Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident. Ugotavljanje državljanstva ni pravica oziroma obveznost, izražena v denarju. Zatrjevanje povezanosti obravnavanega upravnega spora z denacionalizacijskimi zahtevki še ne pomeni kategorije zelo hudih posledic.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka dne 4. 5. 2009 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25. 1. 2008, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 21. 11. 2007. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se A.A., rojena B., rojena 26. 6. 1892 v L., hči B.B. in B.B., rojene C., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 do smrti 20. 5. 1965 ni štela za državljanko takratne Socialistične Republike Slovenije (1. točka) ter da se tožničini zahtevi za povračilo stroškov odvetniškega zastopanja ne ugodi (2. točka).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe pa presega 20.000 eurov. Ker gre v obravnavani zadevi za spor o ugotovitvi državljanstva v zvezi z denacionalizacijo, to pa ni spor, o pravici ali obveznosti, izraženi v denarni vrednosti, niso podani pogoji za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka pa z zatrjevanjem, da ima izpodbijana odločitev zanjo hude posledice zaradi prikrajšanja na premoženju v postopku denacionalizacije, trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnila. Njene navedbe se namreč nanašajo le na hude posledice, ki bi revidentki posledično lahko nastale v drugem postopku, to je v denacionalizacijskem postopku, ne pa v postopku ugotovitve državljanstva. Zatrjevanje povezanosti obravnavanega upravnega spora z denacionalizacijskimi zahtevki še ne pomeni kategorije zelo hudih posledic, zlasti ob upoštevanju, da gre pri denacionalizacijskih zahtevkih le za pričakovanje morebitne pridobitve nekega novega premoženja. V obravnavanem primeru bi revidentka morala navesti in izkazati, katere konkretne posledice so zanjo nastale zaradi zavrnitve tožbe v postopku ugotovitve državljanstva, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presojalo. Ker revidentka zelo hudih posledic ni izkazala, revizija po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

7. Ker revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.