Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker metodologija izračuna vrednosti podržavljenih nepremičnin, določena v Odloku in Navodilih da vrednost, ki pomeni le 15% redne tržne vrednosti, je v nasprotju z zakonom in je sodišče ne sme uporabiti, marveč mora vrednost ugotoviti s pomočjo izvedenca.
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Predlagatelj je v tej nepravdni zadevi zahteval vrnitev premoženja, zaplenjenega njegovemu očetu F. S. To premoženje je med drugim obsegalo tudi nepremičnine, vpisane v vložni številki 912 k.o. S., parcelni številki 994 in 378/3, k.o. K., parcelna številka 1185/5 k.o. S. in parcelna številka 392/3 k.o. K. Za navedene nepremičnine je sodišče predlagatelju priznalo vračilo v obliki odškodnine. Med udeležencema je sporna višina ustrezne odškodnine po določbah ZDen (1). Že v prejšnjem pritožbenem postopku je bilo sporno, ali višina odškodnine, ki je določena v skladu s podzakonskimi predpisi, ustreza pravici, ki predlagatelju pripada po samem zakonu.
V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s poizvedbami pri Ministrstvu za kmetijstvo ugotovilo, da tržna cena kmetijskih zemljišč ni porasla za več kot 10% vse od leta 1992 dalje. Ker je tako, po mnenju sodišča prve stopnje izhodiščne cene za določitev odškodnine iz Odloka (2) ni bilo treba korigirati. Višji zahtevek za vračilo premoženja je zato sodišče zavrnilo.
Proti sklepu vlaga pritožbo predlagatelj. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v 1. točki izreka razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik znaten del pritožbe posveti vprašanju sojenja v razumnem roku. V tej nepravdni zadevi je po njegovem stališču ta pravica predlagatelja izrazito kršena. V drugem delu pritožbe pa se predlagatelj osredotoči na vprašanje višine odškodnine. Meni, da podzakonski akti, na podlagi katerih je sodišče določilo vrednost zaplenjenega premoženja, posegajo v bistvo izhodiščnega kriterija – ugotavljanja vrednosti po sedanjem trenutku. V zvezi z uporabo odloka opozarja na to, da je bila v posameznih obdobjih tržna vrednost za več kot 10% višja od tiste, ki je veljala v času uveljavitve Odloka. Čeprav je bila po podatkih ministrstva vrednost več let presežena za več kot 10%, ministrstvo ni ravnalo v skladu z določbo 5. člena Odloka. Ne glede nato pa v obravnavani zadevi ne gre za kmetijska zemljišča. Izhodiščna vrednost kmetijskega zemljišča na podlagi Odloka je le podlaga za nadaljno uporabo Navodil (3). Predlagatelj je ugotovil, da so očitno Navodila v neskladju z ZDen in z ustavo v 13. in 14. členu, kjer predpisujejo, da se vrednost zazidanega stavbnega zemljišča ugotovi na podlagi izhodiščne vrednosti kmetijskega zemljišča, ki se pomnoži s faktorjem 17. Vrednost komunalno opremljenega nezazidanega zemljišča pa naj bi znašala le 40% vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča. Tako določena metoda nasprotuje ocenam strokovnjakov. Navedena Navodila temeljijo na načelu, da se vrednost ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Vendar pa navedeno bistveno načelo ZDen ni spoštovano v metodi podzakonskega akta in navodila zato ni mogoče upoštevati. Vrednost nezazidanih in zazidanih stavbnih zemljišč v konkretnih katastrskih okrajih sega med 150,00 do 250,00 EUR na kvadratni meter. Izvedenec, ki je sledil podzakonskim predpisom, pa je ugotovil vrednost 34,2463 EUR na kvadratni meter za zazidana stavbna zemljišča in 13,6985 EUR na kvadratni meter za nezazidana stavbna zemljišča. Izračunane vrednosti na dan izdaje odločbe znašajo tako manj kot 15% predpisane vrednosti. Predlagatelj je po datumu izdaje izpodbijane odločbe prejel podatke Geodetske uprave RS o cenah zemljišč za gradnjo stavb v prvem četrtletju leta 2010. Ti so bili objavljeni 17. 05. 2010. Cena za kvadratni meter na območju G. znaša 123,00 EUR za kvadratni meter. Predlagatelj zato meni, da bi moralo sodišče realno vrednost zaplenjenih nepremičnin ugotavljati s pomočjo izvedenca in ne s pomočjo nezakonitih podzakonskih aktov.
Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa na njo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Predlagatelj, ki vlaga tudi pritožbo, si v tem postopku prizadeva, da mu sodišče prizna takšno odškodnino za zaplenjeno premoženje, ki bo ustrezala realni vrednosti tega premoženja. Pri tem se opira na zakonsko določbo 1. odstavka 44. člena ZDen, ki pravi, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Predlagatelj trdi, da so podzakonski predpisi, v katerih je določena metodologija ugotavljanja vrednosti premoženja, v nasprotju z zakonom in jih zato sodišče ne sme uporabiti.
V prejšnjem pritožbenem postopku je predlagatelj opozarjal na določbe Odloka. Ta je v 4. členu določal izhodiščno vrednost zemljišča v višini 3,94 DEM na kvadratni meter. Izhodiščna vrednost, ki se nanaša na kmetijska zemljišča, je pomembna tudi za določitev vrednosti stavbnega zemljišča. Nanjo se namreč navezuje metodologija, ki jo vsebuje Navodilo. V prejšnjem pritožbenem postopku je predlagatelj opozarjal na 5. člena Odloka. Ta je Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nalagal, da tekoče spremlja tržne cene kmetijskih zemljišč ter v primeru porasta cen za več kot 10% določi novo izhodiščno vrednost. Ker nova izhodiščna vrednost vse od uveljavitve Odloka (leta 1992) ni bila korigirana, se je porodil utemeljen dvom, ali ministrstvo ravna v skladu s 5. členom Odloka. Zaradi tega je bila zadeva v prejšnjem pritožbenem postopku vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. Ponovljen postopek, za katerega pritožnik utemeljeno opozarja, da je trajal nerazumno dolgo (kar pa na pravilnost odločitve sicer ne vpliva) je ta dvom ovrgel in s tem pritožbeno sodišče soglaša. Ne glede na to, da naj bi v posameznih obdobjih cene porasle prek normativno predvidenih 10%, pa v času sojenja na prvi stopnji cena zemljišč ni bila takšna, da bi narekovala korekcijo izhodiščne vrednosti zemljišča po Odloku.
V ponovljenem postopku (enako pa sedaj v pritožbi) pa je pritožnik pričel opozarjati na določbi 13. in 14. člena Navodila. Ta ureja metodologijo ugotavljanja vrednosti zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča. 13. člen Navodila določa enačbo za določitev vrednosti. Cena zazidanega stavbnega zemljišča se ugotovi tako, da se izhodiščna vrednost kmetijskega zemljišča, določena s predpisom, izdanim na podlagi 3. odstavka 44. člena zakona, pomnoži s faktorjem 17. 14. člen Navodila pa določa, da znaša vrednost komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča 40% vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča. Predlagatelj je obrazloženo zatrjeval, da rezultat (vrednost), ki jo da uporaba podzakonsko določene metodologije, ne ustreza realni vrednosti nepremičnin. Ker je tako, naj bi nasprotovala zakonskemu pravilu iz 1. odstavka 44. člena ZDen. V pritožbi se sklicuje na podatke javnih evidenc Geodetske uprave, iz katerih izhaja, da znaša vrednost ugotovljena z metodologijo podzakonskih aktov (na katero se opira tudi izvedensko mnenje v obravnavani zadevi) zgolj 15% realne vrednosti. Ker je tako, je predlagal, naj sodišče z izvedencem ugotavlja realno vrednost zaplenjenih nepremičnin (ki so stavbna zemljišča).
Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v razveljavitvenem sklepu, opr. št. II Cp 974/2008 z dne 09. 04. 2008, so podzakonski akti, na katere ZDen napotuje zaradi ugotavljanja vrednosti podržavljenega premoženja, namenjeni poenostavitvi in pocenitvi ugotavljanja vrednosti po sedanjem trenutku. Metoda v teh podzakonskih aktih pa ne more biti takšna, da bi posegla v bistvo izhodiščnega kriterija – ugotavljanja vrednosti po sedanjem trenutku. Če namreč to stori, potem je takšna podzakonska metodologija nezakonita, ker nasprotuje 1. odstavku 44. člena ZDen, obenem pa tudi temeljnemu načelu denacionalizacije, ki je poprava krivic. Če pa je podzakonska ureditev neskladna z zakonom, potem je sodišče ne sme uporabiti (exceptio illegalis), ampak mora vrednost podržavljenega premoženja ugotavljati drugače. Predlagatelj je ponudil dokazno metodo, s katero naj se razreši sporno vprašanje. To je dokazovanje z izvedencem, čemur pa sodišče ni ugodilo (pripravljalna vloga, ki jo je sodišče prejelo 25. 11. 2009 – listovna št. 574-576).
Javno dostopni podatki Geodetske uprave (glej prilogi A48 in A49) pritrjujejo pritožnikovi tezi, da je realna (tržna) vrednost nezazidanih stavbnih zemljišč nekajkrat višja od tiste, ki jo da izračun po metodologiji Navodila. Če pa je tako, potem je metodologija iz Navodila nezakonita, saj posega v bistvo denacionalizacijskega upravičenja. Ne gre le za malenkostna odstopanja. Uporaba takšne metodologije namreč v svojem bistvu pomeni, da položaj denacionalizacijskega upravičenca še zdaleč ni izravnan (kar je srž izravnalne pravičnosti), krivica pa tako ni popravljena – čeprav zakon prav to deklarira kot cilj denacionalizacije. Denacionalizacijski upravičenec, ki mu je priznana odškodnina za zaplenjeno premoženje, je tako v bistveno (in ne le malenkostno) slabšem položaju kot denacionalizacijski upravičenec, ki mu je zaplenjeno premoženje vrnjeno v naravi. Tak položaj je pravno nevzdržen.
Tudi nasprotna udeleženka se je v postopku sklicevala na načelo enakosti pred zakonom, češ da je bila metodologija po obeh podzakonskih aktih uporabljena v vseh denacionalizacijskih postopkih v skoraj dvajsetletnem obdobju. Takšna izpeljava načela enakosti pa ne prestane testa z vidika načela pravne države (2. člen Ustave). Pomenila bi namreč to, da naj bo zato, ker je bil z zakonom predviden pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev v številnih drugih zadevah poslabšan (utesnjen) zaradi uporabe nezakonitih podzakonskih aktov, enako tudi v tej zadevi. Takšna logična izpeljava ne vzdrži. Predlagatelj se utemeljeno zavzema za zakonsko varstvo svojega pravnega položaja.
Iz navedenih razlogov je pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo. Sklep sodišča prve stopnje je v izpodbijani 1. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pooblastilo za odločitev je podano v 3. točki 365. člena ZPP(4).
Napotki za nadaljnje delo v ponovljenem postopku so razvidni iz obrazložitve.
(1) Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in naslednji).
(2) Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/1992).
(3) Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/1992).
(4) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in naslednji).