Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) je podana preostala delovna zmožnost, zato ni pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Okoliščina, da je invalidska komisija v Bosni in Hercegovini pri tožniku ugotovila I. kategorijo invalidnosti, za rešitev obravnavane zadeve pravno ni relevantna. V sporu z mednarodnim elementom je namreč za ugotavljanje in ocenjevanje invalidnosti pristojen le izvedenski organ slovenskega nosilca zavarovanja, upoštevaje pri tem definicijo invalidnosti, opredeljeno v 60. členu ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 19. 1. 2012 in iste opravilne številke z dne 21. 10. 2011 ter priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinja se z obrazložitvijo, ker v njej ni navedeno, da je bil 21. 1. 2013 na invalidski komisiji II. st. v A. (Bosna in Hercegovina), ki je pri njem ugotovila I. kategorijo invalidnosti. Meni, da izpolnjuje tudi pogoj pokojninske dobe iz 68. člena ZPIZ-1, kar je mogoče preveriti pri nosilcu zavarovanja v B. (Bosna in Hercegovina) in s tem vse pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Na sodišče se obrača zadnjič, ker pričakuje, da mu bo priznana invalidska pokojnina za šest let dela v Sloveniji.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob prepričljivo ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj. ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi gre za spor o pravici do invalidske pokojnine na temelju Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97 - MP 21/97), saj je bila zahteva v predsodnem postopku 24. 12. 2008 vložena pri hrvaškem nosilcu zavarovanja zaradi delno pri njem dopolnjene pokojninske dobe. V skladu z navedenim mednarodnim sporazumom pa se pogoji za priznanje pravice do vtoževane invalidske pokojnine presojajo po predpisih vsake od držav pogodbenic. Pomeni, da je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadalj. ZPIZ-1). Glede na 1. alineo 67. člena ZPIZ-1 bi tako v konkretnem primeru pravico do invalidske pokojnine bilo mogoče priznati le, če bi bila pri tožniku ugotovljena I. kategorija invalidnosti ter izkazana gostota pokojninske dobe, predpisana v drugi alinei 68. člena ZPIZ-1. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podano.

V mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 17. 1. 2012 ter dopolnilnem mnenju z dne 27. 2. 2014 je namreč strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da tožnik zaradi sindroma odvisnosti od alkohola, esencialne arterijske hipertenzije, pulmonalne hipertenzije stopnje I - II. ter neopredeljene kronične obstruktivne pljučne bolezni, za delo KV tesarja, na katero je bil nazadnje razporejen, zaradi posledic bolezni več ni zmožen, in da je pri njem zato od 19. 2. 2010 podana III. kategorija invalidnosti zaradi bolezni. Od istega dne dalje je namreč s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. drugo fizično lahko in psihično nezahtevno delo, z ročnim premeščanjem bremen do največ 10 kg, ne na višini in brez potrebe po prilagajanju za nova opravila. Zaradi obstoja preostale delovne zmožnosti, izkazane do izdaje izpodbijanega drugostopenjskega upravnega akta (dne 19. 1. 2012) pa seveda ni pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka v predsodnem upravnem postopku. Tožbeni zahtevek za odpravo zakonitih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zato utemeljeno zavrnjen.

Pritožnikova navedba, da je invalidska komisija v A. (Bosna in Hercegovina) 21. 1. 2013 pri njem ugotovila I. kategorijo invalidnosti, za pritožbeno rešitev zadeve pravno ni relevantna. V sporu z mednarodnim elementom, kakršen je obravnavani, je namreč za ugotavljanje in ocenjevanje invalidnosti pristojen le izvedenski organ slovenskega nosilca zavarovanja, upoštevaje pri tem definicijo invalidnosti, opredeljeno v 60. členu ZPIZ-1. Morebitna drugačna ocena, ki naj bi jo po pritožbenih navedbah podala invalidska komisija tujega nosilca zavarovanja, in to celo po že končanem predsodnem upravnem postopku pri slovenskem nosilcu zavarovanja, zato ne more biti upoštevna, niti pogojevati drugačne odločitve od izpodbijane. Ker je v obravnavani zadevi tožbeni zahtevek zakonito zavrnjen že zaradi neizkazane I. kategorije invalidnosti, se sodišču prve stopnje posledično sploh ni bilo potrebno spuščati v razčiščevanje nadaljnjega pogoja za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine, tj. predpisane gostote pokojninske dobe iz 68. člena ZPIZ-1. Pritožba je tako tudi v tej smeri morala ostati brezuspešna.

Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.