Jedro

Tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke, saj je bila poslana na enoletno delo, pa čeprav obvezno, k veččlanski družini na podlagi odredbe nemškega civilnega delovnega urada in ni bila poslana na to delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 356/99-8 z dne 27.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 26.11.1999. S to odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku na podlagi 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVI) odpravila odločbo Upravne enote I. z dne 29.10.1998, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke za čas od 9.7.1943 do 9.7.1944. Tožena stranka je še odločila, da se tožnici ne prizna status žrtve vojnega nasilja.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je, ob v upravnem postopku ugotovljenem dejanskem stanju, v tej zadevi sporno, ali tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke. Tožnico je nemška civilna uprava po končanem šolanju napotila za čas od 9.7.1943 do 9.7.1944 na opravljanje brezplačnega obveznega enoletnega dela (Pflichtjahr) pri družini W. v C. Po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče med delovne deportirance uvrstiti osebe, ki so bile na podlagi odredbe civilnih oblasti napotene na obvezno delo, kot ga je opravljala tožnica, saj to delo ni bilo naloženo tem osebam zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, kar je pogoj za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, v nadaljevanju ZZVN).

V pritožbi tožnica meni, da je bila v vojni izpostavljena prisilnemu ukrepu okupatorja, ki jo je zaradi političnih in nacionalnih razlogov poslal na prisilno delo, in sicer proti njeni volji in brez zaslužka. Zato meni, da je bila njena tožba upravičena in utemeljena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN, da bi se tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke. Iz upravnih spisov je razvidno, kar med strankama niti ni sporno, da je bila tožnica napotena na obvezno enoletno delo k družini W. v C. na podlagi odredbe šefa civilne uprave za Spodnjo Štajersko z dne 21.2.1942. Ta odredba je uvedla obvezno enoletno neplačano delo za vsa dekleta, stara do 25 let, ki so bila nezaposlena oziroma so končala šolanje. Šlo je za služenje v gospodinjstvu pri veččlanskih družinah in je to delo imelo vse značilnosti zaposlitve.

Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, je po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN, ob izpolnjenih pogojih iz 1. in 3. člena ZZVN, žrtev vojnega nasilja - delovna deportiranka oseba, ki je bila v vojni izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja tako, da je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslana na prisilno delo. V obravnavanem primeru pa, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnica ni dokazala navedenih pogojev. Tožnico je poslal, kot je bilo navedeno, na delo nemški civilni delovni urad. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da med delovne deportiranke ni mogoče uvrstiti oseb, ki jih je na delo, čeprav obvezno, poslal delovni urad in da te osebe niso bile poslane na to delo (Pflichtjahr) zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, kar je pogoj za pridobitev statusa in pravic žrtve vojnega nasilja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.