Jedro

Ob ugotovitvi, da nobena od prič ni potrdila, da je bila pri tožencu vzpostavljena praksa vnaprejšnjega podpisovanja sporazumov o prenehanju delovnega razmerja (bodisi ob sklenitvi delovnega razmerja bodisi v času njegovega trajanja) in da tega ni potrdil niti tožnik, ki se ni spomnil, da bi ob sklenitvi delovnega razmerja ali kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja podpisal "bianco" listino, temveč je zgolj dopustil to možnost, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sporni sporazum ni bil pripravljen v naprej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: ugotovitev, da je nezakonito prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas med tožnikom in tožencem z dne 16. 5. 2015; da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 31. 5. 2017, ampak je trajalo do 15. 3. 2018 in mu je toženec dolžan za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati nadomestilo plače v višini njegove mesečne bruto plače, določene v pogodbi o zaposlitvi, to je 1.097,77 EUR bruto mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter mu izplačati odškodnino namesto reintegracije v znesku 19.759,86 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da mu je toženec dolžan izplačati neplačane nadure, opravljene do 31. 5. 2017 in do 31. 5. 2017 neplačane zneske za prehrano med delom v skupni višini 840,00 EUR, od njih odvesti davke in prispevke, razliko v neto znesku pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila; da mu je toženec dolžan povrniti vse stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške sodnega postopka v znesku 506,92 EUR v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da med njim in tožencem ni bilo soglasja za prenehanje delovnega razmerja in da na sporazumno prekinitev delovnega razmerja ni pristal. Na to kažejo okoliščine, da ni imel alternativne zaposlitve in da v takem primeru prenehanja delovnega razmerja ni upravičen do denarnega nadomestila na Zavodu RS za zaposlovanje. Poudarja, da so pravočasno podane tudi navedbe o ostalih osebnih okoliščinah, ki jih je podal v pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2017 kot odgovor na vlogo tožene stranke, zato bi jih sodišče moralo upoštevati (npr. da je bila partnerka noseča, da mora plačevati kredit, da ga preživlja partnerka). Sodišče bi moralo voditi načelo materialne resnice. Sodišče je sledilo izpovedim prič, ki so zaposlene pri toženi stranki, zato gre za pristranske priče. Ker sodišče ni zaslišalo A.A., ki ji je toženec predlagal prakso s podpisovanjem bianco sporazumov o prenehanju delovnega razmerja, in ni izvedlo dokaza s predložitvijo videoposnetkov nadzornih kamer tožnikovega delovnega mesta za dne 30. 5. in 31. 5. 2017, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi za presojo verodostojnosti izpovedbe toženca moralo izvesti tudi te dokaze. Poudarja, da tožencu ni podal predloga za sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Prav tako spornega sporazuma dne 29. 5. 2017 ni podpisal. V kolikor pa je sporazum podpisal, je bilo to lahko le ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 5. 2015. Sporazum, ki je podpisan vnaprej, je ničen. Dejstvo, da se tožnik ni spomnil, da bi ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ali kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja tak sporazum podpisal, še ne pomeni, da ga tudi dejansko ni. Sodišče je njegovo izpoved napačno dokazno ocenilo. Sodišče bi moralo pri presoji izpovedi prič upoštevati možnost pristranskega pričanja zaradi želje po ohranitvi zaposlitve pri tožencu, zlasti izpoved B.B., ki je bil v času sestanka prisoten v poslovnih prostorih toženca in je povedal, da je tožnik sestanek zapustil miren in da je mislil, da se bo bolj razburjal. Očitno je, da je priča vedela, kakšne namene ima toženec, saj ni jasno, zakaj bi se tožnik razburjal, če bi sam želel sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno zavrnilo zahtevek za plačilo nadur v višini 840,00 EUR. O tem, da so se ure plačevale na roko v višini 10,00 EUR, je izpovedal tožnik in C.C. V kolikor se nadure lahko koristijo, se nadura ne more poračunati v enaki vrednosti kot navadna ura, temveč tožniku pripada dodatno še 30 % bruto zneska. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokazov ni storilo zatrjevane bistvene kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v obravnavani zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Svojo odločitev glede zavrnitve predlaganih dokazov je v 4. in 15. točki obrazložitve sodbe tudi ustrezno pojasnilo. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje A.A., bivše partnerke toženca, ki naj bi izpovedala, da ji je toženec v okviru njene poslovne dejavnosti predlagal sklepanje bianco sporazumov. To dejstvo ni pravnorelevantno za konkretni spor, saj se ne nanaša na razmerje med tožnikom in tožencem, zato zaslišanje A.A. po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni bilo potrebno. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokaz za pridobitev videoposnetkov nadzornih kamer delovnega mesta tožnika z dne 30. 5. in 31. 5. 2017, ker ni primeren za dokazovanje obstoja oziroma neobstoja tožnikove volje za sklenitev dogovora o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja na sestanku dne 29. 5. 2017. 7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo pravila o prekluziji v zvezi s podanimi trditvami v pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2017. To so zlasti trditve o osebnih okoliščinah, ki kažejo na to, da tožnik ni in tudi ne bi pristal na podpis dogovora o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja pri tožencu. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik te trditve podal prepozno, to je po prvem naroku za glavno obravnavo, zato jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Tudi sicer zgolj na podlagi okoliščin, zaradi katerih se tožnik ne bi odločil za podpis spornega dogovora (tj. da v spornem času ni imel alternativne zaposlitve in da zaradi prenehanja delovnega razmerja na podlagi pisnega sporazuma med strankama ni bil upravičen do denarnega nadomestila za brezposelnost za Zavodu za zaposlovanje RS), ni mogoče zaključiti, da tožnik spornega dogovora dejansko ni podpisal dne 29. 5. 2017, česar sodišče prve stopnje tudi po oceni ostalih izvedenih dokazov ni ugotovilo.

8. Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je zakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika pri tožencu na podlagi pisnega sporazuma z dne 29. 5. 2017 (81. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 21/2013, s spremembami). Vsebina sporazuma je bil dogovor strank, da tožniku delovno razmerje pri tožencu preneha z 31. 5. 2017. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je tožnik na sestanku pri tožencu dne 29. 5. 2017 podpisal sporazum o prekinitvi delovnega razmerja. Tožnik je trdil, da bodisi podpis na sporazumu ni njegov bodisi je že ob sklenitvi delovnega razmerja nevede podpisal "bianco" sporazum. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da je med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi prenehala veljati zakonito, to je na podlagi veljavno sklenjenega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2017. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokazni presoji sodišča prve stopnje glede veljavnosti dogovora o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja z dne 29. 5. 2017. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil 29. 5. 2017 na sestanku med tožnikom in tožencem sklenjen veljaven dogovor o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja tožnika pri tožencu z 31. 5. 2017. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja z dopolnitvijo sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav D.D. z veliko verjetnostjo ugotovilo, da je podpis na sporazumu tožnikov, kar tožnik v pritožbi ne izpodbija. V zvezi z vprašanjem, kdaj je bil podpisan sporni dogovor, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožencu, da je do dogovora o prenehanju delovnega razmerja in do podpisa sporazuma prišlo 29. 5. 2017, kot to tudi sicer izhaja iz podpisanega sporazuma, in za to navedlo prepričljive razloge. Pojasnilo je, zakaj je v zvezi z okoliščinami sestanka med tožnikom in tožencem verjelo tožencu in zakaj je na podlagi ostalih izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnik ta sporazum podpisal 29. 5. 2017 ter da sporazum ni bil pripravljen v naprej oziroma da ni šlo za vnaprejšnji podpis "bianco" sporazuma, kot je to trdil tožnik. Ocena izvedenih dokazov je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. 10. Ob ugotovitvi, da nobena od prič ni potrdila, da je bila pri tožencu vzpostavljena praksa vnaprejšnjega podpisovanja sporazumov o prenehanju delovnega razmerja (bodisi ob sklenitvi delovnega razmerja bodisi v času njegovega trajanja) in da tega ni potrdil niti tožnik, ki se ni spomnil, da bi ob sklenitvi delovnega razmerja ali kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja podpisal "bianco" listino, temveč je zgolj dopustil to možnost, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sporni sporazum ni bil pripravljen v naprej. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje izpovedim prič ne bi smelo verjeti, ker niso verodostojne, saj gre za delavce, ki so še vedno zaposleni pri tožencu. Izpovedi prič so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča. Glede na to, da so vse priče, E.E., B.B. in F.F., zanikale podpisovanje bianco sporazumov o prenehanju delovnega razmerja v naprej, njihova izpoved pa je skladna tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, predvsem z izpovedjo računovodkinje toženca G.G., ki je potrdila, da je tožencu poslala vzorec sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, pri čemer med pošiljanjem vzorca sporazumnega prenehanja in vrnitvijo vzorca s podpisom delavca, ni preteklo daljše časovno obdobje, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da samo dejstvo, da se je tožnik v naslednjih dneh 30. 5. in 31. 5. 2017 nahajal v prostorih toženca (ki ga je sicer tožnik želel dokazati z videoposnetki nadzornih kamer toženca, ki ga sodišče prve stopnje, kot že obrazloženo, utemeljeno ni pridobilo), še ne dokazuje, da se tožnik s sporazumno prekinitvijo pogodbe o zaposlitvi ni strinjal. 11. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo neplačanih nadur v obdobju od februarja do maja 2017. Na podlagi predloženih evidenc delovnega časa in plačilnih list za sporno obdobje, ki jih je predložil toženec in jih tožnik ni izpodbijal, ter izpovedi prič E.E., B.B. in C.C. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so imeli delavci, tudi tožnik, pri tožencu neenakomerno porazdeljen delovni čas in da so se ure mesečno izravnavale. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 148. člena ZDR-1, ki ureja razporejanje delovnega časa in določa, da je zaradi narave in organizacije del ali potreb uporabnikov delovni čas lahko neenakomerno razporejen. Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden, pri tem pa se upošteva polni delovni čas kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev (6. in 7. odstavek). S tem je določeno referenčno obdobje, v katerem mora delodajalec opraviti izravnavo ur tako, da bo ob zaključku povprečna delovna obveznost znašala toliko ur, kot znaša poln delovni čas. Čeprav je imel tožnik v določenih mesecih višek ur (npr. v mesecih marcu 2017 je imel višek 3 ur, v aprilu 2017 višek 2 ur in v maju 2017 višek 9 ur), te ure ne predstavljajo dela preko polnega delovnega časa (nadur), saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so se te ure izravnale z manki v mesecih januarju in februarju 2017. Glede na to, da tožniku po koncu referenčnega obdobja niso ostale neizravnane ure, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v spornem obdobju ni imel presežnih ur, ki bi jih toženec moral izplačati kot nadure. Tožnik v pritožbi izpostavlja del izpovedi priče C.C., da so se pri tožencu nadure izplačevale v višini 10,00 eur na uro, ki pa ne vpliva na pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje glede nadur. Ravno nasprotno, izpoved te priče, ki je med drugim pojasnila tudi, da se je en del presežnih ur pustil za zimo (20 ur), drugi del pa se je izplačal, potrjuje pravilnost dokaznega zaključka o neenakomerni porazdelitvi delovnega časa pri tožencu. Le v kolikor bi tožniku tudi po koncu referenčnega obdobja ostale ure neizravnane, bi te ure predstavljale nadure, ki bi jih bil toženec dolžan izplačati.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Toženec pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).