. Pritožuje se le v zvezi s stroškovnikom, ki ga ni imel možnosti podati.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. S tem, ko ni odločilo o obveznosti plačila nadomestila ter o povračilu stroškov tudi ni kršilo postopka.

Sodišče po 1. odstavku 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Če v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva zahtevek ni zadostno opredeljen, ga mora stranka opredeliti najkasneje do konca poravnalnega naroka, oziroma če ni poravnalnega naroka, do konca prvega naroka za glavno obravnavo.

Tožnik pri sodišču prve stopnje ni zahteval, da mu tožena stranka izplača nadomestilo. O pravici do nadomestila po 84. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur.l. RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 91/07, 71/08 - Skl. US, 76/08, 62/10 - ZUPJS, 87/11, 40/11 - ZUPJS-A in 40/12 - ZUJF) na prvi stopnji odloča Območna enota zavoda, na drugi stopnji pa Direkcija zavoda, kar pomeni, da pristojnost ni enako določena, kot za odločitev o začasni zadržanosti od dela. Postopke uveljavljanja pravic je tožena stranka določila s pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/2003 - prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami), sprejetimi na podlagi pooblastila iz 26. člena ZZVZZ.

Iz predloga imenovanemu zdravniku, priloženega v upravnem spisu izhaja, da je bil tožnik začasno zadržan od dela od 28. 6. 2011 dalje, kar pomeni, da po 2. točki 1. odstavka 137. člena Pravil nadomestilo izplačuje tožena stranka. Sicer se nadomestila plač v času začasne zadržanosti od dela po 1. odstavku 229. člena Pravil izplačujejo brez posebnih pisnih zahtevkov ali vlog. Upravičenci jih uresničujejo z listinami, na podlagi katerih je možno obračunati in izplačati denarne prejemke. Tožnik je morebitne zahteve za izplačilo nadomestila, glede na ugotovljeno začasno zadržanost od dela, dolžan vložiti pri toženi stranki. Pri območni enoti tožene stranke, bo na podlagi sodne odločbe, s katero je ugotovljena začasna zadržanost od dela, če izpolnjuje tudi druge pogoje, lahko zahteval izplačilo denarnega nadomestila začasne zadržanosti od dela. O zahtevku, ki ga tožnik v postopku pri prvostopenjskem sodišču ni postavil, ni moglo odločati.

Tožnik v postopku pri sodišču prve stopnje tudi ni zahteval povračila stroškov. Po 3. odstavku 163. člena ZPP mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Ker tožnik povračila stroškov ni pravočasno zahteval, tega ne more storiti v pritožbi. V pritožbi sme po 337. členu ZPP pritožnik navajati nova dejstva, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. Za tožnikovo opustitev, ko ni pravočasno zahteval povračila stroškov ni opravičljivih razlogov. Ker tožnik zahteve ni postavil, sodišče prve stopnje o tem tudi ni odločalo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.