Jedro

Namen instituta nadaljevanja postopka po zamudi je v tem, da tožena stranka proti plačilu pristojbine zamudniku omogoči nadaljevanje postopka ter mu spregleda posledice zamude. To pa po naravi stvari lahko velja le za tiste roke, s katerimi tožena stranka v postopku razpolaga, torej za tiste, ki jih določa in podaljšuje sama.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrgla zahtevo tožeče stranke za nadaljevanje postopka razširitve evropskega patenta, ki se je vodil pod št. P-... (evropski patent št. ...). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožeča stranka predlagala odpravo pravnih posledic zamude trimesečnega roka, v katerem bi bila po določbah 5. člena Uredbe o razširitvi evropskih patentov na Republiko Slovenijo (Uradni list RS, št. 15/02, dalje: Uredba) dolžna predložiti prevode patentnih zahtevkov in plačati predpisano pristojbino. Ker po 6. odstavku 5. člena Uredbe zamuda trimesečnega roka povzroči neveljavnost razširjenega evropskega patenta ab initio, navedeni rok predstavlja materialni prekluzivni rok, v zvezi s katerim instituta nadaljevanja postopka po zamudi iz 67. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 7/03, dalje ZIL-1) ni mogoče uporabiti. Nadaljevanje postopka po zamudi je glede na citirano določbo mogoče zahtevati le pri zamudi rokov za izpolnitev obveznosti v postopkih za pridobitev pravice, torej pri zamudi procesnih rokov.

Zoper tako odločitev tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Navaja, da ZIL-1 v 67. členu določa pogoje, pod katerimi je mogoče predlagati nadaljevanje postopka po zamudi, ti pogoji pa so bili v konkretnem primeru izpolnjeni. Zamujen je bil namreč rok za pridobitev pravice (1. odstavek 67. člena), zahteva za nadaljevanje je bila vložena v roku 2 mesecev od dneva, ko se je izvedelo za zamudo (2. odstavek 67. člena ), hkrati z zahtevo pa je bila plačana tudi posebna pristojbina ter opravljeno zamujeno dejanje (2. odstavek 67. člena). Da se nadaljevanje postopka po zamudi ne bi moglo uporabiti glede zamude roka za razširitev evropskega patenta, zakon izrecno ne določa, prav tako pa v zakonu ni podlage za zaključek, da se ta institut lahko uporabi le v primeru zamude procesnih rokov. To izhaja iz 3. odstavka 67. člena, ki med taksativno naštetimi izjemami obravnava tudi nekatere materialne roke (npr. rok za uveljavljanje prednostne pravice ter rok za popravo ali dopolnitev zahteve za priznanje prednostne pravice). Če bi bilo namreč samo po sebi umevno, da so materialni roki izključeni, potem jih zakonodajalec ne bi izključil s posebnim naštevanjem. Tožeča stranka tudi ugovarja, da je rok iz 5. člena Uredbe procesne narave, na kar kaže analogija z določbami 81. člena ZIL-1. Zato je stališče tožene stranke, da gre za materialni rok napačno, posledično pa je napačen tudi izpodbijani sklep. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu ter ponavlja razloge za svojo odločitev. Navaja, da so bile podlaga za odločitev o zahtevi za razširitev evropskega patenta določbe Uredbe in ne členi od 24 do 31 ZIL-1, kot to meni tožeča stranka v tožbi. Dalje navaja, da iz 1., 2. in 6. odstavka 5. člena Uredbe jasno izhaja, da mora nosilec evropskega patenta v treh mesecih od objave sklepa o podelitvi predložiti slovenski prevod patentnih zahtevkov in plačati pristojbino, sicer se evropski patent v Republiki Sloveniji šteje za ničnega ab initio. Navedeni rok predstavlja materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljševati oziroma popravljati njegove zamude. Vztraja, da nadaljevanje postopka po zamudi v konkretnem primeru ni mogoče, ker tožeči stranki ni bil določen noben rok in od nje tudi ni bila zahtevana izpolnitev kakšne obveznosti, zamujen pa tudi ni bil procesni rok. Če bi bilo ta institut mogoče uporabiti tudi pri zamudi materialnih rokov, vložnik dejansko nikoli ne bi zamudil nobenega roka in bi lahko uveljavljal pravice tudi po nastopu prekluzije. S tem bi bila določitev materialnih rokov nesmiselna, izničena pa bi bila tudi temeljna načela prava industrijske lastnine. Predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa z dopisom št. ... z dne 30.3.2004 prijavilo udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Razširitev evropskega patenta na Republiko Slovenijo je v ZIL-1 urejena v določbah od 24. do vključno 31. člena, vendar se navedene določbe glede na 5. odstavek 137. člena uporabljajo šele z dnem uveljavitve Konvencije o podeljevanju evropskih patentov (dalje: EPK), to je od 1.12.2002 dalje (Uradni list RS-MP, št. 27/02). Za evropske patentne prijave, ki so bile vložene pred tem datumom, ter z njimi zvezanimi zahtevami za razširitev evropskega patenta na Republiko Slovenijo, pa se na podlagi 4. člena Zakona o ratifikaciji EPK (Uradni list RS-MP 19/02-Uradni list RS št. 68/02) še naprej uporabljajo določbe Uredbe o ratifikaciji Sporazuma o sodelovanju na področju patentov med Vlado Republike Slovenije in Evropsko patentno organizacijo (Uradni list RS-MP, št. 15/93), določbe Uredbe o ratifikaciji Sporazuma o izvajanju tretjega odstavka 3. člena Sporazuma o sodelovanju na področju patentov med Vlado Republike Slovenije in Evropsko patentno organizacijo (Uradni list RS-MP, št. 2/94) ter določbe Uredbe o razširitvi evropskih patentov na Republiko Slovenijo (Uradni list RS, št. 15/02).

V predmetni zadevi ni sporno, da je bil sklep o podelitvi evropskega patenta št. ... objavljen v Evropskem patentnem biltenu dne 23.7.2003, kakor tudi ne, da je tožeča stranka zahtevo za razširitev evropskega patenta s prevodom patentnih zahtevkov in potrdilom o plačilu pristojbin vložila dne 10.12.2003 ter tako zamudila trimesečni rok iz 5. člena Uredbe. Je pa med strankama sporno, ali so bile v zvezi z zamudo tega roka pravilno uporabljene določbe 67. člen ZIL-1. V navedenem členu je uzakonjen institut nadaljevanja postopka po zamudi, ki omogoča prijavitelju, da ob izpolnitvi formalnih pogojev iz 2. odstavka 67. člena (vložitev zahteve v določenem roku, plačilo pristojbine in oprava zamujenega dejanja) zahteva, da se zamujeni rok za izpolnitev obveznosti šteje kot pravočasen, da se odpravijo pravne posledice zamude in da urad nadaljuje s postopkom pridobitve pravice. Namen tega instituta je v tem, da tožena stranka proti plačilu pristojbine zamudniku omogoči nadaljevanje postopka ter mu spregleda posledice zamujenega roka. To pa po naravi stvari lahko velja le za tiste roke, s katerimi tožena stranka med postopkom razpolaga, torej za tiste, ki jih določa in podaljšuje sama. Rokov, ki jih je določil že zakonodajalec v zakonu ali podzakonskem predpisu, na ta način po presoji sodišča ni mogoče podaljševati, saj bi bil s tem izničen pomen prekluzije. Pravilnost take razlage potrjuje ureditev iz 121. člena EPK, po katerem je povzet institut nadaljevanja postopka po zamudi (glej obrazložitev k 67. členu ZIL-1 v Poročevalcu Državnega zbora RS, št. 21/2001). Tudi navedeni člen namreč omogoča nadaljevanje postopka po zamudi le v tistih primerih, ko je bil zamujen rok, ki ga je določil Evropski patentni urad. Institut nadaljevanja postopka po zamudi iz 67. člena ZIL-1 pa nenazadnje predstavlja izjemo od splošnega procesnega pravila, da je dejanja v postopku potrebno opravljati v za to postavljenih rokih, kar narekuje njegovo restriktivno uporabo.

Po presoji sodišča je rok iz 5. člena Uredbe zakonski materialni rok, ker je vezan na uveljavljanje materialne pravice. Razširitev evropskega patenta na Republiko Slovenijo predstavlja namreč pridobitev materialne pravice, ki gre vlagatelju od dneva, ko je Evropski patentni urad objavil sklep o podelitvi evropskega patenta, vendar le pod pogojem, da v tem roku toženi stranki predloži slovenski prevod patentnih zahtevkov in plača predpisano takso. V nasprotnem primeru podeljeni evropski patent v Republiki Sloveniji izgubi vse učinke in se šteje za neveljavnega ab initio (6. odstavek 5. člena Uredbe). Zamuda roka ima za posledico izgubo pravice, torej prekluzijo. Da je rok iz 5. člena Uredbe materialni prekluzivni rok, pa je menilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi št. I Up 425/2002-2 z dne 11.5.2004. Ker je torej tožeča stranka predlagala nadaljevanje postopka v zvezi z zamudo zakonskega materialnega roka, ki je prekluzivne narave, je bila njena zahteva pravilno zavržena kot nedovoljena. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, se lahko navedeni institut uporabi le glede rokov, ki jih določa tožena stranka sama, ne pa tudi za tiste roke, glede katerih tožena stranka te možnosti nima. Med slednje po presoji sodišča sodi tudi obravnavani rok iz 5. člena Uredbe. Na drugačno odločitev pa ne more vplivati tožbeni ugovor, da iz 3. odstavka 67. člena ZIL-1 implicitno izhaja, da je nadaljevanje postopka po zamudi mogoče uporabiti tudi glede materialnih rokov. Navedena določba namreč zgolj našteva dejanja oziroma roke, ki jih je zakonodajalec po lastni presoji izključil iz uporabe tega instituta in jo je tako potrebno tudi razlagati. Nadaljevanje postopka po zamudi je torej ex lege izključeno, kadar gre za zamudo rokov, naštetih v 3. odstavku 67. člena ZIL-1, glede rokov za opravo ostalih dejanj pa je uporaba tega instituta vedno mogoča, vendar pod pogojem, da gre za roke, ki ustrezajo splošnim predpostavkam iz 1. odstavka 67. člena.

Iz navedenega izhaja, da so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS.