Jedro

Sodišče prve stopnje ne krši določb postopka v upravnem sporu, ko ugotovi, da niso bile kršene določbe upravnega postopka v primeru, če zapisnik o naknadni kontroli uvoženega blaga ni bil dostavljen tožeči stranki, pa je ta imela možnost uveljavljati ugovore v okviru pritožbenega postopka proti odločbi upravnega organa prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 853/96-11 z dne 12.7.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 27.5.1996. S to odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranka zoper odločbo Carinarnice S. z dne 3.7.1995 s katero je bila obračunana carina, posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve uvoženega blaga in posebna kmetijska dajatev, ker uvožen repromaterial - sladkor po uvozni carinski deklaraciji z dne 26.10.1992 CI T. S. ni bil izvožen v roku enega leta, šteto od dneva prehoda carinske črte, čeprav je bil namenjen proizvodnji za izvoz skladno s 49. členom Carinskega zakona in 5. členom Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje prosto pri uvozu blaga v letu 1992 in je bil zaradi tega oproščen plačila uvoznih dajatev. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da se po določbi 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje prosto pri uvozu blaga v letu 1992 (Uradni list RS, št. 27/92 in 32/92), za uvoz surovin in repromateriala ne plača carina pod pogojem, da se uvoženo blago uporabi v proizvodnji blaga za izvoz in da se najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozi v tujino ter da je vrednost izvoženega blaga najmanj za 30% večja od vrednosti uvoženega blaga. Za uveljavljanje ugodnosti se smiselno uporabljajo določila 53. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 34/90 - prečiščeno besedilo) in na njegovi podlagi izdana navodila. Iz upravnih spisov in izpodbijane upravne odločbe izhaja, da je tožeča stranka, kot carinski zavezanec, uvozila kristalno beli sladkor za uporabnika A. p.o. Š. na podlagi navedene uredbe, s priloženo pisno izjavo uporabnika blaga, da bo uvožen sladkor v celoti uporabil za proizvodnjo likerjev in sadnih sokov, kakor tudi da bo celotna vrednost izvoženega blaga najmanj 30% večja od vrednosti uvoženega blaga. Iz zapisnika z dne 21.4.1995 izhaja, da uporabnik sladkorja, navedenega v uvozni carinski deklaraciji z dne 26.10.1992, ni uporabil v proizvodnji blaga za izvoz in ni izvozil v tujino. Carinski zavezanec je tožeča stranka in ne uporabnik blaga. Po določbi 24. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 21/90, v nadaljevanju CZ) je carinski zavezanec oseba, na katero glasi prevozna listina, oseba na katero se prenesejo pravice iz prevozne listine, oseba ki prinaša blago na carinsko območje Slovenije, kot tudi vsak drug, ki je v primerih določenih v CZ dolžan plačati carino. Po določbi 8. točke 1. odstavka 4. člena Pravilnika o vlaganju listin v carinskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 71/80) se v rubriko 8 uvozne carinske delkaracije, to je carinski zavezanec, vpišeta ime in naslov osebe, ki je po 24. členu CZ carinski zavezanec. V rubriki 8 navedene uvozne carinske deklaracije pa je kot carinski zavezanec navedena tožeča stranka J. E. I. d.d. S. Te ugotovitve ne spremeni dejstvo, da je uporabnik A. p.o. Š. dal izjavo, da bo blago uporabljeno v proizvodnji za izvoz. Carinski zavezanec je ob uvozu blaga prevzel tveganje, ali bo posel v skladu z dano izjavo tudi realiziran ali ne. To tveganje pa je predmet razmerja med uvoznikom in uporabnikom in ne okoliščina, ki bi jo bilo treba upoštevati pri odločanju o tem, kdo je v sporni zadevi carinski zavezanec. Tožena stranka je tudi pravilno uporabila določbe takrat veljavnega Carinskega zakona, saj se je novi Carinski zakon (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) začel uporabljati šele s 1.1.1996. Tožeča strnaka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo bistveno kršitev pravil postopka v upravnem postopku na prvi stopnji in pri izdaji izpodbijane odločbe tožene stranke. Postopek je vse do izdaje prvostopne odločbe tekel brez sodelovanja tožeče stranke, ki je bila seznanjena s kontrolo in zapisnikom odseka za kontrolo Carinarnice M. šele z odločbo organa prve stopnje. Tako ji ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah. Sodišče prve stopnje pa je kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni vročilo tožeči stranki dopolnitev odgovora na tožbo, ki se na to v postopku ni mogla izjaviti, čeprav gre za pomembna dejstva in okoliščine za odločitev. Glede dopisa, s katerim naj bi bil tožeči stranki pred izdajo prvostopne odločbe vročen zapisnik Carinarnice M. pa se poraja dvom o resničnosti vsebine takega dopisa. Sam dopis, brez izkazane vročitve, ne izkazuje, da je bila tožeča stranka seznanjena s potekom postopka do izdaje odločbe prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo določb Zakona o upravnem sporu. Tudi v primeru, če dopis Carinarnice M. toženi stranki o zapisniku o naknadni kontroli blaga uvoženega z ugodnostjo po 5. členu Odloka z dne 21.4.1995 ni bil dostavljen tožeči stranki in je bila seznanjena s svojo obvezo za plačilo carine in drugih dajatev šele s odločbo upravnega organa prve stopnje, je imela možnost uveljavljati ugovore že v okviru pritožbe v upravnem postopku. Upravni postopek je dvostopenski, zato je imela tožeča stranka možnost, da uveljavlja vse pritožbene razloge, kar pa ni v celoti izkoristila. Ta ugovor je zato pravilno zavrnila že tožena stranka v vtoževani odločbi. Sodišče v upravnem sporu na podlagi določbe 1. odstavka 36. člena pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam. Sodišče pa ni zavezano, da pošlje njihove odgovore tožeči stranki. Upravni spor je po vsebini sodna kontrola upravnega postopka, ki je bil izveden na dveh stopnjeh, poleg tega pa tožeča stranka ne v tožbi kot tudi ne v pritožbi ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja glede uvoza oziroma neizvoza sladkorja, prav tako pa tudi ne navaja drugih razlogov, ki bi lahko vplivali na odločitev. Sicer pa sodišče prve stopnje odgovora tožene stranke ni uporabilo pri svoji odločitvi in ga tudi ni navedlo v svojem delu obrazložitve izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.