Jedro

V primeru finančnega leasinga ni prepovedana izključitev odgovornosti leasingodajalca za nedobavo predmeta leasinga leasingojemalcu, zato sporne Pogodbe niso nične. Glede na varovalke iz Splošnih pogojev pritožbeno sodišče zaključuje, da je za uveljavitev zahtevkov zoper prodajalca pomembno tudi, da ni o pravni napaki obveščen ali da ni privolil v prodajo s pravno napako tudi tisti, ki ga je kupec kot leasingodajalec pooblastil, da stvari od prodajalca prevzame.

Prva toženka bi se lahko razbremenila odgovornosti za škodo, ki jo je povzročila tožeči stranki zaradi neplačevanja leasing obrokov, če bi trdila in v smislu 240. člena OZ dokazala, da ni mogla izpolniti svoje denarne obveznosti zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

Toženec je napake volje sicer zatrjeval v odgovoru na tožbo 7. 4. 2011, ni pa od sodišča zahteval, da poroštveno pogodbo razveljavi. Ker je trdil, da ga je v zmoto zapeljal s prevaro pri predložitvi listin v podpis M. P., ki ni stranka poroštvene pogodbe, bi moral še pravočasno trditi, da je leasingodajalec za to prevaro ob sklenitvi pogodbe vedel ali moral vedeti. Le zaradi ugotovitve, ali je obstajalo očitno nesorazmerje pri ocenjeni vrednosti se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na mnenje sodnega izvedenca.

Glede na ugotovljeno 50% razliko v oceni dveh izvedencev je prišlo do spoznanja o očitno prenizki ceni iz cenitve, do katerega pa bi morala priti tožeča stranka tudi sama, ker unovčenje predmetov leasinga predstavlja tudi del njene dejavnosti.

Izrek

I. Pritožba prve toženke se zavrne in se sodba VIII Pg 5/2011 z dne 1. 12. 2015 v I. točki izreka in in sklep VIII Pg 5/2011 z dne 20. 4. 2016 v I. točki izreka potrdita.

II. 1. Pritožbi šestega toženca zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki in VII. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke zoper šestega toženca za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 35.462,66 EUR od 22. 9. 2010 do 2. 8. 2011, zakonskih zamudnih obresti od zneska 24.315,92 EUR od 3. 8. 2011 do 30. 8. 2011 in zakonskih zamudnih obresti od zneska 24.695,10 EUR za 31. 8. 2011. 2. V preostalem delu se pritožba šestega toženca zoper sodbo in sklep zavrne in se potrdi III. točka izreka (sklep o dovolitvi spremembe tožbe), IV. točka izreka v delu, v katerem je ugotovljena terjatev tožeče stranke do A. K. v višini 24.695,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 do plačila, VI. točka izreka in VII. točka izreka sodbe v delu, v katerem je dolžan šesti toženec plačati tožeči stranki 18.295,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 do plačila, solidarno s pravnomočno obveznostjo M. P. 3. Pritožba šestega toženca zoper sklep o stroških se zavrne in se sklep o stroških v delu, ki se nanaša na šestega toženca potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 1. 12. 2015 glede prve toženke razsodilo, da je dolžna solidarno z družbo S. B. d.o.o. - v stečaju plačati tožeči stranki 20.404,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Glede šesto toženca pa je s sklepom postopek za 11.146,74 EUR ustavilo (II. točka izreka) in dovolilo spremembo tožbe (III. točka izreka). S sodbo je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do šestega toženca v znesku 24.695,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.462,66 EUR od 22. 9. 2010 do 2. 8. 2011, od zneska 24.315,92 EUR od 3. 8. 2011 do 30. 8. 2011 in od zneska 24.695,10 EUR od 31. 8. 2011 do plačila (IV. točka izreka); ugotovilo je obstoj terjatve leasingojemalca A. d.o.o. do tožeče stranke v znesku 6.400,00 EUR, ki jo v pobot ugovarja šesti toženec (V. točka izreka) ter, da v znesku 3.205,23 EUR v pobot ugovarjana terjatev ne obstoji (VI. točka izreka). Razsodilo je, da je po pobotu terjatev šesti toženec dolžan v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 21.048,80 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 20.669,62 EUR od 3. 8. 2011 do 30. 8. 2011 in od zneska 21.048,80 EUR od dne 31. 8. 2011 do plačila (VII. točka izreka); v presežku pa je tožbeni zahtevek zoper šestega toženca zavrnilo (VIII. točka izreka). S sklepom z dne 20. 4. 2016 pa je sodišče prve stopnje odločilo o pravdnih stroških in sicer, da mora tožeči stranki prva toženka povrniti 2.334,79 EUR (I. točka izreka), četrta toženka in šesti toženec skupaj nerazdelno 989,14 EUR, šesti toženec pa še sam 194,70 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper obe prvostopenjski odločbi sta se pritožila prva toženka in šesti toženec. Prva toženka se je pritožila zoper I. točko izreka sodbe, uveljavljala je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži v plačilo vse stroške prve toženke. Posledično se je pritožila tudi zoper I. točko izreka sklepa o stroških postopka. Šesti toženec se je v celoti pritožil zoper sodbo in sklep z dne 1. 12. 2016 zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom višjemu sodišču, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. Posledično se je pritožil tudi zoper II. točko izreka sklepa z dne 20. 4. 2016. 3. Tožeča stranka je na obe pritožbi zoper sodbo odgovorila, da sta neutemeljeni in predlagala, da ju pritožbeno sodišče zavrne.

4. Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo v delu V., VI. in VII točke izreka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da spremeni V. točko izreka tako, da jo odpravi in ugotovi, da ne obstoji terjatev leasingojemalca A. d.o.o. do tožeče stranke, ki jo v pobot ugovarja šesto tožena stranka v znesku 6.400,00 EUR in posledično odpravi tudi VI. točko izreka sodbe o tem, da v presežku v znesku 3.205,23 EUR v pobot ugovarjana terjatev ne obstoji ter VII. točko izreka sodbe, v kateri je sodišče ugotovilo, da je po pobotu šesto tožena stranka dolžna solidarno s pravnomočno obveznostjo četrto tožene stranke M. P. tožeči stranki plačati 21.048,80 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 20.669,62 EUR od 3. 8. 2011 do 30. 8. 2011 in od zneska 21.048,80 EUR od dne 31. 8. 2011 do plačila.

K pritožbi prve toženke

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva toženka kot leasingojemalka sklenila s tožečo stranko tri Pogodbe o finančnem leasingu (v nadaljevanju Pogodba): 1) št. 0034182 z dne 28. 12. 2009 (A2), 2) št. 0034183 z dne 28. 12. 2009 (A12) in 3) št. 0034184 z dne 28. 12. 2009 (A22), k vsem navedenim pogodbam pa je pristopila tudi osebno kot porok. Glede poroštva za svojo obveznost je v razlogih sodbe sodišče navedlo, da je nesmiselno, ker ga je dala ista fizična oseba za svoje pogodbene obveznosti. Posledično obveznosti prve toženke kot porokinje za svoje obveznosti leasingojemalke ni presojalo. Glede prevzetih obveznosti iz Pogodb pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prva toženka po vseh treh Pogodbah izbrala dobavitelja predmetov leasinga (motornih vozil - avtodomov) in sicer družbo A. d.o.o. Dolžnost tožeče stranke kot leasingodajalca je bila plačati kupnino dobavitelju predmeta leasinga, ko so izpolnjeni pogoji za veljavnost pogodbe. Pogoj za veljavnost pogodbe pa je bil podpis leasingojemalke na Pogodbi, skupaj s prevzemnim zapisnikom, plačilo začetnih obveznosti leasingojemalke in izročitev instrumentov zavarovanja leasingodajalcu. Prevzemni zapisnik so podpisali leasingodajalec, leasingojemalka in dobavitelj predmeta leasinga. S prevzemnim zapisnikom je tožeča stranka kot leasingodajalec in lastnik vozila pooblastila dobavitelja, da v njenem imenu opravi izročitev predmetov leasingov leasingojemalki, in dobavitelju nakazala kupnino.

7. Glede zahtevka za plačilo odškodnine iz razlogov sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka od Pogodb odstopila, ker je leasingojemalka prekršila pogodbeno obveznost rednega plačevanja leasing obrokov. Po odstopu od Pogodb je tožeča stranka od prve toženke zahtevala pogodbeno odškodnino kot pozitivni pogodbeni interes. Vrednosti prodanih vozil od odškodnine ni odštela, ker leasingojemalka vozil tožeči stranki ni vrnila, pač pa jo je le obvestila o tem, kje se nahajajo. V času sklenitve spornih leasing pogodb dobavitelj na prodanih vozilih ni imel lastninske pravice, kar pa je tožeča stranka izvedela šele po odstopu od Pogodb. V prometnih dovoljenjih ni bila tožeča stranka nikoli vpisana kot lastnica.

8. Glede uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da so v konkretnem primeru pravice in obveznosti strank pogodb o finančnem leasingu podrobno opredeljene v določilih Pogodb o finančnem leasingu in v Splošnih pogojih pogodbe o finančnem leasingu št. FL.09 (A32; v nadaljevanju Splošni pogoji). Ker je prva toženka sklenila Pogodbe kot samostojna podjetnica, je pravilno presodilo, da se za njo ne uporabljajo pravila iz Zakona o varstvu potrošnikov.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka prvi toženki izpolnila vse svoje obveznosti iz vseh treh Pogodb v celoti, prva toženka pa svojih obveznosti ni izpolnila. Ocenilo je, da je z dnem 3. 8. 2010 tožeča stranka veljavno odstopila od Pogodb, sklenjenih s prvo toženko. Posledično je tožeči stranki priznalo pravico do odškodnine za povzročeno škodo. Ugovor prve toženke, da je tožeča stranka prispevala k nastali škodi s tem, ko po odpovedi pogodb zoper dejanske posestnike predmetov leasinga ni vložila nobenih pravnih sredstev za njihov odvzem, s čimer bi zmanjšala škodo, je zavrnilo z obrazložitvijo, da je zahtevek tožeče stranke po višini enak tistemu premoženju, ki bi tožeči stranki pripadlo, če bi prva toženka leasing pogodbe pravilno izpolnila. Zato zmanjševanje zahtevka zaradi soprispevka oškodovanca ni utemeljeno. Kot materialnopravno neutemeljen je zavrnilo tudi ugovor, da se od ugotovljene obveznosti prve toženke odšteje (na dan odpovedi pogodb po izvedencu ugotovljena) vrednost predmetov leasingov, iz razloga, ker jih druga toženka tožeči stranki ni vrnila. Na podlagi trditev, da je tožeča stranka z opustitvijo pravnih sredstev za pridobitev vozil v svojo posest povzročila prvo toženki škodo, pa je sodišče prve stopnje odgovorilo, da bi te trditve lahko obravnavalo le v zvezi z določno postavljenim zahtevkom nasprotne tožbe ali pobotnega ugovora. Nobene take zahteve pa prva toženka ni postavila. Ker prva toženka konkretiziranim trditvam tožeče stranke, ki se nanašajo na višino izračunane odškodnine ni nasprotovala, je sodišče kot nepotreben zavrnilo tudi dokazni predlog prve toženke za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki naj bi ugotovil višino dolga prve toženke.

10. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da je prva toženka po vseh treh Pogodbah sama izbrala dobavitelja in predmete leasinga. Ni tudi sporno, da je s podpisom Pogodb naročila plačilo kupnine dobavitelju, sama pa se je zavezala tožeči stranki kot leasingodajalcu obročno odplačati vrednost leasinga, znesek financiranja in obresti (po odplačilnem načrtu), ter da je ob sklenitvi Pogodb leasingodajalcu plačala pologe, po vsaki od Pogodb pa je plačala nekaj leasing obrokov, po odstopu tožeče stranke od Pogodb pa je izvedla še nekaj manjših plačil. Dejstvo, da dobavitelj vozil prvi toženki ni izročil, je sodišče prve stopnje obravnavalo kot nerelevantno pri presoji, ali je leasingojemalec pravilno izpolnil Pogodbe s prvo toženko. Pri tem je glede pogodbene zaveze izročitve vozil pravilno zaključilo, da se tožeča stranka ni zavezala vozil sama izročiti prvi toženki (na primer z izročitvijo ključev vozil in prometnih dovoljenj), pač pa, da je v Prevzemnih zapisnikih dobavitelja pooblastila, da v njegovem imenu opravi izročitev vozila v uporabo leasingojemalki. Smiselno izraženo pritožbeno stališče, da bi morala ključe in prometno dovoljenje prvi toženki izročiti neposredno iz rok v roke tožeča stranka, ni utemeljeno, ker kaj takega iz vsebine Pogodb ne izhaja. V primeru če dobavitelj ni ravnal v skladu s pooblastilom, bi morala prva toženka o tem takoj obvestiti tožečo stranko, česar pa ni storila. Prva toženka prav tako zaradi neizročitve vozil ni odstopila od spornih Pogodb. Zakaj se je tako prva toženka odločila, ni pojasnila. Vsiljuje se sklep, da za tovrstne zahtevke pač ni bila zainteresirana(6). Zmotno pa je pritožbeno stališče, da so bile Pogodbe skladno s 104. členom OZ zaradi nezmožnosti izpolnitve pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke razvezane po samem zakonu. 104. člen OZ se nanaša na obveznosti, pri katerih je čas izpolnitve bistvena sestavina pogodbe, relevantnih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je bil čas izpolnitve tožeče stranke bistvena sestavina spornih Pogodb pa pritožnica niti ne navaja, zato se na določbo 104. člena OZ neutemeljeno sklicuje. Kar pomeni, da Pogodbe po samem zakonu niso bile razvezane. Sicer pa v primeru finančnega leasinga ni prepovedana izključitev odgovornosti leasingodajalca za nedobavo predmeta leasinga leasingojemalcu, zato sporne Pogodbe tudi niso nične.

11. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo ugotovljena dejstva v zvezi z neporavnanimi obroki po posamezni Pogodbi in še, da o tem podanih trditev prva toženka niti ni prerekala. Prav tako se je opredelilo do vseh pogojev za veljaven odstop od pogodbe po drugi alineji tč. VII.1.1. Splošnih pogojev, ki določa, da leasingodajalec lahko odstopi od pogodbe, če leasingojemalec v dogovorjenem roku ne plača začetnega obroka ali dveh zaporednih obrokov oz. drugih neplačanih obveznosti v ekvivalentu dveh leasing obrokov in tudi v dodatnem roku 15 dni od pisnega opomina zapadlih obveznosti ne poravnava.

12. Pritožnica v pritožbi le ponavlja trditve, ki jih je podala v pripravljalni vlogi z dne 19. 11. 2013, na katere pa je sodišče prve stopnje odgovorilo. Kot neutemeljen je zavrnilo očitek prve toženke, da tožeča stranka ni zatrjevala konkretnih dejstev dinamike plačevanja in tudi razloga za odstop od pogodbe ne. Trditve o razlogih za odstop od Pogodb s prvo toženko je tožeča stranka podala že v II. točki tožbe. Dinamike plačil pa ji ni bilo treba zatrjevati, ker nobenega zatrjevanega dejstva v zvezi z neplačilom treh zaporednih obrokov in v zvezi s trditvami o neodzivanju na poziv k plačilu prva toženka ni zanikala. Pritožbene trditve, da tožeča stranka pogodbe ni odpovedala skladno z drugo alinejo točke III.1.1. Splošnih pogojev so nerazumljive, ker v tej točki Splošni pogoji odpovedi pogodbe ne urejajo. Neutemeljeno pritožnica vztraja tudi pri stališču, da tožnica iz razloga neplačevanja obrokov skladno s stališčem sodne prakse ni upravičena odstopiti od pogodbe. Glede zadeve VSM I Cp 113/2011, na katero se je pritožnica sklicevala v prid stališču, da Pogodbe še vedno veljajo, ker je tožeča stranka po odpovedi Pogodb sprejela od tožene stranke tudi poznejša plačila, pa je podala pravilno mnenje tožeča stranka že v pripravljalni vlogi, ki jo je pooblaščenec prve toženke prejel 25. 11. 2013. Pritožbeno sodišče je zavrnilo vsa pritožbena izvajanja v smeri uveljavitve stališča pritožnice, da odstop od Pogodb ni bil veljaven ter da vse tri Pogodbe s tožečo stranko niso prenehale veljati, ker takšna posledica iz ugotovljenih in neizpodbitih dejstev ne izhaja. Posledično je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožnice na drugi odstavek 101. člena OZ; trditev o tem, da naj bi prva toženka prenehala s plačevanjem leasing obrokov zato, ker tožeča stranka ni bila sočasno pripravljena prvi toženki zagotoviti možnosti uporabe vozila pa prva toženka pred sodiščem prve stopnje niti ni podala. Zato sodišče prve stopnje brez zatrjevanih dejstev ni imelo podlage za uporabo prvega odstavka 101. člena OZ. S tem pa se tudi izkaže, da pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da zmotno ni uporabilo prvega odstavka 101. člena OZ, ni utemeljen.

13. Osnovni namen finančnega leasinga je financiranje nakupa točno določenega predmeta. Leasingodajalec ima zagotovljeno zavarovanje v predmetu leasinga, katerega lastnik je do njegovega odkupa. Za pravne napake predmeta leasinga odgovarja prodajalec, razen, če je bil o pravni napaki kupec obveščen ali pa če je privolil, da bo vzel stvar, ki je s pravno napako obremenjena (prvi odstavek 488. člena OZ). Glede na varovalke iz Splošnih pogojev pritožbeno sodišče zaključuje, da je za uveljavitev zahtevkov zoper prodajalca pomembno tudi, da ni o pravni napaki obveščen ali da ni privolil v prodajo s pravno napako tudi tisti, ki ga je kupec kot leasingodajalec pooblastil, da stvari od prodajalca prevzame. Pritožnica zaključka sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zvedela, da prodajalec ni lastnik, šele po odstopu od Pogodb, ne izpodbija, sama pa okoliščin, v katerih je podpisala neresnično izjavo o prevzemu vozila, nadalje o razlogih, zakaj takoj po plačilu prvega obroka ni zahtevala od prodajalca ključev vozila in prometnega dovoljenja, v postopku sodišču ni razkrila. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da sama nosi riziko podpisa prevzema.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je prva toženka 22. 1. 2010 pozvala dobavitelja predmetov leasinga (A. R. d.o.o.), da ji pošlje izjave o poplačilu leasinga za predmete leasinga, ker jih potrebuje za registracijo vozil na svoje podjetje (B 15) in nato še 26. 2. 2010, 31. 3. 201 in 31. 3. 2010. Posledično na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga pritožnica ne izpodbija, pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da prvi toženki dejstvo, da je prodajalec prodal vozila, ki niso bila njegova, takrat, ko je prenehala s plačevanjem leasing obrokov, niso mogla biti znana. Zato je vzročna zveza med kršitvijo Pogodb in nastalo škodo tožeči stranki po določbi 243. člena OZ tudi po stališču pritožbenega sodišča podana.

15. Prva toženka bi se lahko razbremenila odgovornosti za škodo, ki jo je povzročila tožeči stranki zaradi neplačevanja leasing obrokov, če bi trdila in v smislu 240. člena OZ dokazala, da ni mogla izpolniti svoje denarne obveznosti zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Dejstev v tej smeri pa ni niti trdila. Zato se odgovornosti za škodo iz naslova izgubljenega dobička ni razbremenila.

16. S tem pa se izkaže, da njena pritožba zoper sodbo, posledično pa glede na uspeh tudi pritožba zoper sklep o stroških, nista utemeljeni. Zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo (353. člen ZPP) in sklep (2. točka 365. člena ZPP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

K pritožbam šestega toženca in tožnika

18. Pritožba šestega toženca je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

19. V zvezi s pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku zoper šestega toženca kot poroka so materialno pravno pomembne določbe OZ o poroštvu, predvsem 1012. člen: S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil; prvi odstavek 1016. člena: Poroštvo se lahko da za vsako veljavno obveznost, ne glede na njeno vsebino; četrti odstavek 1017. člena OZ: Porok odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega; tretji odstavek 1019. člena: Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo); prvi odstavek 1024. člena: Porok lahko uveljavlja zoper upnikov zahtevek vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore; tretji odstavek 1024. člena: Porok lahko uveljavlja proti upniku tudi svoje osebne ugovore, na primer ničnost poroštvene pogodbe, zastaranje upnikove terjatve nasproti njemu, ugovor pobotanja vzajemnih terjatev.

20. V zvezi s poroštvom šestega toženca za obveznosti leasingojemalca po Pogodbi o finančnem leasingu št. 0033526, katere predmet je bil Citroen Jumper 3.HDT 35 L3 v vrednosti 22.000,00 EUR + 20% DDV, skupaj 26.400,00 EUR (v nadaljevanju skrajšano Pogodba 26), je sodišče prve stopnje obravnavalo ugovore šestega toženca, da k poroštvu tožeči stranki ni zavezan, ker je pogodbo podpisal v zmoti, ki naj bi mu jo povzročil M. P. in v 28. točki obrazložitve obširno navedlo vse razloge, na podlagi katerih je prišlo do prepričanja, da z uveljavljanjem osebnih ugovorov, ki jih ima porok po tretjem odstavku 1024. člena OZ, šesti toženec ni bil uspešen.

21. Šesti toženec podpisa poroštvene izjave (A63) ne zanika. Vsebina izjave se glasi, da se A. K. nepreklicno in neomejeno obvezuje, da bo redno in pravočasno plačeval vsa plačila iz Pogodbe o finančnem leasingu št. 0033526, sklenjene med podjetjem S. d.o.o. in A. d.o.o., da se nepreklicno in neomejeno obvezuje, da bo vse plačilne terjatve, ki jih ima S. do A. d.o.o. po zgoraj navedeni pogodbi, s katero je v celoti seznanjen, brez vsakršnih ugovorov in brez zahteve za pojasnilo, takoj poravnal ter da kot jamstvo prilaga 3 menice. Predmetna neomejena solidarna poroštvena izjava stopi v veljavo, ko postane pogodba o finančnem leasingu št. 0033526 pravnomočna in preneha veljati, ko bodo poravnana vsa v navedeni pogodbi dogovorjena plačila.

22. V konkretnem primeru je na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da Poroštvena izjava (A63) šestega toženca zavezuje. Če se je šesti toženec tožeči stranki zavezal v zmoti ali zaradi drugih napak volje, bi moral poroštveno pogodbo izpodbijati (94. člen OZ), česar pa ni storil. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da šestega toženca poroštvena izjava zavezuje. Ugovorov, ki jih je imel šesti toženec nasproti pokojnemu M. P. pa tudi ne more več uveljaviti zoper tožečo stranko, ker pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s potekom enega leta od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti, v vsakem primeru pa s potekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena (99. člen OZ). Poroštvena pogodba je bila sklenjena 23. 10. 2009 in bi jo moral šesti toženec izpodbijati do 23.10. 2012. Toženec je napake volje sicer zatrjeval v odgovoru na tožbo 7. 4. 2011, ni pa od sodišča zahteval, da poroštveno pogodbo razveljavi. Ker je trdil, da ga je v zmoto zapeljal s prevaro pri predložitvi listin v podpis M. P., ki ni stranka poroštvene pogodbe, bi moral še pravočasno trditi, da je leasingodajalec za to prevaro ob sklenitvi pogodbe vedel ali moral vedeti (tretji odstavek 49. člena OZ), česar pa ni trdil. Zato tudi v primeru, če bi na podlagi trditev, ki jih je podal do 23. 10. 2012 postavil tudi zahtevek na razveljavitev poroštvene pogodbe, z njim ne bi uspel, ker v skladu z določbo tretjega odstavka 49. člena OZ prevara, ki jo je storil kdo tretji, vpliva na samo pogodbo (v konkretnem primeru poroštveno pogodbo med tožečo stranko in šestim tožencem) le, če je druga pogodbena stranka (leasingodajlec) ob sklenitvi pogodbe vedela za prevaro ali bi bila zanjo morala vedeti.

23. V primeru poslovne odškodninske odgovornosti ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana (prvi odstavek 243. člena OZ). Šesti toženec se je tožeči stranki zavezal kot porok in dolžnik plačati vse "plačilne terjatve", torej tudi terjatev iz odškodnine po Pogodbi 26. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da znaša izgubljeni dobiček tožeče stranke iz Pogodbe 26 (pozitivni pogodbeni interes) diskontirano vrednost zaradi odpovedi pogodbe predčasno zapadlih obrokov od vključno 11. obroka naprej 15.557,64 EUR na dan 22. 9. 2010. V zvezi s predmetom leasinga po Pogodbi 26 tožeča stranka ni zaračunala nobenih stroškov, škode pa tudi ni zmanjšala za vrednost vozila, saj ji vozilo ni bilo vrnjeno. V tem delu pritožnik ugotovitve sodišča prve stopnje o višini izrecno ne izpodbija.

24. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da se je šesti toženec nasproti tožeči stranki kot leasingodajalki zavezal kot solidarni porok za veljavne obveznosti leasingojemalca A. d.o.o. tudi iz Pogodbe o finančnem leasingu št. 0033527 (v nadaljevanju skrajšano: Pogodba 27), katere predmet leasinga je bil Avtodom Fiat Ducato 130/multijet Victoria v vrednosti 28.000,00 EUR + 20% DDV (skupaj 33.600,00 EUR). Sestavni del navedene pogodbe so Splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu št. FL.09 (v nadaljevanju Splošni pogoji), odplačni načrt in prevzemni zapisnik za predmet leasinga. Poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno (1013. člen OZ). To pomeni, da mora porok listino - pisno poroštveno izjavo tudi podpisati. Če poroštvene izjave porok ne podpiše, je izjava nična (primerjaj s prvim odstavkom 55. člena OZ) in poroka ne zavezuje. Šesti toženec v odgovoru na tožbo ni trdil, da katere od poroštvenih izjav ne bi podpisal. V pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2013 pa je podal trditev, da ni podpisal poroštvene izjave (A56), ki je priloga k pogodbi številka 0033527, pač pa da je podpisal le pogodbo. Glede pogodbe številka 0033527 je trdil, da je bila njegova volja dati poroštvo leasingdajalcu za obveznosti leasingojemalca. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja ugotovitev, da je sporna poroštvena izjava podpisana. Sodišče prve stopnje je zavrnilo kot nedokazane trditve šestega toženca, da je M. P. na poroštveni izjavi ponaredil njegov podpis. Ker je šesti toženec s podpisom besedila na Pogodbi 27: "Porok ob podpisu podpiše poroštveno izjavo ter 3 izpolnjene menice z menično izjavo", in s podpisom na koncu pogodbe pod zapisom "porok:" potrdil, da je ob podpisu pogodbe podpisal tudi poroštveno izjavo, je v skladu z metodološkimi pravili iz 8. člena ZPP sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano dejstvo, da je A. K. podpisal tudi sporno poroštveno izjavo.

25. Na podlagi neizpodbitega dejanskega stanja v zvezi s poroštveno zavezo k plačilu vseh obveznosti leasingojemalca leasingodajalcu, je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno zaključilo, da se je šesti toženec s poroštveno pogodbo zavezal tožeči stranki tudi za plačilo stroškov, ki so povezani z odvzemom in unovčenjem vozila in ki so posledica razveze leasing pogodbe. Če v zvezi s poroštvom za obveznosti leasingojemalca po Pogodbi 27, katere sestavni del so Splošni pogoji, ni ugovarjal, da z njimi ni seznanjen, potem sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo upoštevati pri odločitvi o obveznosti poroka za plačilo stroškov po prenehanju leasing pogodbe dejstvo, da poroku leasingojemalec istih Splošnih pogojev ni izročil. Zadošča, da je bil s Splošnimi pogoji seznanjen, česar pa pritožnik ni uspel izpodbiti. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

26. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo dejstvo, da leasingojemalec svojih obveznosti po Pogodbi 27 ni pravilno izpolnjeval. Pritrdilo je tožeči stranki, da je od Pogodbe 27 pravilno odstopila in ugotovilo, da je tudi šesti toženec kot porok prejel obvestilo o odstopu dne 8. 10. 2010. V zvezi z vozilom je tudi kot nesporno ugotovilo, da ga je tožeča stranka odvzela in po vložitvi tožbe prodala za 12.600,00 EUR.

27. Glede posledic predčasnega prenehanja veljavnosti pogodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je leasingojemalec skladno s točko VII.3.2. Splošnih pogojev, ki so sestavni del Pogodbe 27, dolžan takoj leasingodajalcu izročiti predmet leasinga; v skladu s točko VII.3.3. pa mu je dolžan plačati tudi zapadle leasing obroke, diskontirano vrednost še nezapadlih leasing obrokov, pripadajoče zamudne obresti in vse stroške, ki so nastali v zvezi s tem, ali zaradi izvajanja pogodbe ali odpovedi pogodbe. Vsota zapadlih leasing obrokov, diskontirana vrednost še nezapadlih obrokov, zamudne obresti in vsi s tem povezani stroški po točki VII.3.3. Splošnih pogojev je znašala 19.905,02 EUR. Ob upoštevanju dolga po Pogodbi 26 je znašal dolg šestega toženca skupaj 35.462,66 EUR. Zamudne obresti od tega zneska pa je tožeča stranka vtoževala od 22. 9. 2010 do plačila. Tožbo je umaknila za 11.146,74 EUR. Razlika med kupnino v višini 12.600,00 EUR in umaknjenim delom tožbe v višini 11.146,74 EUR znaša 1.453,26 EUR. Tožeča stranka je zahtevek po Pogodbi 27 dejansko z vlogo z dne 18. 8. 2011 zvišala še za stroške odvzema vozila v višini 500,65 EUR in za manipulativne stroške za predčasno prenehanje pogodbe po ceniku tožene stranke v višini 125,00 EUR. Del kupnine v višini 212,00 EUR pa je vračunala za pokritje zamudnih obresti in navedla novo stanje dolga, kar pomeni, da ga je povečala še za obračunane zamudne obresti. Tožeča stranka je nato v pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 2011 navedla, da pomotoma ni upoštevala stroškov za izdajo novega prometnega dovoljenja, za homologacijo in za izdelavo ključa za odvzeto vozilo. Za navedene stroške in za obračun obresti do novega obračuna v višini 44,70 EUR je tožbo spremenila.

28. Šesti toženec je spremembi tožbe nasprotoval, sodišče pa jo je kljub temu dovolilo, ker je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama (185. člen ZPP). Iz računov, ki jih je predložila tožeča stranka, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dokazala, da so stroški za izdajo novega prometnega dovoljenja znašali 8,98 EUR, za izdajo homologacije 33,00 EUR ter za izdelavo ključa 292,50 EUR. Upoštevaje seštevek navedenih stroškov na novi dejanski podlagi v višini 334,48 EUR, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankama. Zato je pritožbo zoper III. točko izreka zavrnilo in sklep o spremembi tožbe dopustilo (2. točka 365. člena ZPP).

29. Stanje dolga z obračunanimi zamudnimi obrestmi na dan spremembe tožbe 1. 9. 2011 je po ugotovitvi sodišča prve stopnje znašalo 24.695,10 EUR. Pritožbenim trditvam šestega toženca, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ugovor nesklepčnosti zahtevka po delnem umiku tožbe, pritožbeno sodišče ni sledilo. Šesti tožnik je imel možnost opraviti na podlagi predloženih listin, ki jih je v spis vložila tožeča stranka svoj obračun dolga in ga navesti, česar pa niti v pritožbi ne stori. Zaradi upoštevanja zamudnih obresti v obračunu o stanju dolga pa pritožbeno sodišče na podlagi dolžnosti, da samo pazi na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena OZ) ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pravilno uporabiti pravilo, da je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. člen OZ). Ker je tožeča stranka med postopkom povečevala stanje dolga na račun obresti, se izkaže, da materialnopravno ni utemeljen njen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 35.462,66 EUR za čas od 22. 9. 210 do 2. 8. 2011, zakonskih zamudnih obresti od zneska 24.315,92 EUR od 3. 8. 2011 do 30. 8. 2011 in zakonskih zamudnih obresti od 24.695,10 EUR za 31. 8. 2011. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi šestega toženca ugodilo in IV. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo. V delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do šestega toženca v višini 24.695,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 do plačila pa je pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

30. Tožeča stranka pa ni izpodbila materialnopravno pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je odgovorna za škodo v višini 6.400,00 EUR, ker si ni dovolj prizadevala, da bi poiskala kupca, ki bi ponudil za avtodom višjo ceno. Tožeča stranka s trditvami, da je svoje obveznosti izpolnila s tem, da je v skladu s Splošnimi pogoji avtodom prodala po ocenjeni vrednosti (oziroma še za nekoliko višjo ceno), ni uspela ovreči pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da bi ob potrebni skrbnosti najmanj morala vedeti, da je ocenjena vrednost iz cenitve M. O., ki je vrednost avtodoma (ob nakupu 23. 10. 2009 vrednega 33.600,00 EUR) v letu 2011 ocenil le na 11.464, 34 EUR, prenizka. Le zaradi ugotovitve, ali je obstajalo očitno nesorazmerje pri ocenjeni vrednosti iz cenitve M. O., se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na mnenje sodnega izvedenca P., ki je vrednost spornega avtodoma ocenil na 22.205,23 EUR. Glede na ugotovljeno 50% razliko v oceni dveh izvedencev je prišlo do spoznanja o očitno prenizki ceni iz cenitve, do katerega pa bi morala priti tožeča stranka tudi sama, ker unovčenje predmetov leasinga predstavlja tudi del njene dejavnosti. Pri tem ni pomembno, da je cenitev naročil šesti toženec, saj tožeča stranka ni podala nobenih trditev v smeri, da je na cenitev kakorkoli vplival, zato se tudi neutemeljeno sklicuje na pravilo privolitve oškodovanca v škodo, ki je nastala zato, da se avtodom ni prodal po višji ceni.

31. Pritožbeno stališče, da v primeru, če leaingojemalec preneha (A. d.o.o. je bil izbrisan iz sodnega regsitra), porok nima pravice uveljavljati njegovih ugovorov zoper leasingodajalca, je zmotno. Če porok odgovarja za obveznosti leasingojemalca, ki je izbrisan iz sodnega registra brez likvidacije po določbah ZFPPIPP, na čemer temelji tudi ta sodba, potem lahko porok uveljavlja zoper leasingodajalca tudi vse njegove ugovore, vključno z ugovorom pobota.

32. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in izpodbijani del sodbe potrditi (353. člen ZPP).

33. Višje škode od škode, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, šesti toženec tudi po stališču pritožbenega sodišča ni izkazal. Ker je pobotni ugovor utemeljeval na stališču, da bi morala tožeča stranka prodati vozilo njemu po ponujeni ceni 19.000,00 EUR in ne po ocenjeni vrednosti, neutemeljeno uveljavlja odškodnino za škodo še v višini razlike po oceni vrednosti sodnega cenilca P. Zato je pravilno sodišče prve stopnje v pobot uveljavljeno terjatev za 3.205,23 EUR zavrnilo, pritožba šestega toženca zoper VI. točko izreka pa se s tem izkaže za neutemeljeno.

34. Sodišče prve stopnje je terjatve pobotalo na dan 3. 8. 2011, iz obrazložitve te sodbe pa izhaja, da bi jih moralo na dan 1. 9. 2011. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje napačno obračunalo zamudne obresti od terjatve tožeče stranke do šestega toženca in je v tem delu VII. točka izreka sodbe napačna. Zato je bilo treba delno pritožbi šestega toženca ugoditi in VII. točko izreka spremeniti. V pobot ugovarjana terjatev v V. točki izreka je ugotovljena brez zamudnih obresti, zato pritožbeno sodišče zamudnih obresti od 6.400,00 EUR ni obračunalo, pač pa je terjatev tožeče stranke do šestega toženca v višini 24,695,10 EUR s terjatvijo šestega toženca v višini 6.400,00 EUR pobotalo na dan 1. 9. 2011. Posledično je izpodbijani del sodbe na pritožbo šestega toženca spremenilo tako, da je po pobotu šesti toženec dolžan tožeči stranki plačati 18.295,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 do plačila.

35. Pritožbi šestega toženca je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo spremenilo v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti, v večjem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP). Delna spremembe izpodbijane sodbe v obrestnem delu ni narekovala spremembe odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (tretji odstavek 154. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi neutemeljeno pritožbo šestega toženca zoper sklep o stroških in ga v izpodbijanem delu potrdilo.

36. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Računovodski servis I. R. s.p. Op. št. (2): Zahtevek zoper drugo toženko se je obravnaval ločeno v zadevi VIII Pg 807/2014 Op. št. (3): Tožba zoper tretjega toženca je bila zavržena s sklepom VIII Pg 5/2011 z dne 16. 8. 2012 Op. št. (4): O zahtevku zoper četrto toženko je bilo odločeno s sklepom in delno zamudno sodbo VIII Pg 5/2011 z dne 25. 2. 2014 Op. št. (5): Tožba zoper petega toženca je bila zavržena s sklepom VIII Pg 5/2011 z dne 25. 2. 2014 Op. št. (6): Primerjaj Pravosodni bilten 3/2003, str. 212, Dunja Jadek Pensa: Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu