Jedro

Predmet tožbenega zahtevka je razveljavitev ocenjevalnega lista za oceno delovne uspešnosti in sklepa o preizkusu ocene, ki ju je tožena stranka sprejela v okviru ocenjevanja uradnikov na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba). O tožbenem zahtevku je na prvi stopnji odločila sodnica posameznica, glede na pravila o sestavi sodišča prve stopnje pa bi moral odločiti senat. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti in je samo ne more odpraviti.

Sodišče prve stopnje je s tem, da je ugodilo zgolj delu tožničinega tožbenega zahtevka za razveljavitev ocene, ne da bi zadevo vrnilo toženki v novo ocenjevanje, odločalo mimo zahtevka in mimo trditev obeh strank.

Materialni predpisi ne dajejo pravne podlage, da bi sodišče samo nadomestilo delovno oceno delavca.

Izrek

I. Pritožbi toženke v celoti in pritožbi tožnice zoper II. točko izreka se ugodi in se ta del sodbe in sklepa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožnice zoper III. točko izreka se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo ocenjevalni list za oceno tožničine delovne uspešnosti v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2022 do 31. 12. 2022 z dne 12. 1. 2023 in sklep tožene stranke z dne 6. 4. 2023 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se ocenjevanje delovne uspešnosti tožnice v tem ocenjevalnem obdobju vrne toženki v ponovno odločanje (II. točka izreka). Zavrglo je del tožbe, s katerim je tožnica zahtevala, da se toženki naloži, naj jo v tem ocenjevalnem obdobju oceni z oceno odlično, oziroma da naj sodišče samo spremeni spremeni njeno oceno tako, da jo oceni z oceno odlično (III. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožnici povrne 1.153,27 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev v II. in III. točki izreka vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot materialnopravno zmotnega graja stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti zaradi odsotnosti z dela več kot šest mesecev v letu 2022 za to leto neocenjena, tudi sicer pa tega ni zatrjevala nobena izmed strank, zato gre tudi za odločitev mimo zahtevka. Sklicuje se na 17.a člen ZSPJS, po katerem lahko tudi neocenjeni javni uslužbenec zahteva ocenitev. Poudarja, da je za leto 2022 bila ocenjena in je komisija oceno načelnika potrdila, a se z oceno ni strinjala, sodišče prve stopnje pa je arbitrarno odločilo, da bo za to leto neocenjena, jo obravnavalo diskriminatorno ter ji z izpodbijano odločitvijo odvzelo pravico do presoje pravilnosti neocenitve. Zatrjuje protispisnost in se sklicuje na navedbe strank v spisu, ki so se nanašale na vprašanje pravilnosti ocene, ne pa na vprašanje morebitne neocenjenosti. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage ugotavljalo razlog njene odsotnosti. Meni, da že sama Uredba o napredovanju javnih uslužbencev ureja izjeme, ko se delo javnega uslužbenca kljub njegovi daljši odsotnosti vseeno oceni, po sodni praksi pa lahko tudi v drugih primerih nadrejeni presodi, ali lahko oceni delo javnega uslužbenca ali ne (Pdp 596/2019); njen nadrejeni je očitno presodil, da je ocenitev možna in temu sama ni nasprotovala, sporna je bila le višina ocene. Šteje, da je ocenitev javnega uslužbenca kljub odsotnosti več kot šest mesecev dopustna in v korist delavca. Opozarja na sodbo sodišča EU C-7/12. Nasprotuje tudi zavrženju tožbe v delu, s katerim je zahtevala spremembo svoje ocene, saj ne vidi razumnega razloga, da sodišče ocene ne bi moglo zvišati. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper odločitev o stroških v IV. točki izreka vlaga pritožbo toženka. Nasprotuje naložitvi plačila celotnih stroškov tožnice v plačilo toženki, saj tožnica z bistvenim delom zahtevka (vrnitvijo v novo ocenjevanje oziroma zvišanjem ocene dela) ni uspela. Meni, da bi ob pravilnem upoštevanju uspeha morala tožnica toženki povrniti njene stroške postopka oziroma njihov večji delež. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba toženke v celoti in pritožba tožnice zoper II. točko izreka sodbe sta utemeljeni, pritožba tožnice zoper odločitev v III. točki izreka pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZDSS-1 v delovnih in socialnih sporih odloča sodišče prve stopnje v senatu, razen če ta zakon določa, da odloča sodnik posameznik. Kdaj odloča sodnik posameznik, je določeno v drugem in tretjem odstavku 14. člena ZDSS-1. Sodnik posameznik odloča v individualnih delovnih in socialnih sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 40.000 EUR, ne glede na vrednost spornega predmeta pa v individualnih delovnih sporih, ki se nanašajo na suspenz pogodbe o zaposlitvi, poskusno delo, nadurno delo, odmore, počitke in dopuste ter druge odsotnosti z dela, obveznost opravljanja dela zaradi izjemnih okoliščin, izrek disciplinske sankcije, ki trajno ne spreminja delovnopravnega položaja delavca, začasno odstranitev z dela zaradi uvedbe disciplinskega postopka in začasno premestitev (1. alineja tretjega odstavka 14. člena ZDSS-1).

8. Predmet tožbenega zahtevka je razveljavitev ocenjevalnega lista za oceno delovne uspešnosti in sklepa o preizkusu ocene, ki ju je tožena stranka sprejela v okviru ocenjevanja uradnikov na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba). O tožbenem zahtevku je na prvi stopnji odločila sodnica posameznica, glede na pravila o sestavi sodišča prve stopnje pa bi moral odločiti senat.1 Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti in je samo ne more odpraviti. Pritožbi tožnice zoper II. točko izreka ter posledično tudi pritožbi toženke zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka je zato ugodilo, izpodbijani del sodbe in sklep o stroških razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

9. Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice zoper II. točko izreka ter posledično tudi pritožbi toženke ugodilo zaradi navedene bistvene kršitve določb postopka, že v tem sklepu zaradi načela ekonomičnosti odgovarja na nekatere tožničine pritožbene trditve, ki zadevajo njeno pravico do ocene dela v letu 2022. Pravilno namreč uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, da je ugodilo zgolj delu tožničinega tožbenega zahtevka za razveljavitev ocene, ne da bi zadevo vrnilo toženki v novo ocenjevanje, odločalo mimo zahtevka in mimo trditev obeh strank. Toženka je tožničino delo v letu 2022 ocenila (ker je očitno presodila, da ga lahko), sodišče prve stopnje pa je, ne da bi toženka kaj takega trdila, na podlagi tretjega odstavka 4. člena Uredbe štelo, da bi moralo tožničino delo v tem letu ostati neocenjeno, saj v ocenjevalnem obdobju dela ni opravljala več kot šest mesecev, njena odsotnost pa ni bila posledica napotitve delodajalca niti poškodbe pri delu, poklicne bolezni ali starševskega varstva (porodniški dopust). Glede na tožničino sklicevanje na prepoved diskriminacije je tudi sicer vprašljivo materialnopravno stališče, da do ocene dela kljub odsotnosti, daljši od šestih mesecev, niso upravičeni javni uslužbenci, katerih odsotnost je posledica njihovega zdravstvenega stanja ali zdravstvenega stanja njihovih otrok.2 Navedena stališča in dejstvo, da je odločitev o razveljavitvi ocenjevalnega lista za oceno tožničine delovne uspešnosti v letu 2022 in sklepa toženke o preizkusu ocene pravnomočna, ker se zoper njo toženka ni pritožila,3 naj sodišče prve stopnje upošteva v novem sojenju, v katerem naj v pravilni sestavi ponovno odloči o materialnopravni utemeljenosti zahtevka za vrnitev ocenjevanja delovne uspešnosti tožnice za obdobje od 1. 1. 2022 do 31. 12. 2022 toženki.

10. Tožnica neutemeljeno in brez navedbe konkretnih razlogov izpodbija odločitev o zavrženju dela tožbe v III. točki izreka. Skladno z 274. členom ZPP lahko po predhodnem preizkusu tožbe predsednik senata (sodnik posameznik) izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen). Sodišče prve stopnje je zavrglo del tožbe, s katerim tožnica zahteva, naj jo toženka oceni z oceno odlično oziroma naj sodišče samo spremeni njeno oceno v oceno odlično, ker sodišče ni pristojno ocenjevati javne uslužbence in ob preverjanju zakonitosti ocene ne more samo spreminjati oziroma zviševati ocene dela ali delodajalcu določiti, s kakšno oceno naj oceni delovno uspešnost javnega uslužbenca v določenem ocenjevalnem obdobju. Tako stališče je pravilno. Materialni predpisi ne dajejo pravne podlage, da bi sodišče samo nadomestilo delovno oceno delavca. V postopku presoje zakonitosti ocene dela javnega uslužbenca mora preveriti zgolj, ali so bili pri ocenjevanju ustrezno uporabljeni posamezni kriteriji iz ZSPJS oziroma Uredbe in ali je bilo ocenjevanje objektivno nepristransko; ugotovi lahko le nezakonitost ocene (zaradi napak v postopku ocenjevanja ali zato, ker ni dokazano, da bi bila objektivna in nepristranska), ne more pa nadomestiti ocene delodajalca (prim. odločitve pritožbenega sodišča Pdp 236/2022, Pdp 694/2021, Pdp 96/2017 idr.). Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo ta del tožbe, povsem splošna pritožba v tem delu pa je neutemeljena, niti niso podani razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo odločitev v III. točki izreka (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Prim. sklepa pritožbenega sodišča Pdp 12/2024 in Pdp 1525/2006. 2 Skladno z določbo 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) mora delodajalec delavcu zagotavljati enako obravnavo ne glede na njegovo zdravstveno in družinsko stanje. Prim. odločitvi pritožbenega sodišča Pdp 127/2022 in Pdp 596/2019. 3 Ker je sodišče prve stopnje zahtevku v tem delu ugodilo, tožnica zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbe zoper I. točko izreka ni mogla vložiti, čeprav je posledica take delne ugoditve tožbenemu zahtevku neocenjenost tožničinega dela v ocenjevalnem obdobju.