Jedro

Tožena stranka dejansko ni prerekala trditev o pozivanju na dokončanje del, zato bi sodišče to dejstvo moralo šteti za priznano, kar pomeni, da ni imelo podlage, da je to dejstvo štelo za sporno in v zvezi z njim izvajalo dokaze. Kršitev je vplivala na zakonitost sodbe, saj je sodišče v dokaznem postopku (ki ga ne bi smelo izvajati) ugotovilo ravno nasprotno (da tožena stranka ni bila pozvana k nadaljevanju del).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah II, III in IV razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Mariboru (I) dopustilo spremembo tožbe, (II) razveljavilo sklep o izvršbi VL 142268/2012 z dne 27.9.2012 ter glede plačila 9.614,14 EUR s pripadki zavrnilo zahtevek, (III) zavrnilo zahtevek tudi glede 12.132,75 EUR in (IV) odločilo o pravdnih stroških. Predmet zahtevka je bila odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (nepristop k dokončanju del, to je obnove ogrevanja klimatskih naprav in talnega ogrevanja bazena na objektu U., vgradnja nepravilne opreme, strošek ponovne izdelave PZI dokumentacije) v višini 17.315,19 EUR ter pogodbena kazen v višini 5.131,70 EUR. Sodišče je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi sporni napačni material naročila tožena stranka, prav tako ni dokazala svojih trditev, da je toženo stranko pozivala k nadaljevanju prekinjenih del (do prekinitve je pred tem prišlo zaradi vremenskih razmer) in da tožena stranka ni želela dokončati del, kar pomeni, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka poslovnega razmerja s toženo ni prekinila na pravilen način, zato tudi ni upravičena do pogodbene kazni.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in v dopolnitvi pritožbe predlaga tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da je bilo v postopku sporno, ali je toženec pravočasno pristopil k delom. Vsebino izpovedi priče D.C. je sodišče povzelo v obrazložitev napačno, zaradi česar je podana bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Priča namreč ni izpovedal, da materiala ni naročal on. Iz 26. strani prepisa zvočnega posnetka pa izhaja, da je priča izpovedal, da je "material naročil on po njihovem klicu". To je ponovil vsaj še dvakrat. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z listinami v spisu, ko je štelo, da bi tožena stranka, če bi material naročila, tega tudi plačala. Priča E. je izpovedal, da se je finančno zalomilo in da so šli toženi stranki na roko, tako da so material, ki ga je naročila tožena stranka, plačali oni. Glede pozivov na nadaljevanje del, tožeča stranka najprej opozarja, da ni nikjer predpisano, da bi ti morali biti poslani s priporočeno pošto (kot je to štelo sodišče). Priča M.F. si je prihajala v nasprotje, saj je najprej izpovedala, da jo je E. klical samo enkrat, ko je hotel, naj na delovišče pridejo že naslednji dan, kar pa je bilo nemogoče, nato pa, da so se dogovarjali, kdaj bi bilo možno, da se delavci vrnejo na objekt. Enako velja za njeno izpoved glede prejetih pozivov (najprej, da ne ve, nato, da je pošto odpirala samo ona). Ob upoštevanju sporne tudi pisne izjave (kar je ugotovilo celo sodišče), njene izpovedi sodišče ne bi smelo oceniti kot verodostojne. Priči E. in C. sta oba izpovedala, da tožena stranka, ko je bilo treba z deli nadaljevati, ni imela več delavcev, ker jih niso več mogli plačevati. Da dejansko niso imeli dovolj delavcev, je potrdila tudi priča F. Tožena stranka je vedela, da bo spomladi z deli morala nadaljevati, vendar se sama pri tožeči stranki nikoli ni pozanimala, kdaj to bo, poleg tega ni imela več zaposlenih delavcev, saj jih ni mogla plačati. Oboje pomeni, da je krivda za neizpolnitev obveznosti izključno na strani tožene stranke. Tožniku je zaradi tega nastala škoda, saj je moral poiskati drugega izvajalca in so se s tem stroški povišali. Tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je vgradila napačno opremo, da kljub pozivom ni pristopila k nadaljevanju del, da je dela dokončal drug izvajalec, da je izgubila, oziroma tožeči ni hotela predložiti projektne dokumentacije za centralno ogrevanje, zaradi česar je bilo treba naročiti izdelavo nove ter da je tožeči stranki nastala škoda v višini 21.746,89 EUR. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana.

Pritožba je utemeljena.

Pravdni stranki sta poslovno sodelovali in sicer je bila tožeča stranka izvajalec, tožena pa podizvajalec del pri obnovi ogrevanja klimatskih naprav in talnega ogrevanja bazena v U. Tožeča stranka je svoj odškodninski zahtevek temeljila na štirih dejanskih podlagah: škodi, ki naj bi ji nastala zaradi vgradnje napačnega materiala, škodi, ki naj bi ji nastala, ker tožena stranka ni pristopila k dokončanju del, pogodbeni kazni ter škodi ki naj bi ji nastala, ker ji tožena stranka ni želela izročiti projektne dokumentacije za centralno ogrevanje. Pri tem iz zahtevka ni razvidno, kolikšen del se nanaša na odškodnino zaradi vgrajenega napačnega materiala in na odškodnino zaradi nenadaljevanja del. Glede zatrjevane škode zaradi vgradnje napačnega materiala Med strankama je bilo sporno vprašanje, kdo je naročil (izbral) nesporno napačen material. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila to tožeča stranka. Ker ni protipravnega ravnanja tožene stranke, tudi ni utemeljen odškodninski zahtevek iz tega naslova. Z obrazloženimi in na prepričljivi dokazni oceni izvedenih dokazov temelječimi zaključki sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pri kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre za napako povsem tehnične narave, to je za nepravilen prenos določenega podatka iz listinskega gradiva oziroma iz vsebine zapisnika v sodbo. Napaka v povzemanju vsebine mora biti razvidna iz samega spisa. Če je protislovje rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za protispisnost. Glede na povedano ni podana protispisnost v povzemanju izpovedi priče C. Da materiala ni naročal on, je le sklepanje sodišča na podlagi izpovedi, da je logično, da tisti, ki naroči, tudi plača. Sodišče pa je pred tem jasno in pravilno povzelo tiste dele izpovedi, v katerih je priča izpovedal, da je on naročal materiale. Sicer pa to vprašanje v zadevi ni odločilno (in že zato ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je sodišče prve stopnje ugotovilo(1), da je tožena stranka na podlagi povpraševanja, v katerem so bile že znamke materiala, sestavila ponudbo in jo posredovala tožeči stranki (te ugotovitve tožeča stranka v pritožbi ne napada). Povedano pomeni, da je bila izbira materiala v sferi tožeče stranke, zaradi česar tožena stranka ne more odškodninsko odgovarjati za napačno izbiro materiala. Ob takem zaključku tudi ni bistveno, kdo je material plačal. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek iz naslova odškodnine zaradi izbire napačnega materiala zavrnilo, je zato sicer pravilna, vendar je moralo pritožbeno sodišče glede na to, da je bilo sodbo v preostalem delu potrebno razveljaviti (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), iz zahtevka pa ni mogoče ugotoviti, kolikšen del se nanaša na odškodnino zaradi vgradnje napačnega materiala, sodbo razveljaviti tudi v tem delu. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče s tožečo stranko najprej razčistiti, kolikšno odškodnino uveljavlja iz tega naslova.

Glede odškodnine iz naslova nenadaljevanja del in glede pogodbene kazni Po določbi 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Sodišče dejstev, ki jih stranke niso navajale, ne sme ugotavljati (razen v posebej določenih primerih). Posledica razpravnega načela je tudi določba 214. člena ZPP, po kateri se dejstva, ki jih stranka ni zanikala, oziroma jih ni obrazloženo zanikala, štejejo za priznana in jih zato ni potrebno dokazovati. Tožeča stranka je trdila, da je pozivala toženo na nadaljevanje del, vendar se tožena stranka na pozive ni odzivala, zato je bila prisiljena delo dokončati z drugim, dražjim izvajalcem. V zvezi s tem je bila v naročilnici dogovorjena tudi pogodbena kazen. Tožena stranka je v odgovor na te trditve le povzela razloge za zavrnitev računa in sicer naj tožena stranka ne bi bila kriva za stroške v zvezi z dokončanjem del, saj je bila le podizvajalka tožeče stranke. Kot pravilno opozarja pritožba, tožena stranka dejansko ni prerekala trditev o pozivanju na dokončanje del, zato bi sodišče to dejstvo moralo šteti za priznano, kar pomeni, da ni imelo podlage, da je to dejstvo štelo za sporno in v zvezi z njim izvajalo dokaze. Na to kršitev je tožeča stranka opozorila že v drugi pripravljalni vlogi. Kršitev je vplivala na zakonitost sodbe (prvi dostavek 339. člena ZPP), saj je sodišče v dokaznem postopku (ki ga ne bi smelo izvajati) ugotovilo ravno nasprotno (da tožena stranka ni bila pozvana k nadaljevanju del). Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi tožeče stranke v tem delu ugoditi in sodbo glede odškodnine zaradi nenadaljevanja del in glede pogodbene kazni razveljaviti, zadevo pa v razveljavljenem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz priznanih dejstev in na tej podlagi ugotavljati, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

Glede odškodnine za projektno dokumentacijo Sodba glede projektne dokumentacije nima razlogov, zato jo ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je že iz tega razloga sodbo moralo razveljaviti tudi v tem delu (354. člen ZP). V ponovljenem sojenju se bo moralo sodišče opredeliti tudi do trditev v zvezi s to podlago in v zvezi s tem upoštevati le pravočasno podane trditve o dejstvih in dokazne predloge.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

op. št. 1: O tem je tožena stranka ustrezne navedbe podala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.