Jedro

Tožeča stranka je že pri končnem plačilu sumila, da ni dolžna plačati zadnjega končnega plačila in ni privolila v prikrajšanje. Ker je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je s plačilom pogojevala izročitev A testov in listin, ki jih je tožeča strank-a potrebovala za to, da bi lahko začela z delom, sta pravilno šteli, da je bila tožeča stranka ekonomsko prisiljena v plačilo toženi stranki. Poleg tega si je tožeča stranka tudi pridržala pravico zahtevati vrnitev plačila. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč verjeli tožniku, da je pri končni gradbeni situaciji posumil v korektnost obračuna in je to izrazil direktorju tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožnikoma povrniti znesek 3.111.131 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 2.031.353,40 tolarjev od 06.11.1996 dalje do plačila in od zneska 1.079.770 tolarjev od 28.09.2000 dalje do plačila ter povrniti 401.074.50 tolarjev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obresti, je zavrnilo. Proti ugodilnemu delu sodbe se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno vložila revizijo tožena stranka zaradi vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) in predlagala, da revizijsko sodišče ugodi reviziji, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po njenem sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili 211. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), saj sta tožnika svojo pogodbeno obveznost pravilno izpolnila, čeprav sta vedela, da sta plačala nekaj, kar nista dolžna. K plačilu nista bila prisiljena, zgolj dejstvo, da je tožena stranka pogojevala izročitev dokumentacije s predhodnim plačilom, pa po mnenju tožene stranke ni mogoče obravnavati kot silo. Prav tako iz listin v spisu ne izhaja, da si je tožeča stranka pridržala pravico zahtevati plačilo nazaj. Na podlagi določila 211. člena ZOR torej tožeča stranka nima pravice zahtevati povrnitve zaradi neupravičene obogatitve.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 375. člena ZPP poslalo revizijo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je odgovorila na revizijo. Meni, da so revizijski razlogi podani zgolj pavšalno in niso utemeljeni.

Sklicuje se na sodbi sodišč prve in druge stopnje, ki sta podrobno in natančno razložili, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi določila 210. člena ZOR, ki ureja prehod premoženja brez pravne podlage. Revizijska trditev, da je treba uporabiti 211. člen ZOR, pa je v nasprotju z navedbami v odgovoru na tožbo, v katerem tožena stranka priznava, da je pogojevala končno plačilo z izročitvijo potrebnih A testov in izjav, in z izjavo tožene stranke z dne 15.07.1996, s katero se je tožena stranka zavezala priznati vse morebitne stroške, ki so nastali iz naslova fizično preveč zaračunanih količin ali matematičnih napak, kar pomeni, da sta pogodbeni stranki že tedaj dopuščali, da obračun ni točen. Tožeča stranka meni, da je pogojevanje izročitve potrebnih listin za pridobitev dovoljenja za začetek obratovanja nedvomno ekonomska prisila (prim. VS Hrvatske, Rev 1241/85 z dne 29.10.1985, Strohsack, B.: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, 1996, Ljubljana, str. 280). Glede na vse navedeno predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne, stroški postopka pa naložijo v plačilo toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Revizija ni utemeljena.

Po 371. členu ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava. Zato bi morala tožena stranka v reviziji opredeliti, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja, in razložiti zakaj. Ker tega ni storila, revizijsko sodišče ugotavlja, da bistvenih kršitev ni.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. V gradbeni pogodbi sta pravdni stranki določili, katera dela bo opravila tožena stranka kot izvajalka, in koliko ji bosta tožnika kot naročnika za to plačala. Cena je bila okvirno določena za vso gradnjo in inštalacijska dela, v 3. in 4. členu pogodbe pa je bila dogovorjena metoda oblikovanja cene, ki se bo oblikovala na podlagi posameznih situacij ter se bo končni obračun izdelal na podlagi končne gradbene situacije. V času končne gradbene situacije pa pogodbeni stranki nista bili sporazumni glede cene, saj je tožeča stranka trdila, da je tožena stranka zaračunala previsoko ceno. Ker tudi kasneje pogodbeni stranki nista dosegli sporazuma, sta sodišči prve in druge stopnje s pomočjo izvedenca gradbene stroke ugotovili kaj in koliko je tožena stranka preveč računala.

Toda tožeča stranka je ceno, ki jo je zahtevala tožena stranka, že plačala, tako da je njeno premoženje prešlo v premoženje tožene stranke. Prehod premoženja po pogodbi med pravdnima strankama ni bil utemeljen in ker tudi ni bilo druge pravne podlage, sta sodišči pravilno ugotovili, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena. Ker take primere ureja ZOR v 210. členu, sta sodišči pravilno uporabili določila ZOR o neupravičeni pridobitvi in tožena stranka se v reviziji s tem strinja. Trdi le, da po 211. členu ZOR tožeča stranka nima pravice zahtevati preveč plačanega zneska nazaj, ker si ni pridržala pravice, da bi ga zahtevala nazaj, in ker ni bila prisiljena plačati računa. Toda sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožeča stranka pri končnem plačilu sumila, da ni dolžna plačati zadnjega končnega plačila in ni privolila v prikrajšanje. Ker sta ugotovili, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je s plačilom pogojevala izročitev A testov in listin, ki jih je tožeča stranka potrebovala za to, da bi lahko začela z delom, sta pravilno šteli, da je bila tožeča stranka ekonomsko prisiljena v plačilo toženi stranki. Poleg tega si je tožeča stranka tudi pridržala pravico zahtevati vrnitev plačila.

Sodišči prve in druge stopnje sta namreč verjeli tožniku, da je pri končni gradbeni situaciji posumil v korektnost obračuna in je to izrazil direktorju tožene stranke. Da je tožena stranka vedela za te pripombe, sta se sodišči prepričali iz dopisa z dne 15.7.1996, v katerem je tožena stranka izjavila, da bo priznala fizično preveč zaračunane količine in eventuelne matematične napake pri seštevanju ali odštevanju posameznih del. Ugotovljena dejstva sta sodišči pravilno opredelili kot pridržek tožeče stranke, da bo preplačilo zahtevala nazaj.

Tako se izkaže, da je bila tožeča stranka prisiljena plačati toženi stranki zahtevani znesek po končnem obračunu in da je ugovarjala plačilu. Zato mora tožena stranka po 214. členu ZOR vrniti neupravičeno pridobljeni znesek, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje ugotovili na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke, skupaj z zamudnimi obrestmi, katerih obrestna mera je določena v zakonu, in ki tečejo od dneva vložitve zahtevka dalje.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnost, je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo je tudi predlog za povrnitev stroškov revizije, ker ta ni bila uspešna (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP). O stroških za odgovor na revizijo pa je odločilo, da jih krije tožeča stranka sama, ker je odgovor na revizijo korekten, a v njem ni nič novega in odločujočega (prvi odstavek 155. člena ZPP).