Jedro

Ker sodišče prve stopnje do sprejetja izpodbijanega sklepa ni bilo seznanjeno s pravnomočno odločitvijo glede delne izločitve dokazov, se do tega ni moglo opredeliti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s pritožbeno izpodbijanim sklepom je ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtožena A. A. in B. B. še podani.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila zagovornika obtoženih A. A., B. B. Zagovornik obtoženega B. B. uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, podredno pa, da se nadomesti s hišnim priporom. Zagovornik odvetnik C. C. uveljavlja kršitev pravic iz 20., 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitev jamstva iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se pripor odpravi, podredno pa, da se nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikoma namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno, prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencema očitanih kaznivih dejanj, za njuno ponovitveno nevarnost, tudi begosumnost obtoženega B. B. ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Drugostopenjsko sodišče ne more pritrditi pritožbenim navedbam zagovornika obtoženega B. B. o nepopolni in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede neobstoja utemeljenega suma v luči izločenih dokazov. Prvostopenjsko sodišče je v svojem sklepu z dne 13. 9. 2022 izrecno izpostavilo, da je bilo predlogoma za izločitev dokazov delno ugodeno, sklep o izločitvi pa še ni pravnomočen, saj je zadeva v pritožbenem postopku. Ker pa sodišče prve stopnje do sprejetja izpodbijanega sklepa ni bilo seznanjeno s pravnomočno odločitvijo glede delne izločitve dokazov, se do tega ni moglo opredeliti. V posledici tega pa se tudi sodišče druge stopnje ne more opredeljevati do pritožbenih navedb, s katerimi zagovornik obtoženega B. B. utemeljuje svoje stališče o omajanem utemeljenem sumu, glede na sedaj že pravnomočno izločene dokaze. Vendarle pa prvo sodišče ni prezrlo, da je bilo z nepravnomočnim sklepom z dne 4. 7. 2022, delno ugodeno predlogu za izločitev dokazov (točka 4 obrazložitve), in kljub temu zaključilo, da je s pravnomočno obtožnico ugotovljen utemeljen sum še vedno podan. Temu pa glede na fazo postopka v katerem je bila odločitev sprejeta, ni mogoče oporekati.

6. Prav tako v nasprotju z zagovornikom obtoženega B. B. pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o tem, da je pri njemu podan priporni razlog begosumnosti. Razlogi, navedeni v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, so prepričljivi, razumni in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivi. Pritožbeno ni problematizirana ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj naj bi bil ločeno obravnavani D. D. prijet in o odhodu B. B. v tujino, od koder se je vrnil šele meseca septembra 2020. Obtoženčeva zapustitev ozemlja Republike Slovenije je zato še kako relevantna pri presoji njegove begosumnosti. Vpliv dejstva, da naj bi se obtoženi sam prostovoljno vrnil v Slovenijo pa izgubi težo pri presoji begosumnosti glede na podatek, da kazenski postopek zoper obtoženca takrat sploh še ni tekel. Zato še vedno obstoji bojazen, da bi obtoženec z begom v tujino skušal ovirati tek kazenskega postopka, kar vse pa je bilo že večkrat pojasnjeno v odločitvah sodišča druge stopnje v zvezi s pritožbami glede pripora. Na obstoj pripornega razloga begosumnosti pa, ob ostalih po sodišču prve stopnje izpostavljenih okoliščinah, ki kažejo na nevarnost obtoženčevega pobega, ne vpliva niti dejstvo, da je obtoženi B. B. v vmesnem času na naslovu v Republiki Sloveniji prijavil stalno prebivališče in v pritožbi izpostavljena želja po ureditvi stikov oziroma varstva in vzgoje obtoženčevega otroka. Ob pritožbenih trditvah, da obtoženec naj ne bi imel nobene bližnje osebe in premoženja v tujini, pa je treba izpostaviti tudi, da ga ti morebitni navezni okoliščini ne vežeta niti na Slovenijo, saj pritožbeno ni problematizirana ugotovitev, da obtoženec ni lastnik kakšnega premoženja v Republiki Sloveniji. Ozemlje Republike Slovenije pa je kljub bližnjim osebam stanujočih v Sloveniji, v že navedenem obdobju zapustil, kar pomeni, da ne gre za tako močne osebne povezave. Zato tudi dejstvo stalno prijavljenega prebivališča na naslov ..., kjer naj bi obtoženec po lastni izpovedi živel že zadnjih sedem let, nima takšne teže kot jo temu pripisuje zagovornik. Glede obtoženčevega ukvarjanja s poslovanjem družbe..., ki bo šla v stečaj, če bo B. B. še nekaj časa v priporu, glede obtoženčeve namere sodišču izročiti potni list v primeru odprave pripora in glede njegovega prostovoljnega prihoda na hišno preiskavo, pa je bilo že večkrat odgovorjeno v sklepih sodišča druge stopnje, med drugim tudi v sklepu I Kp 19354/2021 z dne 21. 12. 2021 in se v izogib ponavljanju, sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na razloge navedene v 7. točki citiranega sklepa. Izpostavljene okoliščine, nevezanost na ozemlje Republike Slovenije, že izkazan umik v tujino in pa kazenski postopek, ki je v teku zoper obtoženca zaradi hudih kaznivih dejanj, so torej okoliščine, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča, kažejo na obtoženčevo izrazito begosumnost. 7. Povsem na mestu pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti obeh obtožencev. Sodišče je ob izpostavljenih objektivnih okoliščinah, nanizalo tudi številne okoliščine, lastne posameznemu obtožencu in so relevantne tudi za presojo njune ponovitvene nevarnosti, kar je vse obširno obrazložilo.

Iz načina storitve obtožencu E. E. očitanih kaznivih dejanj, je sodišče prve stopnje sklepalo na njegovo vztrajnost, koristoljubnost, trdno odločenost in predrznost pri storitvi kaznivih dejanj. Te okoliščine, ki so subjektivne narave, pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča, v povezavi z dejstvom, da se nahaja še v enem kazenskem postopku, kažejo na nevarnost ponovitve kaznivih dejanj in s tem na utemeljenost zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti, to pa še zlasti ob dejstvu, da je brez poklica in da je brez premičnega in nepremičnega premoženja, česar pa ne omajejo niti pritožbene navedbe, da obtoženi do sedaj še ni bil pravnomočno obsojen. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča, utemeljeno zaključilo, da si obtoženec vir preživljanja ustvarja tudi z ukvarjanjem s prepovedano drogo in s sodelovanjem pri prevažanju ilegalnih migrantov. Do drugačne odločitve pa ne more privesti niti pritožbeno izpostavljena časovnica odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov v povezavi z odreditvijo pripora. Zato pritožbeno izraženo nestrinjanje ne omaje pravilnosti zaključkov izpodbijanega sklepa glede obstoja ponovitvene nevarnosti pri obtoženemu E. E. Drugostopenjsko sodišče v nasprotju z zagovorom obtoženega B. B. ugotavlja, da tudi pri tem obtožencu obstajajo okoliščine, ki kažejo na njegovo ponovitveno nevarnost in se vse od odreditve pripora dalje niso spremenile. Pritožbene navedbe, ki se dotikajo razlik v teži in okoliščinah obtožencem očitanih kaznivih dejanj, časovni odmaknjenosti, da ni izkazana kontinuiteta v obtoženčevem kriminalnem početju, niti to, da bi obtožencu vir zaslužka nudila ravno kriminalna udeležba, pa pomenijo ponovitev dosedanjih pritožbenih navedb, na katere je bilo že obširno odgovorjeno v prejšnjih sklepih, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo v zvezi s pritožbami zagovornika obtoženega E. E. glede pripora in na katere se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

8. Ko se obtožencema na ravni utemeljenega suma očita nevarno početje in na drugi strani tudi promet z nevarnimi drogami, pa ne more biti dvoma niti v zaključek sodišča prve stopnje o ogroženosti zdravja in življenja potencialnih oškodovancev, zaradi česar ob izkazani izraziti ponovitveni nevarnosti, ne more biti dvoma o neogibni potrebnosti pripora. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, je mogoče le z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom zagotoviti varnost potencialnih oškodovancev, zaradi česar pritožbeno predlagani milejši ukrep, torej hišni pripor, ne pride v poštev. Pritožbi tudi ne moreta računati na uspeh s povsem pavšalno pritožbeno navedbo o nesorazmernem posegu v osebno svobodo obtožencev.

9. Pritrditi pa ni mogoče niti pritožbenim navedbam zagovornikov obeh obtoženih, ki v pretežni meri predstavljajo grajo zaključka sodišča prve stopnje o (časovni) sorazmernosti pripora. Iz razlogov pritožbeno izpodbijanega sklepa izhaja, da se obtoženca v priporu nahajata že 17 mesecev, glede na visoke zagrožene zaporne kazni pa je pripor še vedno sorazmeren ukrep. Pri tem prvostopenjsko sodišče ni spregledalo, da sta bila predobravnavna naroka za oba obtožena opravljena konec leta 2021 in da je bil na obeh narokih podan predlog za izločitev dokazov. Predlogoma zagovornikov obeh obtožencev za izločitev dokazov je bilo delno ugodeno, pri tem pa je prvostopenjsko sodišče jasno navedlo, da je bil prvotni sklep o izločitvi dokazov razveljavljen, saj je v 4. točki izpodbijanega sklepa izrecno izpostavilo, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4. 7. 2022 ponovno odločalo o predlogih zagovornikov za izločitev dokazov, da je bilo predlogoma delno ugodeno, ter da sklep še ni pravnomočen, saj je zadeva v pritožbenem postopku. Nobenega dvoma ni, da je prvo sodišče s tem nakazalo na kontinuiteto v poslovanju sodišča in ob tem, ko niso izkazani neutemeljeni zastoji v postopku, ni mogoče slediti pritožbi, da sodišče ne postopa hitro v smislu določila 200. člena Zakona o kazenskem postopku.

10. Pritožbeno sodišče tako kot sodišče prve stopnje, ni spregledalo dejstva, da je bil pripor odrejen že aprila 2021 in da je preteklo že več kot eno leto od vložitve obtožnice. Spregledalo pa ni niti kompleksnosti obravnavane zadeve in težavnosti postopka, ki se kaže že v odločanju o zahtevah za izločitev dokazov, pri čemer sodišče prve stopnje ima in tudi skuša uresničiti strategijo postopanja v tej zadevi. O kršitvi dolžnosti postopati še posebej hitro, bi zato bilo mogoče govoriti le v primeru če prvo sodišče ne bi imelo strategije in če ne bi bilo izkazano kontinuirano postopanje na zadevi.

11. Tako je sodišče prve stopnje pri izdaji pritožbeno izpodbijanega sklepa, izhajalo iz dosedanjega trajanja pripora, opravilo je tudi primerjavo med dolžino pripora in naravo obtožencema očitanih kaznivih dejanj in se dotaknilo tudi posledic pripora za oba priprta (točka 8 pritožbeno izpodbijanega sklepa). Ko je predstavilo še težo obtoženima očitanih kaznivih dejanj in težavnost sojenja v tako kompleksni zadevi in s tem opozorilo na zapletenost primera ter prispevka k trajanju postopka ni pripisalo priprtima obtožencema, ko tudi pritožnika ne izpostavljata ravnanja tožilstva, ki bi pripomoglo k dolgotrajnosti postopka in ko je na mestu zaključek, da sodišče odloča brez nepotrebnega odlašanja in v celoti spoštuje svojo dolžnost, da postopa posebno hitro ter v izpodbijanem sklepu te kriterije tudi razumsko obrazložilo, ni moč slediti pritožbi v očitku, da so obtoženemu E. E. kršene pravice do obrazložene sodne odločbe in da so mu kršena pravna jamstva iz 6. člena EKČP. 12. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje glede obeh obtoženih zanesljivo zaključilo, da je podan utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj ter da je podana njuna ponovitvena nevarnost oziroma begosumnost obtoženega B. B. Ker tudi ni dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora ter tudi sorazmernosti s časovnega vidika, pritožbama tako ni bilo mogoče slediti. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene od uradoma upoštevnih kršitev (peti odstavek 402. člena ZKP), zato je bilo treba tako pritožbo zagovornika obtoženega E. E., kot tudi pritožbo zagovornika obtoženega A. A., na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP, zavrniti kot neutemeljeni.

13. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.