Jedro

V kolikor zavezanec za izstavitev računa le-tega ne izstavi v določenem roku, ne izgubi pravice do njegove izstavitve in s tem pravice do plačila za opravljeno storitev. Edini institut, ko upnik s potekom časa izgubi pravico terjati plačilo, je zastaranje terjate. Seveda je z zamudo izstavitve računa upnik lahko v predpisanem prestopku, kot je na primer davčni prekršek, kar pa nedvoumno ne vpliva na vprašanje utemeljenosti terjatve po računu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 86401/2012 z dne 18. 6. 2012 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 769,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2011 dalje do plačila, pod II. točko izreka je višji tožbeni zahtevek za znesek 339,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2011 dalje do plačila kot neutemeljenega zavrnilo in prej citirani sklep o izvršbi v takšnem obsegu v prvem odstavku izreka ter v celoti v tretjem odstavku izreka razveljavilo, pod III. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 63,66 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je v roku pritožila tožena stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in tožeči stranki naloži v povrnitev toženi stranki pravdne stroške vključno s stroški pritožbenega postopka. Navaja, da mora po 19. členu Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) iz leta 2003 odvetnik stranki izstaviti račun za opravljeno odvetniško storitev ali plačani predujem najkasneje osmi dan po tem, ko je storitev opravljena. Tožnik toženki vtoževanega računa ni izstavil v roku osmih dni, pač pa šele po preteku nekaj let po opravljenih storitvah. Poleg tega je do leta 2010, ko je tožena stranka tožniku preklicala pooblastilo za zastopanje v vseh zadevah, tožniku v celoti poravnala stroške za opravljene odvetniške storitve. Dne 5. 10. 2010 je s strani OZS prejela tudi obvestilo, iz katerega izhaja, da tožnik prizna, da mu je vse opravljene odvetniške storitve tožena stranka plačala v celoti ter da mu ničesar ne dolguje. Po 10. 1. 2008 tožnik za toženko ni opravil nobene odvetniške storitve več in je torej v računu z dne 12. 3. 2011 očitno neutemeljeno zaračunana storitev dne 10. 2. 2008. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da tožena stranka v postopku ni ugovarjala tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na razliko, ki je nastala zaradi premalo zaračunanih storitev, zaradi česar je sodišče štelo, da tožena stranka znesek razlike priznava. Tožena stranka je to ugovarjala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ko je nasprotovala zahtevku tako po temelju, kakor tudi po višini. Da je tožnik toženki absolutno prepozno izdal račun z dne 12. 3. 2011, izhaja tudi iz Zakona o dodani vrednosti, po katerem mora ponudnik storitve v 15 dneh po opravljeni storitvi izdati račun in obračunati DDV. V skladu s 196. členom Direktive sveta 2006/112/ES nastane obveznost izdaje računa najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljiv dohodek. Z izdajo računa z dne 12. 3. 2011 za storitve v letu 2007 in 2008 je tožnik tudi v davčnem prekršku. Toženka uveljavlja tudi ugovor zastaranja, saj so bile storitve opravljene v letu 2007 in 2008, račun pa je bil izdan šele 12. 3. 2011, to je po poteku triletnega subjektivnega roka za izpolnitev obveznosti. Toženka ni mogla podati ugovora zastaranja že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj vtoževanega računa s specifikacijo opravljenih storitev s sklepom o izvršbi ni prejela. Ker je prava neuka stranka, v postopku pa ni imela pooblaščanca, kateri bi jo opozoril na zastaranje, ugovor zastaranja v konkretnem primeru po mnenju tožene stranke ne predstavlja nedovoljene pritožbene novote. Sodišče je zmotno uporabilo 18. člen OT v povezavi s 34. členom OT, ko je vrednost nagrade za sestavo prodajne pogodbe računalo v višini 1800 točk. Ob takšni vrednosti nagrade bi sporna vrednost pogodbe znašala 480.000 točk oziroma vsaj 275.400,00 EUR, medtem ko je bila vrednost sporne nepremičnine ob sklepanju pogodbe le polovico, torej le okrog 120.000,00 EUR. Prav tako je bila nagrada za sestavo darilne pogodbe za gozd obračunana previsoko, ker je ta bila upoštevana višje od vrednosti podarjene nepremičnine. Tožnik bi moral upoštevati vrednost nepremičnine po meritvah GURSa. Tožnik je preveč računal tudi za posvet in pregled dokumentacije po 1.a in 2. točki 39. člena OT. Toženka se je glede tega samo ustno posvetovala s tožnikom, pri čemer pa tožnik ni pregledal dokumentacije, prav tako je bilo dogovorjeno, da bo ta storitev opravljena brezplačno. Sodišče je v izpodbijani sodbi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 99. členom ZPP. Ni namreč pravilno presodilo uporabe 99. člena ZPP v zvezi s preklicem pooblastila, saj lahko stranka kadarkoli pooblastilo prekliče, pooblaščenec pa ga lahko kadarkoli odpove, za preklic pooblastila pa ni predpisana posebna oblika. Enako kršitev določb postopka je zagrešilo v povezavi s 144. členom ZPP, po katerem se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Sodišče je napačno uporabilo 214. člen ZPP, ko je domnevalo, da toženka ne ugovarja vtoževani razliki, ki je nastala zaradi premalo plačanih računov, ampak ugovarja samo dodatno obračunanim odvetniškim stroškom. Poleg navedenega ima sodba takšne vsebinske in formalne pomanjkljivosti, da se je dejansko sploh ne more preizkusiti, prav tako pa tudi ni ustrezno obrazložena in utemeljena, kar že samo po sebi predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbi je pojasniti, da se v sporu majhne vrednosti, kar ta pravda nedvoumno je, sme sodba skladno prvemu odstavku 458. člena ZPP izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar je bila tožena stranka pravilno poučena že v pisnem odpravku izpodbijane sodbe. Torej zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka, ki ne predstavljajo absolutne bistvene kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP, niso dovoljeni pritožbeni razlog in je pritožba, v kolikor jih uveljavlja, neupoštevna.

5. Res v pritožbi citirane določbe OT, Zakona o dodani vrednosti in Direktive Sveta določajo rok za izstavitev računa. Vendar v kolikor zavezanec za izstavitev računa le-tega ne izstavi v določenem roku, ne izgubi pravice do njegove izstavitve in s tem pravice do plačila za opravljeno storitev. Edini institut, ko upnik s potekom časa izgubi pravico terjati plačilo, je zastaranje terjate. Seveda je z zamudo izstavitve računa upnik lahko v predpisanem prestopku, kot je na primer davčni prekršek, kar pa nedvoumno ne vpliva na vprašanje utemeljenosti terjatve po računu.

6. Ko pritožba zatrjuje plačilo vseh opravljenih storitev s strani tožene stranke tožeči stranki, so vse te navedbe nedovoljeni in zato neupoštevni napad na po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Enako so nedovoljeni pritožbeni razlog očitki kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z 99. členom, 144. členom in 214. členom ZPP, saj te kršitve že pritožba sama opredeli kot kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP. Dovoljeni pritožbeni razlog bi lahko bil le očitek, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, prav tako pa ni ustrezno obrazložena in utemeljena, kar je smiselno zatrjevanje absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar je ta očitek pavšalen, neargumentiran, posledično čemur ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti in je zato neupošteven.

7. Da bi tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na razliko, nastalo zaradi premalo zaračunanih storitev, je protispisna pritožbena trditev, ker v ugovoru teh navedb ni. Da so ugovorne navedbe upoštevne, morajo biti argumentirane in ne zadostuje zgolj pavšalna trditev, da stranka določenim navedbam oporeka ali nasprotuje.

8. Ugovor zastaranja je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj z navedbami v pritožbi ni izkazano, da tožena stranka tega ugovora z navedbami v zvezi z njimi brez svoje krivde ne bi mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka kot prava neuka stranka je imela v tej pravdi pooblaščanca (odvetniško družbo) do 28. 12. 2012, ko je sodišče prve stopnje prejelo sporočilo o preklicu pooblastila, medtem ko pa je tožeča stranka podala specifikacijo tu vtoževane terjatve že v svoji pisni vlogi z dne 3. 12. 2012, katero je tožena stranka prejela dne 17. 12. 2012. 9. Tudi pritožbena trditev o upoštevanju nepravilne vrednosti nagrade pri sestavi prodajne pogodbe v višini 1800 točk je materialnopravno zmotna. Po prodajni pogodbi (priloga A134) je vrednost nepremičnine 190.000,00 EUR, kar je 413.943 točk po OT. Po tarifni številki 18 v zvezi s tarifo št. 34/1 OT znaša ob taki vrednost predmeta nagrada 1.800 točk (ob vrednosti predmeta nad 120.000 točk znaša vrednost storitve za vsakih nadaljnjih 40.000 točk še 100 točk, vendar največ 2.000 točk). Zakaj je sodišče prve stopnje upoštevalo vrednost darilne pogodbe za gozd v višini, kot ga opredeli tožeča stranka, in ne po izračunu GURS, na kar se sklicuje tožena stranka, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 28. točki izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče v odgovor pritožbi v tem delu ni potrebno ničesar dodajati. Da bi iz naslova predodelitve otrok tožnik storitev opravil brezplačno, je nedovoljena pritožbena novota, da pa je za to storitev računal preveč, je pavšalna (neargumentirana) pritožbena trditev in je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Da tožnik dokumentacije ni pregledal, pa je nedovoljeni pritožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350 člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v z njo izpodbijani I. in III. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).