Jedro

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je nevarna dejavnost tista dejavnost, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega, merilo za to presojo pa je abstrakten primer, pri katerem je vse opravljeno tako, kot je treba, pa iz takšne, sicer koristne dejavnosti, vseeno izvira povečana nevarnost za nastanek škodne posledice. Izstopanje iz gradbenega jaška, globine manj kot en meter, ne predstavlja tveganja za nastanek škode, ki bi bilo večje od običajnega. Tožnik se ni poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti, zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca).

Izstopa iz jarka z vertikalnimi stenami, globine 90 cm (kar pomeni, da bi moral delavec pri izstopu premagati višino, ki je primerljiva bočni višini 180 cm visokega človeka) s sipkim materialom na delu, kamor bi se delavec oprl, brez ustreznih pripomočkov (na primer stopnice) ni mogoče opredeliti kot enostavnega oziroma običajnega, za katerega delavcu ne bi bilo potrebno zagotoviti ustreznih delovnih sredstev oziroma opreme.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bili toženi stranki solidarno dolžni plačati nematerialno in materialno škodo v znesku 10.131,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2009 dalje do plačila in mu povrniti njegove pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 30,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda vmesno sodbo, s katero naj ugodi temelju tožbenega zahtevka, glede odmere višine nastale škode pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik dolgoletni delavec pri toženi stranki, da je svoje delo na enak način opravljal tudi pred obravnavanim škodnim dogodkom, da je tožnik opravil teoretično usposabljanje, da je bil iz praktičnega uvajanja poučen, da je bilo potrebno za delo v globini nad 1 metrom uporabljati lestev, za manjšo globino pa naj bi se delavci sami prilagodili za čimboljši vstop ali izstop s pomočjo telesa in skrbnostjo in da je bil takšen način vstopa in izstopa iz gradbenega jaška običajna praksa pri prvotoženi stranki. Tožnik je utrpel poškodbo pri izstopu iz gradbenega jaška, globine cca. 60-90 cm tako, da mu je izpod stopala zdrsnila zemlja, zato mu je spodrsnilo, padel je na koleno in si ga poškodoval. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožnik uporabljal vso predpisano opremo (delovno obleko in obutev). To pomeni, da ni kršil pravil varnega dela pri toženi stranki, sodišče prve stopnje pa je kljub temu ugotovilo, da ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost prvotožene stranke in da naj bi bila nezgoda posledica neprevidnosti tožnika in nesrečnega slučaja. Takšna ugotovitev pa nima podlage v izvedenih dokazih. Tako niti iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati, v čem naj bi se kazala tožnikova nepazljivost pri konkretnem izstopu iz jarka. S tem je storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi „nesrečnega slučaja“, torej višje sile. Sodišče je povsem prezrlo izpoved tožnika in priče A.A., iz katerih izhaja, da je bil jarek v spodnjem delu trden, v zgornjem, kjer se je nahajal pesek, pa se je posipal v kanal in posledično ni zagotavljal ustrezne opore za varen izhod. Tožnik na nestabilnost jarka ni mogel vplivati. Glede na izpovedbo B.B. (ta je pojasnil, da do zdrsa lahko pride) zdrs na sipkem in nezadostno trdnem jarku ni niti nepričakovana, niti neodvrnljiva okoliščina, ki je prvotožena stranka ne bi mogla pričakovati, se ji izogniti ali jo odvrniti. Takšni škodni dogodki so na premičnih gradbiščih tudi pričakovani, kar izhaja tudi iz Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki delodajalcu nalaga konkretne obveznosti (točke A/1.1, B/1.2, B/10.3, C/8.2, C/12.3). Glede na omenjene določbe Uredbe, ki jih tožnik v pritožbi tudi povzema, je po njegovem prepričanju vsako „plezanje“ po sipkem in praktično vertikalnem gradbenem jarku brez ustreznih sredstev ali opreme izrecno prepovedano (ne glede na to, da je jarek globok manj kot 1 meter), takšno delo pa je delo s povečano nevarnostjo, za katero odgovarja prvotožena stranka kot tožnikov delodajalec objektivno. Ker prvotožena stranka tožniku ni zagotovila varnih pogojev dela, pa je podana tudi njena krivdna odgovornost (za dostop in izstop iz jarka ni uredila ustrezne stopnice ali rampe, ni izvedla nikakršnih ukrepov za utrditev nezadostno utrjene brežine pri izkopu, tožnika pa tudi ni pravilno poučila o varnem načinu dela). Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžan delodajalec delavcu zagotoviti le varen izstop iz izkopa, ki je globlji od 1 metra, ne pa tudi iz izkopa, ki je globlji manj kot 1 meter, je napačno uporabilo tudi materialno pravo (poleg tega, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje).

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo odškodnine, za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica nesreče pri delu, do katere je prišlo dne 30. 5. 2008 na bencinskem servisu C. Ugotovilo je, da je tožniku izpod stopala zdrsnila zemlja, ko je izstopal iz gradbenega jarka, globokega cca. 60-90 cm, v katerem je s sodelavcem polagal cevovod. Tožniku je spodrsnilo, tako da je padel na koleno, pri čemer je utrpel poškodbo desnega kolena. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da delo v gradbenem jašku oziroma jarku, globine manj kot 1 meter, kot tudi vstopanje in izstopanje iz tega jarka, ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo in da zato prvotožena stranka ni objektivno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku.

Z navedeno ugotovitvijo, ki se nanaša na neobstoj objektivne odgovornosti prvotožene stranke, soglaša tudi pritožbeno sodišče. Objektivna odgovornost je odgovornost za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (člen 131/2 Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Za to škodo odgovarja ne glede na krivdo imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja (člen 150. OZ). V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je nevarna dejavnost tista dejavnost, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega, merilo za to presojo pa je abstrakten primer, pri katerem je vse opravljeno tako, kot je treba, pa iz takšne, sicer koristne dejavnosti vseeno izvira povečana nevarnost za nastanek škodne posledice (tako na primer sodba VSRS, opr. št. II Ips 397/2004 z dne 15. 12. 2005, podobno sodba VSRS, opr. št. II Ips 202/2011 z dne 6. 6. 2013 …). Izstopanje iz gradbenega jaška, globine manj kot en meter, tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne predstavlja tveganja za nastanek škode, ki bi bilo večje od običajnega. Glede na navedeno tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je do njegove poškodbe prišlo zaradi nevarne dejavnosti in da je zato podana objektivna odškodninska odgovornost prvotožene stranke.

Po zaključku pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da prvotožena stranka ni niti krivdno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, oziroma da je ta škoda posledica tožnikove nepazljivosti oziroma nesrečnega slučaja. V zvezi z navedeno ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi do poškodbe prišlo zaradi njegove neprevidnosti. Toženi stranki sta sicer v odgovoru na tožbo navedli, da je do nesreče prišlo (poleg tega, da je šlo za nesrečni slučaj) izključno zaradi tožnikove nepazljivosti, vendar pa izpovedbe tožnika in zaslišanih prič tega dejstva ne potrjujejo. Iz izpovedbe priče A.A., ki je bil tožnikov sodelavec in ki je spornega dne skupaj s tožnikom polagal cevovod, ne izhaja, da bi tožnik iz gradbenega jaška izstopal neprevidno oziroma nepazljivo, priči D.D. in B.B. (ki sicer tudi nista izpovedovala o tožnikovi neprevidnosti oziroma nepazljivosti pri spornem izstopu iz gradbenega jaška) pa v času nezgode tožnika sploh nista bila prisotna na kraju dogodka. Ker je tožnik izrecno izpovedal, da je na dan poškodbe izstopal iz jarka tako kot vedno, da je bil pazljiv tako kot vedno, da je prišlo do spleta okoliščin, da se je prod odkrušil in da ni niti hitel, ker je potrebno biti pri delu s plinom pazljiv, je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pri spornem izstopu nepreviden, v nasprotju z izvedenimi dokazi. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki člena 339/2 ZPP, na kar utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi. Ker sodišče prve stopnje dejstva tožnikove nepazljivosti oziroma neprevidnosti pri izstopu iz jarka v izpodbijani sodbi niti ni obrazložilo, je s tem storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke člena 339/2 ZPP. Gre namreč za odločilno dejstvo, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo tudi odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožena stranka ni niti krivdno odgovorna tožniku za nastalo škodo zato, ker mu je zagotovila ustrezno obleko in predvsem obutev, ki naj bi preprečevala zdrs, ker uporaba lestve ni prišla v poštev (ker ni šlo za izkop, globlji od 1 metra - 12.8. točka Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih; Uredba, Ur. l. RS, št. 83/2005 in nadalj.), ker je tožnik tovrstno delo opravljal že vrsto let in ker je tožena stranka tožniku zagotovila tečaj iz varstva pri delu, na katerem je bil tudi poučen, kako se sestopa iz jarka, ki ni globji od 1 metra. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka poskrbela za ustrezna delovna sredstva, je po stališču pritožbenega sodišča najmanj preuranjena. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj., ki je bil v veljavi v času, ko je prišlo do nesreče pri delu) je v 3. členu določal, da spada med sredstva za delo tudi delovna oprema, delovna oprema pa je vsak stroj ali naprava, aparat, orodje in druga oprema, ki se uporablja pri delu. Po 5. členu ZVZD je bil dolžan delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in v ta namen izvajati ustrezne ukrepe (tudi z namenom preprečevanja nevarnosti pri delu), te ukrepe pa je moral delavec spoštovati in jih izvajati, delo pa opravljati s takšno pazljivostjo, da je s tem varoval svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih ljudi (9. člen ZVZD). Med takšne ukrepe je spadala tudi izbira ustrezne delovne opreme (6. člen ZVZD). Podrobnejše določbe o ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih vsebuje že omenjena Uredba. 10. člen Uredbe nalaga delodajalcu upoštevanje in izvajanje temeljnih načel iz zakona, ki ureja varnost in zdravje pri delu s primeroma naštetimi ukrepi, pri čemer morajo delodajalci na podlagi 11. člena Uredbe zaradi zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu na delovnih mestih na gradbiščih pri izvajanju določbe 10. člena Uredbe sprejeti in izvesti ukrepe, ki so v skladu z minimalnimi zahtevami iz Priloge IV te Uredbe (v nadaljevanju: Priloga). Na podlagi tega je potrebno zaključiti, da Priloga Uredbe določa minimalne zahteve za varnost in zdravje na gradbiščih.

Poglavje A Priloge Uredbe opredeljuje splošne zahteve za zagotovitev varnosti in zdravja na gradbiščih, poglavje B ureja specifične zahteve za delovna mesta na gradbiščih, medtem ko so v poglavju C opredeljene dodatne zahteve za zagotovitev varnosti in zdravja pri gradbenem delu. Točka B/10.3 Priloge, ki ureja delovišče na prostem (kjer je opravljal delo tudi tožnik) določa, da je za dostop v/iz gradbene jame potrebno zagotoviti varne dostope. Točka C/8.2 določa, da morajo biti dostopi na delovno mesto na višini (ali v globini) lahko izvedeni samo kot rampe ali stopnice, s tem da so glede dostopa z lestvijo določene še posebne omejitve. Po točki C/8.3 Priloge mora biti v primeru, ko je poševni pod rampe dvignjen več kot 100 cm od tal, na prehodih in rampah na obeh straneh nameščena trdna varovalna ograja, višine najmanj 100 cm in izdelana skladno s 7. členom Priloge. Točka C/12.9 določa posebne pogoje za lestve, ki služijo za sestopanje delavcev v izkop ali vračanje iz izkopa, globljega od 100 cm (te lestve sicer lahko nadomestijo ustrezne stopnice ali rampe). Navedene določbe, ki določajo minimalne zahteve za zagotavljanje varnosti in zdravja na gradbiščih, pa po stališču pritožbenega sodišča ne pomenijo, da delodajalcu ni potrebno izvajati ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu skladno s Prilogo v primerih, ko sicer določbe Priloge tega izrecno ne zahtevajo. Pritožbeno sodišče kot primeroma navaja, da sicer Priloga izrecno določa posebne zahteve za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri vstopanju v izkop ali iz njega, če je ta globlji od 100 cm, vendar pa to ne pomeni, da delodajalec delavcu ni dolžan zagotoviti ustreznega oziroma primernega načina za vstop in izstop iz izkopa, ki je globok na primer 95 cm. Delodajalca namreč tudi v takšnem primeru zavezujejo tako temeljna načela ZVZD (člen 5, člen 6) kot tudi splošne določbe Priloge (na primer točka B/10.3 v zvezi z delom na zunanjih gradbiščih). Presoja o tem, na kakšen način oziroma s kakšnim sredstvom za delo bo delavcu zagotovljen ustrezen in varen vstop ali izstop iz gradbene jame, je po prepričanju pritožbenega sodišča odvisna od okoliščin primera. Okoliščine, ki bi lahko vplivale na to presojo, bi bile na primer lahko globina jarka, iz katerega se izstopa, naklon stene jarka in tudi struktura tal. Na navedeno je tožnik opozarjal tudi v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2010. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano krivdno odgovornostjo prvotožene stranke bi bilo potrebno po stališču pritožbenega sodišča ugotoviti, kako globok je bil jarek v delu, kjer je tožnik iz njega izstopal oziroma, kjer je imel možnost izstopiti. Ni namreč nepomembno, ali je ta globina znašala 60 cm ali 90 cm. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da izstopa iz jarka z vertikalnimi stenami, globine 90 cm (kar pomeni, da bi moral delavec pri izstopu premagati višino, ki je primerljiva bočni višini 180 cm visokega človeka) s sipkim materialom na delu, kamor bi se delavec oprl, brez ustreznih pripomočkov (na primer stopnice) ni mogoče opredeliti kot enostavnega oziroma običajnega, za katerega delavcu ne bi bilo potrebno zagotoviti ustreznih delovnih sredstev oziroma opreme. Ugotoviti bo moralo, na kakšen način je tožena stranka tožnika poučila o izstopu iz gradbenega jarka oziroma ali je bila dolžna tožniku zagotoviti določena delovna sredstva (glede na globino jarka, vertikalne stene in sipek material na tleh pri izhodu iz jarka). Ker vseh navedenih dejstev, na katere je zgoraj opozorilo pritožbeno sodišče, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje v zvezi s krivdno odgovornostjo prvotožene stranke nepopolno ugotovljeno. Glede na že ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki in 15. točki člena 339/2 ZPP in glede na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (sodišče prve stopnje zatrjevane krivdne odgovornosti prvotožene stranke ni presojalo z ozirom na zgoraj navedeno) je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da je bil tožnik pri izstopanju iz jarka nepazljiv, v zvezi z krivdno odgovornostjo prvotožene stranke pa bo moralo ponovno oceniti izvedene dokaze, po potrebi ponoviti še izvedene dokaze ali pa izvesti tudi druge dokaze in ugotoviti, če dejansko tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala v posledici nesreče pri delu. V kolikor bo ugotovilo, da je za nastanek škode odgovorna tožena stranka, bo moralo ugotoviti tudi, če so za njeno odškodninsko odgovornost podani vsi preostali elementi splošnega civilnega delikta (protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza) in nato odločiti še o utemeljenosti višine vtoževane škode. Kolikor bo ugotovilo, da niso podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost toženih strank, bo moralo tožnikov tožbeni zahtevek (ponovno) zavrniti. Ker sodišče prve stopnje vsega zgoraj navedenega v dosedanjem postopku ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti (dejansko stanje v zvezi s preostalimi elementi odškodninske odgovornosti prvotožene stranke in v zvezi s samo škodo, ki je tožniku v posledici nesreče pri delu nastala, bi prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče), zato je zaključilo, da so podane okoliščine, zaradi katerih je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in nato ponovno odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku in o pravdnih stroških obeh pravdnih strank.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.