Jedro

Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna. Kasneje odpadla pogodbena podlaga (kavza), ki ob sklenitvi pogodbe ni bila nedopustna, po ustaljenih stališčih sodne prakse ne povzroči naknadne ničnosti pogodbe. To velja za vse pogodbe, vključno z darilno, na katero se je pritožnik smiselno skliceval ob navedbah na odpadli darilni namen zavarovalke pri določitvi upravičenca v zavarovalni pogodbi za primer smrti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik (upnik) ob vložitvi tožbe za ugotovitev ničnosti zavarovalne pogodbe o življenjskem zavarovanju, sklenjene med prvo toženko in tožnikovo pokojno materjo, v delu o določitvi upravičenca za plačilo zavarovalnine za primer zavarovalkine smrti, zahteval prepoved kakršnegakoli plačila prvega dolžnika (zavarovalnice) drugemu dolžniku (kot upravičencu) ali komurkoli drugemu po njegovem nalogu, iz naslova pogodbenega določila o upravičencu za plačilo, ter prepoved kakršnihkoli ravnanj, ki bi povzročila ali bi lahko povzročila škodo upniku/tožniku (3. točka prvega odstavka 273. člena ZIZ1).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik/upnik. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP2 v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo predlogu in s plačilom stroškov postopka z zamudnimi obrestmi. Sodišču očita, da pri presoji verjetnosti terjatve ni upoštevalo specifik zavarovalne pogodbe za primer smrti.3 Napačno je uporabilo sodno prakso, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, ko je sklenitvena in izpolnitvena faza pogodbe že mimo. Sodna praksa4 dopušča ničnost darilne pogodbe med zakoncema, ko kavza darila korenini v specifični zakonski veri v dosmrtno skupno življenje, brez drugih primesi. Tako je tudi dejansko stanje v obravnavani zadevi. Po sklenitvi zavarovalne pogodbe je mogoče izvajati spremembe glede upravičenca. Slednji nima niti pričakovane pravice. Sodišče se ni opredelilo, kdaj naj bi se pogodba štela za sklenjeno in kdaj upravičenec vstopi vanjo (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), če bi se določitev poimenskega upravičenca štela kot samostojna neodplačna naklonitev/pogodba v korist tretjega. Prav tako ni pojasnilo dospelosti pogodbe. V spornem delu pogodba še ni dospela, ni je mogoče povezovati s trenutkom smrti zavarovalca. Tudi izpolnitvena faza do spornega upravičenca še ni nastopila. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sklep v bistvenem delu ni obrazložen. Pritožniku je bila kršena pravica do izjave, do dokaznega postopka in do pravnega sredstva, ker zaradi napačnih izhodišč sodišče ni opravilo naroka za izvedbo ponujenih dokazov (zaslišanje tožnika in prič) o volji zavarovalke pri določitvi upravičenca v zavarovalni pogodbi in o njeni volji za preklic tega pogodbenega določila. Zaključki sodišča o teh okoliščinah so protispisni (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in nepopolni (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Dejansko stanje o volji zavarovalke je neugotovljeno. Ob tehtanju okoliščin primera bi sodišče moralo ugotoviti, da je verjetnost terjatve podana in ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe.

3. Na pritožbo sta odgovorila oba dolžnika (toženca). Predlagata zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je nedenarna terjatev: ugotovitev delne ničnosti zavarovalne pogodbe o življenjskem zavarovanju za primer smrti v delu določitve upravičenca za primer smrti zavarovalke. Tožeča stranka temelji tožbeni zahtevek na določilih 86. in 39. člena OZ5 v zvezi s 40. členom OZ zaradi nedopustne podlage - neodplačne naklonitve, katere edini nagib so bila pričakovanja zavarovalke o dosmrtnem skupnem življenju z v pogodbi določenim upravičencem, njenim tedanjim zakoncem, ki naj bi po tožbenih trditvah odpadla z razpadom zakonske skupnosti zavarovalke in upravičenca.

6. Po prvem odstavku 272. člena ZIZ je mogoče zavarovati nedenarno terjatev, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora verjetno izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka istega člena.

7. Sklep sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal prvega pogoja za izdajo začasne odredbe - verjetnosti terjatve, je pravilen. Obrazložen je s pravilnimi in popolnimi razlogi, ki so jasni in prepričljivi ter omogočajo vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Sklep ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne s kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nestrinjanje pritožnika s sprejeto dokazno oceno in materialnopravno presojo o razlogih in volji zavarovalke pri določitvi in (ne) preklicu upravičenca, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne predstavlja navedenih procesnih kršitev.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče ni opredelilo do vseh pritožnikovih navedb in ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanje tožnika in prič) na naroku ter posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Upoštevalo in presodilo je vse zatrjevane relevantne okoliščine glede ničnosti spornega pogodbenega določila po splošnih določilih OZ (razlogi v točki 7. do 8. sklepa) in glede posebnih kogentnih določb OZ o zavarovalni pogodbi (točka 9. do 11. sklepa). Pritožbeno sodišče jim pritrjuje in v njih ne najde zatrjevanih pomanjkljivosti.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnikova terjatev v tej fazi postopka ni verjetno izkazana. Oporo zanjo je imelo v pravilno ocenjeni trditveni dokazni podlagi, ki jo je ponudil tožnik v tožbi (listne v spisu).

10. Načelo kontradiktornosti zaradi opustitve izvedbe naroka ni bilo kršeno. Konkretne okoliščine primera naroka tudi po presoji pritožbenega sodišča niso narekovale. Odgovoriti je treba na pravno vprašanje o veljavnosti oziroma ničnosti pogodbenega določila, za kar je v prvi vrsti treba oceniti predložene listine. To je sodišče storilo. Postopek zavarovanja je hiter in sumaren. Ker za odločanje zadošča znižani standard verjetnosti, narok z izvajanjem ustnih dokazov ni obligatoren. Sodišče ga izvede le, če oceni, da bi bil smotern. O predlogu za izdajo začasne odredbe se praviloma odloča že v fazi, ko celota relevantnih okoliščin še ni natančno in dokončno identificirana. Pritožbeni očitki o prejudiciranju končne odločitve so torej odveč. Kadar se sodišče odloči za odločanje o podanem predlogu za izdajo začasne odredbe še pred vročitvijo nasprotni stranki in brez naroka, kot je na predlog samega tožnika/upnika storilo tudi v obravnavanem primeru, odloča le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudi tožeča stranka v predlogu. Praviloma gre za listinske dokaze, medtem ko je izvajanje ustnih dokazov praviloma pridržano za dokazni postopek o glavni stvari, ko je tudi dokazni standard za odločanje višji kot v postopku zavarovanja (gotovost, prepričanje). V postopku zavarovanja se ustni dokazi izvajajo izjemoma le tedaj, če so za odločitev o utemeljenosti začasne odredbe ponujeni in hkrati primerni predvsem ustni dokazi, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Zakaj predlagani ustni dokazi niso bili primeren dokaz za ugotavljanje ničnosti pogodbenega določila in zato v tej fazi postopka zavrnjeni, je sodišče primerno in pravilno pojasnilo v točki 11. sklepa. Očitane procesne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni zagrešilo. Hkrati je o verjetnosti terjatve na podlagi pravilno ocenjenih predloženih listinskih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje o verjetnosti terjatve.

11. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna. Kasneje odpadla pogodbena podlaga (kavza), ki ob sklenitvi pogodbe ni bila nedopustna, po ustaljenih stališčih sodne prakse ne povzroči naknadne ničnosti pogodbe. To velja za vse pogodbe, vključno z darilno, na katero se je pritožnik smiselno skliceval ob navedbah na odpadli darilni namen zavarovalke pri določitvi upravičenca v zavarovalni pogodbi za primer smrti. Po prvem in drugem odstavku 40. člena OZ je nična le tista pogodba, pri kateri nedopusten nagib bistveno vpliva na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje drugi toženec ni bil pogodbena stranka obravnavane zavarovalne pogodbe, temveč je bil v njej določen le kot upravičenec za izplačilo. Tudi če bi šlo za darilni namen zavarovalke zaradi tedanjega skupnega življenja z drugim tožencem in vere v njuno dosmrtno skupno življenje zaradi zakonske zveze, ki je bila po sklenitvi zavarovalne pogodbe razvezana, navedeno določilo zavarovalne pogodbe o določitvi upravičenca zaradi naknadne razveze še ni nično. Nagib ne more postati nedopusten zaradi okoliščin, ki se pokažejo po sklenitvi pogodbe, temveč mora biti nedopusten že v fazi njenega sklepanja. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno izhajalo iz 39. člena OZ in ustaljene sodne prakse, ki jo je pravilno tudi navedlo.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila zavarovalna pogodba veljavno sklenjena, saj je imela ob sklenitvi dopustno kavzo oziroma podlago v prvem odstavku 981. člena OZ. Zavarovanec lahko s pogodbo o življenjskem zavarovanju ali s kakršnimkoli poznejšim pravnim poslom, pa tudi z oporoko, določi osebo, ki bo imela pravice iz pogodbe. Gre za pogodbo v korist tretjega, pri čemer je določitev upravičenca strogo osebna pravica zavarovalca. Upravičenec (benificiar) pridobi neposredno, lastno pravico zahtevati izpolnitev od promitenta (zavarovalnice). Ta pravica mu gre od same sklenitve pogodbe naprej (drugi odstavek 284. člena OZ). Nasprotno pritožbeno naziranje, da upravičenec nima niti pričakovane pravice, je zmotno. Njegova pravica je originarna in ni pridobljena preko zavarovateljevega premoženja. Tudi če je slednji kot upravičence določil osebe, ki so njegovi zakoniti dediči, ti ne pridobijo zavarovalne vsote kot dediči iz zapuščine, ampak kot upniki neposredno od zavarovalnice na podlagi zavarovalne pogodbe.6

13. Drži pritožbena navedba, da je po sklenitvi zavarovalne pogodbe mogoče izvajati spremembe glede upravičenca za primer smrti zavarovalca. Sodišče je pravilno upoštevalo materialnopravne določbe OZ iz 983. in 984. člena. Upravičenca lahko določi in nato navedeno pogodbeno določbo o izbiri upravičenca naknadno prekliče izključno zavarovalec sam, ne pa njegovi dediči ali upniki. Stranka pogodbe je zavarovalec (promisar). Razmerje med njim in upravičencem, kakor tudi določbe o dospelosti pogodbe in nastopu izpolnitvene faze določa že zakon. Sodišču se glede na podano trditveno podlago pritožnika do teh okoliščin ni bilo treba posebej opredeljevati. Zadošča ugotovitev, da zavarovalka kljub spremenjenim okoliščinam (razvezi zakonske zveze) po sklenitvi zavarovalne pogodbe ni spremenila oziroma preklicala pogodbenega določila o določitvi konkretno imenovanega upravičenca. Dejstvo, da zavarovalna vsota ob nastopu zavarovalnega primera (smrt zavarovalke) ni bila izplačana upravičencu, pa tudi za pritožnika ni bilo sporno.

14. V razmerju med zavarovalcem in upravičencem materialno pravo OZ daje močnejše pravno varstvo zavarovalcu kot upravičencu. Zavarovalec lahko razpolaga s pogodbo, dokler pravice iz nje ne pridobi upravičenec. Razpolaganje se nanaša tudi na preklic upravičenca. Ta pravica je strogo osebne narave in pripada izključno zavarovalcu, vse dokler upravičenec na kakršenkoli način ne izjavi, da korist iz pogodbe sprejema. Tedaj postane pogodbeno določilo o koristi nepreklicno, upravičenec pa s to izjavo vstopi v zavarovalno pogodbo. OZ ne postavlja časovne omejitve za vstop upravičenca v pogodbo. To lahko stori kadarkoli: lahko že pred smrtjo zavarovalca (o čemer doslej v postopku ni bilo ne trditev ne dokazov), ali pa po nastanku zavarovalnega primera - po smrti zavarovalca (drugi odstavek 984. člena OZ). Z njegovo smrtjo nastane zavarovalni primer in obveznost zavarovalnice izplačati upravičencu zavarovalno vsoto. Po sprejemu s strani upravičenca, vendar pred nastopom zavarovalnega primera, lahko zavarovalec prekliče določilo o koristi le v izjemnih primerih, določenih v tretjem odstavku 983. člena OZ, ko bi bilo z moralnega vidika nevzdržno, da bi upravičenec obdržal naklonitev.7 V obravnavanem primeru take izjemne okoliščine niso bile zatrjevane.

15. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje o vsebini obravnavane zavarovalne pogodbe in spornega pogodbenega določila je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in presodilo, da verjetnost terjatve o ničnosti pogodbenega določila ni podana. Ker sklep tudi ni obremenjen z uveljavljenimi procesnimi kršitvami niti s tistimi, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

16. Stroški zavarovanja med pravdo so del pravdnih stroškov. Zato je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.

1 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 3 Da se zahteva le delna ničnost zavarovalne pogodbe - to je pogodbenega določila o poimensko določenem upravičencu za primer smrti; - da kavza za sklenitev zavarovalne pogodbe - to je zavarovanje potrošniškega kredita - še vedno obstoji; - da je odpadla le kavza za določitev upravičenca, to je vira v dosmrtno skupno življenje; - da je bila zavarovalka ves čas upravičena enostransko spremeniti upravičenca; - da upravičenec ni stranka zavarovalne pogodbe; - da zavarovalna pogodba še ni bila realizirana/izpolnjena; - da se darila med zakoncema vračajo skladno s 110. členom Družinskega zakonika. 4 II Ips 23/2013. 5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 6 Glej: Ada Polajnar-Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, strani 912-919. 7 Če je poskušal ubiti zavarovalca ali zavarovano osebo; če je bila korist dodeljena neodplačno, pa tudi zaradi okoliščin, ki veljajo za preklic darila: preklic zaradi stiske, hude nehvaležnosti in pozneje rojenih otrok - 539. do 541. člen OZ.