Jedro

Sodišče ne prekorači obtožbe, temveč kvečjemu krši kazenski zakon, če opisa dejanja ne spreminja in dejanje opredeli v nasprotju z opisom ali dejanje pravno opredeli po strožjem zakonu, pa takšna opredelitev ustreza opisanemu dejanskemu stanju. Če pa bi sodišče poseglo v dejanski opis in obdolženca spoznalo za krivega dejanja, za katerega sploh ni bil obtožen, pa čeprav je to drugo dejanje milejše od tistega, ki ga je očitala obtožba, bi s tem prekoračilo obtožbo.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega F.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, 1.200 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bila obdolženi F.J. in S.S. spoznana za kriva in sicer F.J. storitve šestih kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, opisanih pod točko I.1 - 3 izreka prvostopenjske sodbe, dveh poskusov kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 22. in 25. KZ (točka III.) in poskusa kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s členom 22. KZ (točka 4. izreka), za kar mu je sodišče določilo kazni, za kaznivo dejanje opisano v točki I.1. kazen 8 mesecev zapora za kaznivo dejanje opisano v točki I.2. kazen enega leta zapora, za vsako od štirih kaznivih dejanj opisanih v točkah I.3. v alinejah 4. kazen po 3 mesece zapora, za kaznivo dejanje opisano v III. kazen 1 leta zapora ter za kaznivo dejanje opisano v točki IV. kazen prav tako 1 leta zapora, nakar mu je po določilih v steku izreklo enotno kazen 4 leta in 6 mesecev zapora, v katero mu je v skladu z določilom člena 49 KZ vštelo čas pridržanja in pripora od 27.1. do 15.7.2005. Na podlagi določila člena 96. KZ mu je odvzelo 975.000 tolarjev premoženjske koristi, ki jo je pridobil s kaznivimi dejanji. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenega F.J. zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitev določb ZKP iz 9. točke 1. odstavka 371. člena namreč ni podana, saj sodišče po 2. odstavku 354. člena tega zakona ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja. Sicer pa zahteva sploh ne argumentira trditve, da bi sodišče moralo slediti pravni opredelitvi iz obtožnega predloga, ker naj bi bila pravilna konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja. S tem ko zahteva uveljavlja, da sodišče ni odločilo glede kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki je bilo predmet obtožnega predloga, zahteva meri v škodo obdolženca. Takšne zahteve pa obramba ne more vložiti. S tem, ko je sodišče izločilo postopek zoper R.K., ni kršilo zakona v škodo obsojenca.

Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti pa se zagovorniki z vrhovnim državnim tožilcem ne strinjajo ter vztrajajo na navedbah in očitkih zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidijo zagovorniki v tem, ker je sodišče obsodilo obdolženca za šest kaznivih dejanj goljufije in ni uporabilo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, kot je bilo obdolženčevo ravnanje pravno opredeljeno v obtožnem predlogu. S tem je zvišalo kriminalno količino, ki je bila zatrjevana s strani tožilstva, saj je obdolženca spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj več, kot mu je to očitala obtožba.

Kot izhaja iz podatkov v spisu je bilo v obtožnem predlogu obdolženčevo ravnanje opisano v točki I./3 pravno opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, medtem ko je sodišče ob nespremenjenem opisu obdolženčevo ravnanje opredelilo kot štiri posamična kazniva dejanja po 1. odstavku 217. člena KZ.

Sodišče druge stopnje je pritožbo zagovornikov v tej smeri zavrnilo z obrazložitvijo, da je nižje sodišče ravnalo v skladu z 2. odstavkom 354. člena ZKP, kjer je izrecno določeno, da sodišče glede pravne presoje ni vezano na predloge (državnega) tožilca.

S takšnim stališčem pa se kot rečeno ne strinjajo zagovorniki v zahtevi.

Po načelu akuzatornosti (19. člen ZKP) lahko kazenski postopek teče le na podlagi z zakonom določene zahteve upravičenega tožilca. Načelo kontradiktornosti določa, da mora tožilec navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze s katerimi ta dejstva dokazuje (2. odstavek 16. člena ZKP). Ker daje obtožnica okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče in hkrati daje obtožencu možnost za pripravo svoje obrambe (1. in 3. alineja 29. člena Ustave, 3. odstavek 16. člena ZKP), predpisuje zakon zanjo obvezno vsebino in določa tudi poseben postopek za njen preizkus. Obdolženec je namreč nasprotna stranka v postopku in mora biti v celoti informiran o obtožnici, ker tisto česar obtožba ne vsebuje ni predmet presoje sodišča, zaradi česar je potrebno tudi vsako spremembo razlagati zelo restriktivno. Glede na pomen tega procesnega akta so v 1. odstavku 354. člena ZKP določena zelo stroga pravila tudi glede vprašanj razmerja med obtožnico in sodbo, s katerim zakon sodišču med drugim onemogoča, da bi se spremenilo v organ pregona. Sodba se sme glede na navedeno določbo nanašati na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta obtožbe in sodbe) ter na dejanje, ki je predmet obtožbe (objektivna identiteta obtožbe in sodbe). Vendar pa, kot to ugotavlja že pritožbeno sodišče, sodišče na pravno presojo dejanja s strani tožilstva ni vezano (2. odstavek istega člena), kar pomeni, da bo sodišče dejanje pravno opredelilo tako, kot po njegovi presoji izhaja iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem aktu. Kolikor namreč opisa dejanja sodišče ne bo spreminjalo in bo dejanje opredelilo v nasprotju z opisom, bo kršilo kazenski zakon, ne pa prekoračilo obtožbo, kot to očitajo zagovorniki v zahtevi. Prekoračitev ni podana, četudi sodišče dejanje pravno opredeli po strožjem zakonu, če takšna opredelitev ustreza opisanemu dejanskemu stanju. Bi pa bila podana očitana kršitev, kolikor bi sodišče poseglo v dejanski opis in obdolženca spoznalo za krivega dejanja, za katerega sploh ni bil obtožen, pa čeprav bi bilo to drugo dejanje milejše od tistega, ki ga je očitala obtožba.

Nadaljnji očitek procesnih kršitev zagovornikov v zahtevi je kršitev 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da o kaznivih dejanjih ponarejanja listin, ki jih je obtožba očitala obdolžencu ni odločilo. Ne glede na to, da drugostopenjsko sodišče trdi, da je kršitev iz 7. točke 1. odstavka 371. člena storjena v korist obdolženca, je obramba mnenja, da bi sodišče kljub temu moralo odločiti tako, da bi v tem primeru izdalo oprostilno ali pa zavrnilno sodbo, kar bi pomenilo odločitev v korist obdolženca.

Obtožni predlog je obdolženemu F.J. očital tudi storitev dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Sodišče prve stopnje je očitek obtožbe glede teh dejanj izpustilo iz izreka, v obrazložitvi pa je navedlo, da je med kaznivimi dejanji goljufije in kaznivimi dejanji ponarejanja listin podan le navidezni stek, saj kaznivo dejanje ponarejanja listin predstavlja le pripravljalno dejanje v razmerju do kaznivega dejanja goljufije.

Višje sodišče je na identične očitke zagovornikov v pritožbi odgovorilo, da bi sodišče prve stopnje sicer lahko ustrezno opredelilo kaznivo dejanje ponarejanja listin tudi v izreku sodbe in ne le v obrazložitvi, vendar pa je kršitev iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP storjena v korist obdolženca in jo lahko v pritožbi uveljavlja le državni tožilec.

Takšnemu stališču pa se v celoti pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Kolikor je namreč sodišče prve stopnje štelo, da je med kaznivimi dejanji ponarejanja listin in kaznivimi dejanji goljufij podan le navidezni stek oziroma da je kaznivo dejanje ponarejanja listin le predhodna faza kaznivega dejanja brez katere goljufije ne bi bilo mogoče storiti, bi moralo izrek sodbe ustrezno spremeniti oziroma opisu kaznivega dejanja ponarejanja listin pripojiti h kaznivemu dejanju goljufije, oboje pa pravno opredeliti le kot kaznivo dejanje goljufije. Ker tega sodišča ni storilo, ni v celoti rešilo predmetov obtožbe, zaradi česar ni objektivne identitete med obtožbo in sodbo oziroma je podana kršitev iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa je pritožbeno sodišče pravilno ocenilo nastalo procesno situacijo, da gre za kršitev določb ZKP v korist obdolženca in torej ne obdolženec in ne zagovornik nimata upravičenega pravnega interesa uveljaviti to kršitev v pritožbi in ne v z zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavi jo lahko v pritožbi le državni tožilec, kar bi v konkretnem primeru pomenilo razveljavitev sodbe, v ponovljenem postopku pa bi sodišče moralo tako kot je bilo že povedano vnesti ustrezen opis, ki se nanaša na ponarejanje listin tudi v izrek sodbe (ob sicer isti kvalifikaciji dejanja - 1. odstavek 217. člena KZ), to se pravi spremeniti opis dejanja glede konkretnih okoliščin v škodo obdolžencu. Kolikor pa bi državni tožilec uveljavljal navedeno kršitev z zahtevo za varstvo zakonitosti pa bi bila odločba le ugotovitvena (2. odstavek 426. člena ZKP). Glede na navedeno tudi niso utemeljene trditve zagovornikov, da bi sodišče prve stopnje moralo glede kaznivih dejanj ponarejanja listin izdati zavrnilno ali oprostilno sodbo, saj je, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, ugotovilo, da so v ravnanju obdolžencev glede ponarejanja in uporabe ponarejenih listin nedvomno podani temeljni elementi tega kaznivega dejanja, vendar pa gre le za navidezni stek med kaznivimi dejanji ponarejanja listin in kaznivimi dejanji goljufij. Sodišče je torej o tem očitku prav tako odločalo, vendar ni odločalo zakonito, saj je pri tem kršilo določbe ZKP in to v korist obdolženca.

Kakšno kršitev oziroma "pomanjkljivost" v postopku naj bi sodišče storilo s tem, da je obdolženemu J. odvzelo s kaznivimi dejanji pridobljeno premoženjsko korist, čeprav je postopek zoper soobdolženega R.K. (ki naj bi pri dejanju opisanem v točki I./2. potem, ko sta F.J. in S.S. storila kaznivo dejanje goljufije sodeloval pri prodaji prigoljufanega vozila) izločilo, zagovorniki v zahtevi ne povedo. Zaradi tega zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, kar pomeni ne samo, da mora vložnik navesti zakonske razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP, temveč mora konkretno obrazložiti v čem naj bi bila kršitev podana. Zahteva pa v tem delu ne vsebuje ne očitka kršitve, še manj pa njegove obrazložitve.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).