Jedro

V inkriminaciji "o višini provizije vodja, kot mi je znano, ni izdala odločbe", ni trditve, ki bi lahko škodovala časti in dobremu imenu oškodovanke.

Navedba, ki se glasi "o zadevi je vodja popolnoma napačno informirala izvršni svet, ki je na podlagi njene izpovedbe sprejel meni nerazumljivo mnenje", ne vsebuje konkretne trditve, v čem je bila napačna informacija. Očitek zavajanja državnega organa z napačno informacijo, če naj ima elemente kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, mora biti konkretiziran.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojene V.H. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Ormožu z dne 4.11.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 15.1.1998 razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ormožu je bila obsojena V.H. spoznana za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo 2 meseca zapora s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojene V.H. in njenega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojene V.H. je dne 2.4.1998 vložil na Okrajno sodišče v Ormožu zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, pri čemer podrejeno uveljavlja tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, v smislu 427. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Svoj predlog je obrazložil z ugotovitvijo, da čeprav se obsojenkin zagovornik sklicuje na kršitev kazenskega zakona, ne izpodbija uporabo določb kazenskega zakona na ugotovljeno dejansko stanje, temveč dejansko stanje samo. Čeprav vložnik navaja, da dokaz resničnosti ne predstavlja dejanskega stanja, pa je vse njegovo izvajanje usmerjeno v problematiziranje dejanske podlage, na katero je sodišče oprlo uporabo posebne oblike dejanske zmote. Trditev, da opisano dejanje v izreku pravnomočne sodbe nima znakov kaznivega dejanja, je protispisno. Kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 3. člena ZKP ni podana. Ker ni naveden 2. odstavek 171. člena KZ, gre kvečjemu za nebistveno kršitev. Zaradi dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, izraženih kot 11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP, ni moč vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Podane pa tudi niso kršitve 1. odstavka 379. člena, 435. člena in 1. odstavka 395. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je opredeljeno v 171. členu KZ. 1. odstavek navedenega člena se glasi: "Kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škodi njegovi časti ali dobremu imenu, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev. V 4. odstavku tega člena pa je določeno: "Če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (169. člen) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen)." Obsojenka je bila pravnomočno spoznana za krivo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ, ki naj bi ga storila s tem, da je kot sodnica za prekrške v pismu z dne 27.1.1994, naslovljenem na ministra za pravosodje, glede na pisanje časopisov Večer in Delo o vodji sodnika za prekrške v Murski Soboti A.J. med drugim trdila: - vodja sodnika za prekrške v Murski Soboti A.J. je na silo odredila, da se predmetni čevlji prodajo podjetju B. d.o.o. Murska Sobota - nato je vodja A.J., ko je že vedela, da je blago prodano italijanskemu kupcu (po simbolični ceni), hotela, da izdam fakturo, s katero bi se podjetju B. d.o.o. priznalo 30.000,00 DEM - o višini provizije, vodja, kot mi je znano, ni izdala odločbe - o zadevi je vodja popolnoma napačno informirala IS Murska Sobota, ki je na podlagi njene izpovedbe sprejel meni nerazumljivo mnenje, s čimer je o vodji Sodnika za prekrške Murska Sobota A.J. trdila in raznašala neresnična dejstva in s tem škodovala njeni časti in dobremu imenu.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe povzema zagovor obsojenke, ki priznava avtorstvo zgoraj opisane vsebine krivdoreka, vendar zanika krivdo, pri čemer se sklicuje na 4. odstavek 171. člena KZ. Trdi tudi, da ni raznašala ničesar neresničnega o oškodovanki - uradni osebi A.J. - kakor tudi, da ni imela namena kogarkoli žaliti.

V obrazložitvi sodbe je povzeta vsebina izvedenih dokazov. Prvostopno sodišče je v 2. odstavku na 5. strani sodbe sprejelo dokazni zaključek, ki se glasi: "Po prepričanju sodišča obd. (obsojenki) ni uspelo dokazati resničnosti njenih trditev." Nadalnji dokazni zaključek v prvostopni sodbi se glasi: "Iz kopije računa z dne 15.12.1993 je razvidno, da je bil podjetju B. izstavljen račun za 19,891.396,00 SIT, to pa je točno takšen znesek, kakršen je bil sprejet na seji IS SO Murska Sobota dne 13.12.1993. Ker se je račun glasil na firmo B., je s tem dokazano, da je bila firma B. kupec in ne posrednik. Ker je bila kupec in ne posrednik, ni bilo potrebno izdati odločbe o proviziji oziroma sklepati komisijske pogodbe. Po mnenju sodišča obdolženka ni uspela dokazati resničnosti svojih trditev, niti tega, da je imela razlog verjeti v resničnost tistega kar je trdila. Ker je sama vodila postopek in je bila seznanjena z vsemi zadevami v zvezi s postopkom, ni imela utemeljenega razloga, da bi verjela, da je to, kar trdi, resnično. To pa je o A.J. kot vodji Sodnika za prekrške takšne narave, da je lahko škodovalo njeni časti in dobremu imenu, kar se je pozneje dejansko izkazalo, saj ni bila ponovno predlagana za predstojnika organa sodnika za prekrške v Murski Soboti".

Navedeno dokazno oceno je v celoti kot dejansko in pravno pravilno sprejelo pritožbeno sodišče v z uvodoma navedeno sodbo, s katero, kot je že povedano, sta bili pritožbi obsojenke in njenega zagovornika v celoti zavrnjeni in potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, ker da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Dokaz resničnosti glede na pravno ureditev kazenske odgovornosti za očitano kaznivo dejanje oziroma utemeljen razlog verjeti v resničnost trditev, po mnenju vložnika ne predstavlja ugotavljanja dejanskega stanja, pač pa gre za pravno presojo na podlagi izvedenih dokazov obstoja posebne oblike dejanske zmote o okoliščinah, ki kažejo na izpolnitev pravnega standarda dokazane resničnosti oziroma utemeljenosti razloga verjeti v resničnost. Obe sodišči v rednem postopku naj bi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravno zmotno ocenili, da v obravnavanem primeru ni bila izkazana resničnost oziroma da niso obstajali utemeljeni razlogi verjeti v resničnost zatrjevanega in da izključitveni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje ekskulpacijskega razloga verjeti v resničnost praktično sploh ni obravnavalo in ga materialnopravno sploh ni ocenilo in se s tem v smislu očitana kršitev prepleta z bistvenimi kršitvami postopka, opisanimi v nadaljevanju. Pri tem opozarja vložnik na obrazložitev prvostopne sodbe v 2. odstavku na 8 strani, da obsojenka ni imela utemeljenega razloga verjeti v resničnost, ker je sama vodila postopek in je bila seznanjena z vsemi zadevami. Ta zaključek naj bi bil protispisen, saj samo sodišče ugotavlja, da postopka prodaje odvzetih predmetov ni vodila obsojenka pač pa oškodovanka, v čemer je temelj očitanih kršitev, ko je bila obsojenka v tem delu izključena iz odločanja, zato je bil podan utemeljen razlog verjeti v resničnost navedb, naslovljenih na ministra. Izključitvene razloge bi morali sodišči še posebej pazljivo obravnavati, pa obsojenkinega psihičnega odnosa verjeti v resničnost svojih navedb in da je to storila pri varstvu lastnih pravic, sodišči nista ustrezno materialnopravno vrednotili.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev kazenskega zakona ni podana, ker gre za uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti. Podana pa je v nadaljevanju zahteve uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj niti sodba sodišča prve stopnje niti sodba pritožbenega sodišča nimata razlogov o odločilnih dejstvih, to je o subjektivnem odnosu obsojenke do inkriminiranega pisanja ministru za pravosodje, oziroma so razlogi v nasprotju z izvedenimi dokazi ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah, ki so dovedle do inkriminiranega pisanja. Ob ugotovitvah, da je oškodovanka kot vodja organa za kaznovanje prekrškov Murska Sobota dodelila v obravnavanje obsojenki dve zadevi prekrškov v zvezi z embargom proti ZRJ in sicer v začetku oktobra 1993, da je obsojenka v obeh primerih izdala odločbo o prekršku, v kateri je poleg denarnih kazni storilcema izrekla tudi varstveni ukrep odvzema predmetov (čevljev), da sta bili pritožbi obeh kršiteljev zavrnjeni, da je bilo pred pravnomočnostjo obeh obsojenkinih odločb o prekršku z varstvenim ukrepom odvzeto blago ob udeležbi podjetja B. d.o.o. prodano očitno dejanskim lastnikom blaga pod embargom - dvema Italijanoma, so dokazi o postopku izvršitve pred pravnomočnostjo s prodajo zaseženega blaga pod embargom s strani pristojne sodnice za prekrške, ostali neocenjeni. Obsojenka kot izvršilna sodnica namreč ni vodila postopka po Zakonu o davčni izvršbi, po katerem so se izvrševali v času, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, tovrstni pravnomočni akti sodnika za prekrške. Vloga priče B. kot kupca pri prevzemu zaseženega blaga v skladiščenje od pristojnih carinskih organov ter njegovo komuniciranje s sodnikom za prekrške - tudi obsojenko - in prodajalca, je pokrita s fakturo oškodovanke kot vodje sodnika za prekrške, vendar izdano v sredi decembra 1993, ko sta pred tem italijanska kupca že davno, po plačilu dogovorjene kupnine B.-ju d.o.o., blago prevzela in z njim razpolagala. Samo določanje kupnine je bilo tako izven ukrepanja obsojenke, ki je ob javnem obravnavanju zadeve v zvezi s prodajo zaseženega blaga pod embargom v sredstvih javnega obveščanja napisala inkriminirano vsebino pisma pravosodnemu ministru. Pri tem obe napadeni sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih - ali je obsojenka imela ali ni imela razlog verjeti v resničnost svojih navedb v inkriminiranem pismu in ali so očitki oškodovanke resnični ali ne. Zaključek sodbe sodišča prve stopnje o tem, da je obsojenka kot pristojna sodnica stanje postopka - tudi v zvezi z izvršbo - poznala, ker da je tudi izvršbo sama vodila, je protispisen. Na prodajo zaseženega blaga, na oblikovanje cene in na poznejšo legalizacijo postopkov prodajalca in kupca B. (za B. d.o.o.) ter na ukrepe oškodovanke, obsojenka ni imela vpliva. Dokazano vpletanje Izvršnega sveta skupščine občine Murske Sobote kot koristnice realizata iz prodaje zaplenjenega blaga pod embargom je ob ravnanju oškodovanke, kot se izkazuje z listinami, ostalo v smislu zagovora obsojenke do te mere neocenjeno, da se glede na nadaljnja izvajanja vložnika o kršitvi določb kazenskega postopka postavlja tudi vprašanje precejšnjega dvoma v resničnost v napadenih sodbah ugotovljenih odločilnih dejstev - psihičnega odnosa obsojenke do zapisane vsebine v pismu ministru, kolikor je inkrminirana v napadenih sodbah. Tako gre pri uveljavljani kršitvi kazenskega zakona v bistvu za kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki ima že sama po sebi za posledico razveljavitev obeh napadenih sodb.

V zvezi s pravno opredelitvijo inkriminirane vsebine obsojenkinega pisma pravosodnemu ministru se ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona utemeljeno postavlja vprašanje, ali so vse trditve sploh očitano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ. Ne glede na dejanski potek transakcij v zvezi z zaseženim blagom pod embargom vsebina 3. alinee krivdoreka niti sama zase niti v celotnem kontekstu nima elementov očitanega kaznivega dejanja, saj v inkriminaciji "o višini provizije, vodja, kot mi je znano ni izdala odločbe", ni trditve, ki bi lahko škodovala časti ali dobremu imenu oškodovanke. Tudi 4. alinea krivdoreka, ki se glasi: "O zadevi je vodja J. popolnoma napačno informirala IS Murska Sobota, ki je na podlagi njene izpovedbe sprejel meni nerazumljivo mnenje", ne vsebuje konkretne trditve, v čem je napačna informacija izvršnemu svetu SO Murska Sobota. Očitek zavajanja državnega organa z napačno informacijo, če naj ima elemente očitanega kaznivega dejanja, mora biti konkretiziran. Tega v obravnavanem primeru ni. Vsebina 1. in 2. alinee krivdoreka utegne imeti elemente očitanega kaznivega dejanja, vendar pod pogoji iz 4. odstavka 171. člena KZ, to je, če obsojenka ni dokazala resničnosti svoje trditve oziroma ni dokazala, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdila. Navedeno pod pogojem, da je v razlogih v obeh napadenih sodbah skladno z zahtevami ZKP ugotovljena in obrazložena obsojenkina krivda, ob nadaljnji ugotovitvi, da morajo trditve tudi škodovati oškodovankini časti ali dobremu imenu.

Ob dejanski ugotovitvi, da je oškodovanka izdala fakturo o nekaj mesecev prej izvedeni prodaji z varstvenim ukrepom zaseženega blaga pod embargom, ni jasno, v čem naj bi bila v navedeni vsebini žaljiva obdolžitev, ko se ugotavlja, česa oškodovanka ni storila in v okviru postopka izvršbe tudi pred pravnomočnostjo ni mogla storiti, ker bi to izvršbo morala opraviti pristojna sodnica za prekrške, to je obsojenka. Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre tudi pri tem za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko je pritrditi vložniku, da je krivdorek sam v seboj v nasprotju pa tudi v nasprotju z razlogi obeh sodb, ki pa si tudi glede posameznih elementov očitanega kaznivega dejanja nasprotujejo med seboj, kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju te sodbe.

Očitek kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. Ob izhodišču, da je ovadbo za očitano kaznivo dejanje vložila oškodovanka kot uradna oseba, povsem zadošča, da je kazenski postopek začel pristojni državni tožilec kot upravičeni tožilec v smislu 178. člena KZ.

Izostanek pravne podlage glede udeležbe upravičenega tožilca v obravnavanem kazenskem postopku je sicer kršitev določb kazenskega postopka, vendar nebistvena in ni vplivala na zakonitost samih napadenih sodb. Te kršitve torej ni mogoče opredeliti kot kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj je po vsebini 2. odstavek 178. člena KZ procesna določba, ki določa pogoje kazenskega pregona v primeru, ko so kazniva dejanja, med drugim po 171. členu KZ, storjena proti uradni osebi, v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu.

V zvezi z vrednotenjem očitka obsojenke oškodovanki, da je brez podlage in na silo odredila, da se zaseženo blago pod embargom proda podjetju B. d.o.o., vložnik navaja, da sta obe sodišči v nasprotju z listinami oziroma zapisniki ugotavljali ravnanje oškodovanke kot pravno veljavno v okviru njenih funkcionalnih pristojnosti. Vložnik izrecno opozarja, da nižji sodišči nista obrazložili, na kakšni podlagi naj bi v postopku, ki ga je vodila obsojenka, smela odločati oškodovanka, s čimer naj bi bil utemeljen očitek oškodovanki, da je posegla v njeno pristojnost, kar je obsojenka izrazila s trditvijo, da je oškodovanka "na silo odredila prodajo", za katero ni bila pooblaščena. Skladno z določbami Zakona o prekrških je za izvršitev varstvenega ukrepa pristojen tisti sodnik za prekrške, ki na prvi stopnji izda odločbo o prekršku. Pri tem vložnik opozarja, da lastnik podjetja B. d.o.o. ni nikoli pojasnil organom za kaznovanje prekrškov zneska, po katerem je zaseženo blago prodal, ampak le znesek, za katerega naj organ za kaznovanje prekrškov izstavi kupcu - B. d.o.o. fakturo "za prodano blago". Pri tem je izostala ocena dejstva, da je oškodovanka vztrajala pri izdaji fakture, ki jo je tudi sama izdala, za zaseženo blago, ki je bilo že pred tem prodano. Drugačni zaključki napadenih sodb so rezultat bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je navedeni očitek utemeljen, ko po eni strani ugotavljata sodišči v napadenih odločbah, da je postopek, tudi izvršitve, v zadevi obravnavanih prekrškov vodila obsojenka, ob istočasnem izostanku ocene ravnanj oškodovanke tako v samem prvostopnem postopku kot v postopku izvršbe oziroma ravnanj z naravo upravnih ukrepov kot vodje organa za kaznovanje prekrškov, ko je očitno bilo potrebno post festum legalizirati obstoječe stanje in izpeljati prenos dogovorjenih sredstev iz dela kupnine za prodano zaseženo blago s podjetja B. d.o.o. v občinski proračun, kar je bilo izvedeno preko ustreznega računa sodnika za prekrške. Ob tem se pokaže kot pravno relevanten tudi nadaljnji očitek v zvezi vpletanja izvršnega sveta SO Murska Sobota v določitev očitno "primerne cene" podjetju ... zaradi uskladitve nastale situacije tudi v odnosu na državni proračun kot upravičenca do carinskih dajatev in prenosa preostanka v občinski proračun ob sicer znani uporabi teh sredstev. Tudi v tej smeri nobena od napadenih sodb nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali je obsojenka imela utemeljen razlog verjeti v resničnost trditve, da je v celi zadevi ob bistvenem poseganju oškodovanke prišlo do očitno spornega poslovanja, o čemer pa napadeni sodbi nista zavzeli stališča do izvedenih dokazov niti do samega zagovora obsojenke. Isto velja za nadaljnje očitke o izostanku ocene samega vpletanja izvršnega sveta v določanje cene podjetju B. d.o.o. za že davno prodano zaseženo blago s kupnino na računu podjetja B. d.o.o., ko se je očitno iskala rešitev nastale situacije o višini obveznosti podjetja B. d.o.o. ne glede na dejanski izkupiček za pokritje izvršilnega postopka v zadevi obravnavanih prekrškov. Ugotovitev o neresničnosti obsojenkine trditve o napačnem informiranju izvršnega sveta SO Murska Sobota kot tudi o nerazumljivosti sklepov tega organa v zvezi s ceno z vidika ugotavljanja obsojenkine krivde, da ni imela razloga verjeti v resničnost svoje trditve, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Izostanek razlogov v tej smeri ocenjuje Vrhovno sodišče kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Glede na to, da je vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti uspešno uveljavil bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, se Vrhovno sodišče ni spuščalo v oceno utemeljenosti nadaljnjih očitanih kršitev določb postopka v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik ponavlja očitke, upoštevane ob ugotovitvi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi katerih je Vrhovno sodišče odločilo kot je razvidno v izreku te sodbe.

Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker so v obeh napadenih sodbah podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, je skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo obe sodbi in zadevo vrnilo v novo odločitev sodišču prve stopnje.