Jedro

V konkretnem primeru je v nasprotju z zakonom ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD. Ker v obravnavani zadevi ob začetku učinkovanja predmetne odločbe Ustavnega sodišča RS še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena ZDDD učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa pomeni, da pri ugotavljanju višine davčne osnove zakon (ZDDD) ni bil uporabljen pravilno, nepravilna uporaba materialnega zakona pa narekuje odpravo odločbe.

Izrek

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4223-1142/2013-3 (08-150-7-04) z dne 24. 3. 2014 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku od davčne osnove 55.953,80 EUR odmeril davek na darilo v znesku 3.316,77 EUR ter mu naložil, da odmerjeni znesek davka plača na ustrezne prehodne davčne podračune v 30 dneh od vročitve odločbe. Po preteku tega roka bodo tožniku zaračunane zamudne obresti in začeta davčna izvršba. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Tožnik je davčnemu organu 14. 10. 2013 predložil Sporazum z dne 30. 9. 2013 o delni razveljavitvi darilne pogodbe, ki je bila sklenjena 28. 3. 2011 med tožnikom in njegovim očetom, A.A., za nepremičnini ID znak ... k.o. … in ID znak … k.o. ..., katere vrednost sta pogodbeni stranki iz pristojbinskih razlogov ocenili na 40.500,00 EUR. Razloge za preklic darilne pogodbe navajajo 539. člen, 540. člen in 541. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Iz predmetnega sporazuma vzrok za delni preklic darilne pogodbe ni bil razviden. Sporazum o razveljavitvi darilne pogodbe med A.A., kot lastnikom nepremičnine in tožnikom, glede na njegovo vsebino, predstavlja nov pravni posel, ki se obdavči na podlagi Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD). Davčni organ je tožniku v skladu z 2. členom, 3. členom, 5. členom in 8. členom ZDDD odmeril davek v znesku, ki je razviden iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Pri določanju višine davka oz. vrednosti v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti je davčni organ upošteval določbo drugega odstavka 5. člena ZDDD in sicer 80% posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin, kot je določena v registru nepremičnin (pri Geodetski upravi RS, v nadaljevanju GURS). Obračun je razviden na straneh 3 in 4 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker predmetni nepremičnini sin, A.. prenaša na očeta - tožnika, ne gre za I dedni red, ki je oproščen plačila tega davka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhajajo pripombe tožnika na zapisnik o ugotovitvah v odmernem postopku z dne 20. 11. 2013 in na popravni zapisnik. Tožnik se ne strinja z vrednotenjem po vrednosti, ki izhaja za predmetni nepremičnini iz uradnih evidenc GURS, zlasti pa meni, da ta posel ne bi smel biti obdavčen, za kar navaja razloge. Prvostopenjski organ pripombe tožnika zavrne z razlogi, navedenimi na straneh 6 do 8 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnika je tudi seznanil, da lahko na podlagi 19. člena ZDDD vrednost predmetnih nepremičnin izkazuje s cenitvenim poročilom.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Prvostopenjski organ je preveril vrednost predmetnih nepremičnin v uradnih evidencah GURS. Tožnik je bil tudi seznanjen z možnostjo ugotavljanja te vrednosti z oceno sodnega cenilca (19. člen ZDDD). Iz predloženega sporazuma razlog za razveljavitev darilne pogodbe z dne 28. 3. 2011 ni bil razviden, vendar iz njega tudi ne izhaja, da bi šlo za nehvaležnost obdarjenca (sina) ali za nujne potrebe tožnika. V danem primeru gre za sporazumni dogovor obeh pogodbenih strank, da se predmetno nepremično premoženje prenese na tožnika. V takšnih primerih sta davčna in sodna praksa zavzeli stališče, da razveljavitev, kot tudi delna razveljavitev darilne pogodbe, predstavlja nov neodplačen pravni posel oz. neodplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini in s tem darilo, ki je obdavčeno, skladno z določbami ZDDD. Davčno breme nosi obdarjenec. Tudi delna razveljavitev darilne pogodbe je obdavčljiv pravni posel. Tožnik se tudi v pritožbenem postopku ni strinjal z ugotovljeno vrednostjo iz uradnih evidenc GURS in je vztrajal, da je potrebno predmetne nepremičnine oceniti. Po mnenju pritožbenega organa je bila vrednost predmetnih nepremičnin pravilno ugotovljena, v skladu z določbo 5. člena ZDDD, kar obrazloži. Obstajata dve možnosti ugotavljanja vrednosti nepremičnega premoženja: s posplošeno tržno vrednostjo, ki izhaja iz uradnih evidenc GURS, lahko pa s cenitvijo nepremičnin, torej z ugotovitvijo posamične tržne vrednosti nepremičnine. Tožnik pa se za slednjo možnost v predmetnem postopku ni odločil. 5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V predmetnem postopku so bile kršene tožnikove temeljne ustavne pravice in svoboščine. Izpodbijana odločba je neobrazložena in je tudi ni možno preizkusiti. Je nesklepčna in nezakonita. Z njo je tožnik znatno oškodovan, toženka pa obogatena. Sam postopek predmetne odmere davka je potekal nerazumno dolgo, kar obrazloži. Tožnik je toženki predložil v potrditev Sporazum o razveljavitvi darilne pogodbe v delu, v katerem je tožnik svojemu sinu podaril idealnih 5/12 predmetne nepremičnine. Znesek 40.500,00 EUR pa predstavlja ocenjeno vrednost teh idealnih 5/12 nepremičnine. Gre za delno razveljavitev predmetne darilne pogodbe in za nobeno novo darilno pogodbo. Pri sporazumu o delni razveljavitvi predmetne darilne pogodbe ne gre za nikakršen promet, še najmanj pa za novo darilo. Tožnik pa je tudi že ves čas postopka ugovarjal višini ugotovljene davčne osnove. Celotna nepremičnina je bila 17. 3. 2003 kupljena za 97.153,02 EUR po pogodbi, ki se nahaja v upravnem spisu. Toženka bi morala postopek prekiniti in tožnika napotiti, da predloži ustrezno cenitev.

6. Tožnik se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-313/13-88. Prvostopenjski organ je v predmetni zadevi zlorabil diskrecijsko pravico. Sodišču predlaga, naj na glavni obravnavi zasliši tožnika, A.A., B.B. in C.C. ter imenuje izvedenca gradbene stroke. Sodišču tudi predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožniku pa prisodi povrnitev priglašenih stroškov postopka v roku 15 dni, pod izvršbo; v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri njenih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožnik v pripravljali vlogi navaja, da je toženka tožniku v mesecu oktobru 2014 vrnila potrjen sporazum o razveljavitvi darilne pogodbe z dne 28. 3. 2011, kar kaže na dejstvo, da se zaveda, da v danem primeru ni šlo za novo darilno pogodbo. Posledično je tožnik upravičen do vračila zneska davka v višini 3.316,77 EUR, ki ga je plačal 1. 10. 2014. Tožniku od navedenega zneska pripadajo tudi zakonite zamudne obresti za čas od 2. 10. 2014 dalje do plačila. Sodišču poleg dosedanjih zahtevkov predlaga, da odloči, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 3.316,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2014 dalje do plačila, ter mu povrniti tudi vse nastale stroške postopka z 22% DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje prvostopenjske odločbe do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

K I. točki izreka:

9. Sodišče je v predmetni zadevi 20. 10. 2015 sprejelo sklep I U 1264/2014-11, da se postopek prekine do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi za oceno ustavnosti drugega odstavka 5. člena ZDDD. Ker je Ustavno sodišča RS v zadevi 5. 5. 2016 že odločilo z odločbo U-I-190/15-10, se prekinjeni postopek v tej zadevi nadaljuje (tretji odstavek 113.a člena Zakona o sodiščih v zvezi z drugim odstavkom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

10. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih tožnik navaja v tožbi.

11. Po določbah ZDDD je predmet obdavčitve premoženje, ki ga fizična oseba prejme od fizične ali pravne osebe kot dediščino ali darilo in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino (prvi odstavek 2. člena). Predmet obdavčitve z davkom na dediščine in darila je torej praviloma vsakršna dediščina oz. darilo, razen tiste, ki je po določbah ZDDD davka oproščena. Tako je po določbah 9. člena ZDDD davka izrecno oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda (1. točka prvega odstavka) ter z njimi izenačeni zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti (drugi odstavek istega člena). Izven navedenih kategorij zavezancev torej oprostitve po citiranih določbah 9. člena ni mogoče priznati. Pa tudi širiti navedenih kategorij ni mogoče, saj gre pri citirani določbi za oprostitev davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago.

12. V konkretnem primeru je po presoji sodišča v nasprotju z zakonom ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče RS je namreč z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki je določal, da se vrednost podedovanega oz. v dar prejetega premoženja in s tem osnova za davek pri nepremičninah izračuna na podlagi posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin, in ki je bil, kot je razvidno iz razlogov izpodbijane odločbe, podlaga za odločitev v konkretnem primeru. Skladno s 44. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča RS je bila objavljena 20. 5. 2016, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 21. 5. 2016. Ker v obravnavani zadevi ob začetku učinkovanja predmetne odločbe Ustavnega sodišča RS še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena ZDDD učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa pomeni, da pri ugotavljanju višine davčne osnove zakon (ZDDD) ni bil uporabljen pravilno, nepravilna uporaba materialnega zakona pa narekuje odpravo odločbe. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že iz predhodno navedenih razlogov, sodišče ostalih tožbenih ugovorov in dokaznih predlogov ni presojalo.

13. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči. K III. točki izreka:

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe , izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.