Jedro

Glede na dejstvo, da je prvostopenjska odločba v celoti odpravljena, 1. točke izreka drugostopenjske odločbe ni mogoče šteti kot dokončno odločitev o zavezancu niti kot materialnopravno odločitev. Po vsebini gre za stališče drugostopenjskega organa, kdo je v obravnavani zadevi zavezanec za vrnitev, zato je treba tožbo zavreči. Drugostopenjska odločitev v 1. točki izreka (kakšen je tožbeni predlog) ne more biti predmet presoje v upravnem sporu glede na prvi odstavek 5. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Tolmin (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z delno odločbo z dne 12. 4. 2011 odločila, da se v prvem odstavku 1. točke izreka naštetim članom bivše A. kot prejšnjim skupnim lastnikom podržavljenega kmetijskega premoženja vrnejo v naravi v skupno last in posest parc. št. 1208, 1209 in 1213, vse vl. št. 561, k.o. ..., do celote, parc. št. 1207 k.o. ... do 80/100-tin in parc. št. 1211 k.o. ... do 51/100-tin; da je zavezanec za vračilo B., d.d.; da vknjižbo skupne lastninske pravice izvede Okrajno sodišče v Tolminu na predlog članov A. po pravnomočnosti te odločbe. V obrazložitvi navaja, da je v zadevi odločila ponovno, po sodbi tega sodišča I U 1059/2009 z dne 30. 3. 2010. Upravni organ pojasnjuje, da je bil zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja, vložen po pooblaščencu A., naknadno dopolnjen s pooblastili članov A., in je šteti, da je bil zahtevek vložen po upravičeni osebi. A. je bila ponovno vzpostavljena in vpisana v register agrarnih skupnosti 24. 3. 1999. Ustanovilo jo je 23 članov, ki so pravni nasledniki prejšnjih članov oziroma skupnih lastnikov. Vsi člani oziroma njihovi pravni nasledniki izpolnjujejo pogoje iz 4. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS). Premoženje je bilo ob podržavljenju vpisano na C., podržavljeno pa je bilo na podlagi 1. člena priloge XIV. Mirovne pogodbe z Italijo ter na podlagi odločbe OLO Tolmin št. 196/49 z dne 7. 6. 1949, izdane na podlagi Zakona o agrarnih skupnostih. Temelj do vrnitve so 8. in 9. člen ZPVAS, določbe Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in predpisi, ki urejajo režime gospodarjenja z nepremičninami, ki so predmet vračila. Podržavljena zemljišča predstavljajo nezazidana stavbna zemljišča in so bila kot taka opredeljena z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Tolmin. Zemljišča so bila na dan 31. 3. 1993 vknjižena kot družbena lastnina s pravico uporabe B., d.d.. Zemljišča niso bila olastninjena po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, temveč se je leta 2006 B., vknjižil na osnovi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Ker lastninjenje po tem zakonu ni ovira za vračilo premoženja, je zavezanec za vrnitev zemljiškoknjižni lastnik, B., d.d. - v likvidaciji.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 19. 9. 2012 odločil, da se pritožbe članov A., C. in Slovenske odškodninske družbe v delu, ki se nanašajo na zavezanca, zavrnejo (1. točka izreka), da se pritožbi Slovenske odškodninske družbe v preostalem ugodi, delna odločba Upravne enote Tolmin št. 464-5/99/307 z dne 12. 4. 2011 odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek (2. točka izreka) in zavrnil zahtevek članov A. za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka). V obrazložitvi na pritožbene ugovore članov A., da Slovenska odškodninska družba ni izkazala pravnega interesa za vstop v postopek, odgovarja, da je pravna korist izkazana glede na napovedani zahtevek B., d.d. - v likvidaciji za odškodnino po 73. členu ZDen. Drugostopenjski organ se je strinjal z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je zavezanec za vrnitev parcel v last B. – v likvidaciji. Pritožnici Slovenski odškodninski družbi ni pritrdil v njenem ugovoru, da ni podana aktivna legitimacija vložnika zahteve, ker naj je ne bi vložili njeni člani, saj je bilo to s predložitvijo pooblastil ustrezno sanirano. Sprejel pa je njen pritožbeni ugovor, da ni popolno ugotovljeno, kdo je bil lastnik premoženja v času podržavljenja.

Tožnica vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Najprej navaja, da ima 1. točka drugostopenjske odločbe naravo dokončne odločitve glede zavezanca za vrnitev, v povezavi s prvostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na zavezanca. Tožnica pa se ne strinja, da je zavezanec za vrnitev B., d.d.- v likvidaciji. Ne strinja se s stališčem, da bi predmetna zemljišča, ki imajo po lokacijski informaciji namensko rabo v glavnem za rekreacijo in kampiranje, pri parc. št. 1209 tudi stavbno zemljišče, ne mogla postati last C. na podlagi Zakona o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS). Upravni organ preozko razlaga pojem „graditev objektov“. Zato je zaključek, da zemljišča niso bila namenjena za graditev objektov, napačen in je v tej posledici napačno sklepanje, da zemljišča niso mogla postati last C. Šlo je za prenos ex lege, z uveljavitvijo ZJS, ko pridobitev lastninske pravice ni odvisna od sklenitev pogodbe oziroma sporazuma o prenosu lastninske pravice. Pa tudi če C. ni postala lastnica zemljišč po ZJS, ker zemljišča niso bila namenjena za graditev, B. ne bi mogel postati lastnik po ZLNDL. Kolikor zemljišča niso nezazidana stavbna zemljišča, jih je treba šteti za kmetijska zemljišča, ta pa so po 5. členu ZLPP ex lege postala last Republike Slovenije ter prešla v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Zato upoštevanje zemljiško-knjižnega lastnika ni pravilno. Vpis lastniške pravice na podlagi ZLNDL leta 2006 je nezakonit, ker temelji na nepravilni uporabi materialnega prava. Ob uveljavitvi ZLPP so bila zemljišča v sredstvih družbe B. in je zanje veljal režim lastninjenja po tem zakonu. Tožnica se sklicuje na priloženo pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani ter na sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 816/94, II Ips 680/95, II Ips 1070/2007. Nadalje tožnica meni, da je izrek drugostopenjske odločbe nerazumljiv in v nasprotju s samim sabo. Prva točka izreka, s katero so zavrnjene pritožbe glede zavezanca, implicitno potrjuje tisti del izreka prvostopenjske odločbe, ki določa zavezanca za vrnitev zemljišč. Ker pa 2. točka izreka v celoti odpravlja prvostopenjsko odločbo, torej tudi odločitev glede zavezanca za vrnitev, sta si 1. in 2. točka izreka v nasprotju. Tožnica meni, da delna zavrnitev pritožb, kolikor se nanaša na zavezanca, ob situaciji, da se prvostopenjska odločba v celoti odpravi, ne spada v izrek izpodbijane odločbe in jo je treba odpraviti tudi iz tega razloga. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in 1. točko izreka odločbe Ministrstva za kmetijstvo in okolje št. 490-41/2011/2 z dne 19. 9. 2012 odpravi.

Stranka z interesom, C., v odgovoru na tožbo navaja, da se strinja z navedbami tožnice glede določitve zavezanca, in soglaša s predlogom, da se odločba odpravi.

Stranka z interesom, člani A., v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe. Predlaga zavrnitev oziroma zavrženje tožbe, ker tožnica ni pooblaščenka C. in ne more vlagati pravnih sredstev v njenem imenu oziroma interesu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom B. d.d. - v likvidaciji v odgovoru na tožbo meni, da tožba ni dovoljena, kar izhaja iz pravnega pouka drugostopenjske odločbe in tudi iz 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženka v tožbi ni pravilno označena. Nadalje meni, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za priznanje lastnosti stranke v postopku, ker ne poseduje neposredne osebne pravne koristi, ki bi bila oprta na zakon ali drug predpis. Glede zavezanca za vrnitev se sklicuje na stališče tega sodišča v sodbi I U 1059/2009. Tožbene trditve o zavezancu ocenjuje za povsem neutemeljene. Po njenem mnenju je pravica C., da se vpiše v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, na podlagi 350. člena Obligacijskega zakonika absolutno zastarala. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. Up 20/2010. Meni, da bi bila odločba, s katero bi bila kot zavezanka določena C., čeprav se ni v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica, nična, saj se zaradi nevpisljivosti v zemljiško knjigo ne bi dala izvršiti. Stranka z interesom zahteva povrnitev stroškov postopka.

V pripravljalnih vlogah tožnica vztraja pri tožbenih navedbah, stranka z interesom B. pa pri svojih podanih stališčih.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Drugostopenjski organ je v 2. točki izreka svoje odločbe odločil, da se odločba Upravne enote Tolmin št. 464-5/99/307 z dne 12. 4. 2011 odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. V tem delu je odločitev drugostopenjskega organa jasna in pomeni, da bo moral prvostopenjski organ o zadevi ponovno odločiti v celoti (o upravičencih, o zavezancih in o predmetu vrnitve) . Navedenemu pritrjuje tudi tožnica v tožbi.

Glede na dejstvo, da je prvostopenjska odločba v celoti odpravljena, 1. točke izreka drugostopenjske odločbe (da se pritožbe v delu, ki se nanašajo na zavezanca za vrnitev, zavrnejo) ni mogoče šteti kot dokončno odločitev o zavezancu (na podlagi pravnega sredstva potrjeno odločitev prvostopenjskega organa), niti kot materialnopravno odločitev (vsebinsko odločitev drugostopenjskega organa o zavezancu). Po vsebini gre za stališče drugostopenjskega organa, kdo je v obravnavani zadevi zavezanec za vrnitev.

Glede na navedeno je treba tožbo zavreči. Drugostopenjska odločitev v 1. točki izreka (kakršen je tožbeni predlog) ne more biti predmet presoje v upravnem sporu glede na prvi odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ta določa, da se v upravnem sporu lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja v zadevi končan. Med strankami pa niti ni sporno, da bo prvostopenjski organ v ponovnem postopku moral odločiti tudi o zavezancu za vrnitev. Odločitev prvostopenjskega organa, kdo je zavezanec za vrnitev (zoper to odločitev je tožnica vložila tožbo), pa je drugostopenjski organ odpravil, torej ta odločitev ne obstaja več in ne more biti podvržena sodnemu nadzoru.

V zvezi s pripombami stranke z interesom, ki se nanašajo na aktivno legitimacijo tožnice in označbo tožene stranke v tožbi, pa sodišče odgovarja, da je tožnica upravičena do sprožitve upravnega spora na podlagi prvega odstavka 17. člena ZUS-1, toženko pa je glede na peti odstavek te določbe ustrezno označila.

Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. O stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.