Jedro

Poslovna sposobnost, ki jo fizična oseba praviloma pridobi s polnoletnostjo (18 let - prvi odstavek 117. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) in traja do njegove smrti, se pri polnoletni fizični osebi predpostavlja. To pomeni, da je treba nasprotno to je delno ali popolno poslovno nesposobnost osebe - dokazati (razen kolikor o tem že ni pravnomočno odločeno v nepravdnem postopku). V času sklenitve sporne pogodbe tožniku še ni bila odvzeta poslovna sposobnost. Glede na vse ugotovljene okolnosti v zvezi s tožnikovo osebnostjo sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da je bil tožnik psihično sposoben doumeti dogajanja v zvezi s pogodbo in širše, da se je prosto odločil in pravno veljavno izrazil svojo voljo. Tožnik je tako sporno pogodbo sklenil kot poslovno sposobna oseba.

Nagib za sklenitev pogodbe, ki predstavlja subjektivno podlago za odločitev pogodbenika, da sklene določen pravni posel (Strohsack, Obligacijska razmerja I. stran 105), praviloma navzven ni razviden in tudi ne vpliva na veljavnost odplačnih pogodb (prvi odstavek 53. člena v zvezi z 62. členom ZOR), če niso podane predpostavke iz drugega odstavka 53. člena ZOR, ki pa se v tem primeru ne zatrjujejo in ne uveljavljajo. V zvezi z nagibi je ugotoviti, da so ti lahko razumsko, čustveno ali sicer motivno različno pogojeni, torej so lahko posledica tudi zmotnih predstav (kar pa je pravno upoštevno le pri neodplačnih pogodbah - 62. člen ZOR). Pravna varnost vsaj v pogodbenem pravu pa na splošno terja, da se tistih določb, ki zadevajo subjektivne okolnosti prizadetega pogodbenika a niso sestavina pogodbe, ne razlaga ekstenzivno v škodo drugega to je njegovega sopogodbenika.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je 12.2.1992 med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba, po kateri je tožnik prodal tožencu parcele št. 543/39, 543/40, 565/3 in 565/2 vse k.o..., v skupni izmeri 1562 m2, neveljavna in da je zato toženec dolžan izstaviti za prenos lastnine na navedenih nepremičninah na tožnika ustrezno zemljiškoknjižno listino. Sodišče je namreč ocenilo, da tožnik v času sklepanja pogodbe ni bil poslovno nesposoben.

Tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Po revizijskih izvajanjih sodišči nista upoštevali povsem jasnih mnenj izvedencev, zaradi česar je prišlo do zmotne pravne presoje spora. Opozarja na mnenje izvedenca dr. L., da je bila tožnikova odločitev za prodajo nepremičnin posledica bolezenskih dogajanj. Enakega mnenja je bil tudi dr. B.. Sodišči sta prezrli, da je prišlo do sklenitve pogodbe zaradi tožnikovih blodenj in februarja 1992 ni bil poslovno sposoben. Sporna pogodba ni odraz svobodne volje, če je do nje prišlo izključno zaradi notranje bolezenske nuje. Sporni pravni posel je zato izpodbojen.

V odgovoru na revizijo predlaga toženec, da naj se revizija zavrne. Tožnik se je tudi po mnenjih izvedencev zavedal svojih dejanj in jih razumel, njegove inteligenčne sposobnosti niso bile okrnjene, prodaja je tekla v več fazah in tožnik je ravnal v vsem razumno.

V repliki tožnik zavrača toženčeva izvajanja iz odgovora na revizijo, vztraja, da je bil v tistem času nesposoben za sklepanje pravnega posla ter se od leta 1996 dalje nahaja v psihiatrični bolnici v B. na stacionarnem zdravljenju.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik v reviziji ni uveljavljal bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče je zato glede postopkovnih kršitev preizkusilo sodbi sodišč nižjih stopenj le v smeri uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa v tem primeru ni bila zagrešena.

Revizija izrečno uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Materialnopravni preizkus sodb nižjih sodišč pa je moralo revizijsko sodišče opraviti na podlagi dejanskega stanja, kot sta ga ob pravilnem materialnopravnem pristopu rešitve spora ugotovili nižji sodišči. V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je tožnik, ki je lastnik 35 ha velike kmetije, po predhodno izvedenem postopku, ki ga je določal zakon o kmetijskih zemljiščih in ki je trajal dalj časa, prodal tožencu 12.2.1992 štiri parcele v skupni površini 1562 m2 za 162.676,00 SIT, da je bila tožniku po več kot 1 letu od tega s sklepom sodišča dne 8.4.1993 pravnomočno odvzeta poslovna sposobnost v posledici duševne bolezni (paranoidne shizofrenije, zaradi katere se je zdravil že več let pred tem), da je bilo zemljišče prodano za takrat realno ceno in da je tožnik prejeto kupnino v obliki deviz shranil na banki. Dalje sta ugotovili na podlagi mnenj dveh izvedencev psihiatrične stroke, da se je tožnik zavedal svojih ravnanj in razumel pomen sklepanja pogodbe (sodba sodišča prve stopnje stran 4), saj zaradi ugotovljene duševne bolezni njegove inteligentnostne sposobnosti niso bile okvarjene, je pa verjetno, da ga je k prodaji usmerjalo bolezensko doživljanje razmerij s sorodniki (mržnja do njih - zadnji odstavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje). Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da vlagatelju tožbe ni uspelo dokazati, da tožnik ni bil poslovno sposoben ob sklenitvi sporne pogodbe, da zmota v nagibu pri odplačnih poslih ni pravno relevantna in da pri tožniku ni šlo za napako volje, zaradi česar sta njegov tožbeni zahtevek zavrnili.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili o sporu. Predmet spora je veljavnost pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 12.2.1992. Na splošno je pogodba (obligacijskega prava) veljavno sklenjena, če jo skleneta pravno sposobni stranki, če je predmet pogodbe dovoljen, če je podana veljavna pravna podlaga pogodbe in če obstaja soglasje volj pogodbenih subjektov (zakon o obligacijskih razmerjih - 26. člen in naslednji ZOR).

V tem primeru je sporna na tožnikovi strani poslovna sposobnost in s tem povezana pravno veljavna oblikovanost volje ter tudi nagib za sklenitev pogodbe. Poslovna sposobnost, ki jo fizična oseba praviloma pridobi s polnoletnostjo (18 let - prvi odstavek 117. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) in traja do njegove smrti, se pri polnoletni fizični osebi predpostavlja. To pomeni, da je treba nasprotno to je delno ali popolno poslovno nesposobnost osebe - dokazati (razen kolikor o tem že ni pravnomočno odločeno v nepravdnem postopku). V času sklenitve sporne pogodbe tožniku še ni bila odvzeta poslovna sposobnost. Glede na vse ugotovljene okolnosti v zvezi s tožnikovo osebnostjo sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da je bil tožnik psihično sposoben doumeti dogajanja v zvezi s pogodbo in širše, da se je prosto odločil in pravno veljavno izrazil svojo voljo. Tožnik je tako sporno pogodbo sklenil kot poslovno sposobna oseba. Zato je pravno pravilen zaključek, da sporna pogodba ni neveljavna (v smislu prvega odstavka 56. člena ZOR) in ne izpodbojna (v smislu drugega ali tretjega odstavka istega člena). Navedeni zaključki pa seveda veljajo za obstoj tožnikove poslovne sposobnosti v času sklenitve sporne pogodbe, to je za njegovo stanje v obravnavanem času in ne za poznejše razmere. Le zaradi v reviziji ponovljenih drugačnih izvajanj je poudariti, da imajo navedeni pravni zaključki zanesljivo oporo v izvedeniških mnenjih dveh izvedencev (dr. L. in dr. B.) ter tudi v ostalih dokazih (izpovedih prič) in še posebej v vsebini sporne kupne pogodbe in v dalj časa trajajočem postopku od dejanske odločitve do formalne izpeljave prodaje.

Revizijska izvajanja vidijo pomembno oporo za svoja drugačna pravna stališča tudi v tožnikovih nagibih za sklenitev sporne pogodbe. Pri tem poudarjajo vpliv njegove bolezni na pogodbeni nagib, ko se je glede na mnenji izvedencev odločil za prodajo, ker je bil zaradi bolezni v blodnji, da mu svojci želijo slabo, in je bil zato do njih sovražen. Sodišči nižjih stopenj sta po oceni revizijskega sodišča tudi te in s tem povezane ugotovitve obravnavali in jih pravno pravilno ocenili. ZOR opredeljuje podlago sklenjenih pravnih poslov s stališča dopustnosti, ničnosti in nagibov za sklenitev pogodbe v 51. do 53. členu. Te določbe terjajo, da se ravnanje pogodbenih strank presoja celovito, s stališča kršitve prisilnih predpisov, stališča nemoralnosti in s stališča intenzivnosti posegov v splošne ter posamezne interese. Neposreden razlog, interes pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe, je praviloma sestavina same pogodbe. Nagib za sklenitev pogodbe, ki predstavlja subjektivno podlago za odločitev pogodbenika, da sklene določen pravni posel (Strohsack, Obligacijska razmerja I. stran 105), pa praviloma navzven ni razviden in tudi ne vpliva na veljavnost odplačnih pogodb (prvi odstavek 53. člena v zvezi z 62. členom ZOR), če niso podane predpostavke iz drugega odstavka 53. člena ZOR, ki pa se v tem primeru ne zatrjujejo in ne uveljavljajo. V zvezi z nagibi je ugotoviti, da so ti lahko razumsko, čustveno ali sicer motivno različno pogojeni, torej so lahko posledica tudi zmotnih predstav (kar pa je pravno upoštevno le pri neodplačnih pogodbah - 62. člen ZOR). Pravna varnost vsaj v pogodbenem pravu pa na splošno terja, da se tistih določb, ki zadevajo subjektivne okolnosti prizadetega pogodbenika a niso sestavina pogodbe, ne razlaga ekstenzivno v škodo drugega to je njegovega sopogodbenika. Ob takem stanju se pokaže, da je pravno pravilno stališče sodišč nižjih stopenj, da sporna pogodba ne more biti neveljavna, četudi bi tožnika vodili k sklenitvi sporne pogodbe nagibi, pogojevani z njegovo boleznijo, zaradi katere naj bi bil prepričan, da mu svojci želijo slabo.

Ker je bilo o sporu tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno odločeno, zaključuje, da tožnikova revizija ni utemeljena iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Zato je njegovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).