Jedro

Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 3/2019 brez datuma nezakonita (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 8. 2016, ga za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijavi v obvezna zavarovanja ter mu za ta čas prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom mesečnih plač v višini 1.674,36 EUR bruto, ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka pritožuje toženka. Navaja, da je zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev ima vse znake kaznivega dejanja. Tožnik je nezakonito vzel iz blagajne znesek v višini 290,00 EUR, to je potrdil v elektronskem sporočilu. Šele po pozivu toženke je denar vrnil. Domnevnega posojila mu toženka ni odobrila. Na podlagi takšnih dejstev, ki jih navaja tudi tožnik v tožbi, bi bila zakonita odločitev o zavrnitvi zahtevka. A.A., ki ga omenja tožnik, je prokura pri toženki prenehala že 3. 8. 2017, zato njegovo dovoljenje, da tožnik vzame denar iz blagajne, ni veljavno. Toženka ni imela vzpostavljenega sistema obveščanja. Dejstva, kot izhajajo iz predloženih listin, so drugačna, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ne drži, da toženka tožniku ne bi omogočila zagovora pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam tožnika, da mu je bilo vabilo na zagovor vročeno istočasno kot odpoved, verodostojnosti predloženih listin ni presodilo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo delno zamudno sodbo, saj so bili izpolnjeni vsi v zakonu določeni pogoji. Zamudne sodbe se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot jo v konkretnem primeru toženka. Presojana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita že zgolj na podlagi izostanka zagovora, je pa tudi vsebinsko neutemeljena. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijano delno zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zlasti ne kršitve iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo, in tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Izpodbijana odločitev je pravilna, sodišče prve stopnje jo je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo v obrazložitvi, glede na pritožbene navedbe pa dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka pravilno izhajalo iz navedb tožnika v tožbi, ki jih je ob odsotnosti pravočasnega odgovora na tožbo štelo za resnične. Preverilo je, da te navedbe niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali s splošno znanimi dejstvi, kar je določeno kot pogoj za izdajo zamudne sodbe v 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Za (drugačno) presojo verodostojnosti predloženih dokazov v ZPP ni podlage in se zanjo toženka neutemeljeno zavzema v pritožbi oziroma s svojimi pritožbenimi navedbami glede vročitve vabila na zagovor uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

7. Tudi druge pritožbene navedbe po vsebini predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in so kot takšne nedovoljene oziroma neupoštevne. Gre za navedbe, da tožnik ni imel dovoljenja, da vzame denar iz blagajne toženke, da mu dovoljenja ni mogel dati A.A., ker mu je prokura pri toženki prenehala že 3. 8. 2017, da toženka ni imela izpostavljenega sistema obveščanja ipd. Na podlagi dejstev, kot jih je iz navedb tožnika pravilno povzelo sodišče prve stopnje, da je toženka tožniku isti dan vročila tako vabilo na zagovor kot samo odpoved in da si je tožnik denar iz blagajne sposodil z izrecnim dovoljenjem toženke, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri je toženka tožniku očitala, da je nezakonito vzel denar iz blagajne in si ga prisvojil, ni zakonita. Pravilno je upoštevalo določbe 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki določa obveznost zagovora pred odpovedjo, in opredelitev razlogov za odpoved v prvem odstavku 110. člena ZDR-1. 8. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožniku je pritožbeno sodišče kot potrebne za pravdo priznalo: sestava odgovora na pritožbo 375 točk in 2 % materialnih stroškov ali 7,5 točke, skupaj 382,5 točke ali 229,50 EUR, z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR. Te stroške mu je dolžna povrniti toženka, ki v pritožbenem postopku ni uspela in iz tega razloga tudi svoje stroške pritožbe krije sama.