Jedro

Toženca v pritožbi prvostopenjskega razlogovanja o odsotnosti subjektivnega elementa oderuštva sploh nista grajala, v postopku z izrednim pravnim sredstvom pa širšega preizkusa ni mogoče izposlovati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2002/01651, ter odločilo o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženca sta vložila revizijo zaradi kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je v zvezi z odločitvijo pritožbenega sodišča glede sklepa z dne 28. 3. 2007 nepravilno uporabljena določba tretjega odstavka 298. člena ZPP. Nepravilno pa so bile uporabljene tudi določbe 313, 382.a ter 399. člena ZOR, kar podrobneje obrazložita. Predlagata, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V dopolnitvi revizije z dne 29. 4. 2009 sta revidenta zatrjevala tudi zmotno uporabo četrtega odstavka 27. člena ZFPPod, v zvezi s 394. členom ZGD.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V konkretnem primeru je relevantno naslednje dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je prestalo pritožbeni preizkus (in na katerega je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP, vezano): med neporavnane obveznosti pravne prednice tožencev spada tudi terjatev tožnice iz naslova posojilne pogodbe št. … z dne 13. 12. 1994, ki je bila zadnjič novelirana z Aneksom št. 3 z dne 22. 8. 1995; v Aneksu št. 2 z dne 26. 5. 1995 je bilo dogovorjeno, da se obrestna mera spremeni s sedanjih 5% mesečno na 3,5% mesečno; glavnica kredita po zadnjem aneksu je znašala 200.000,00 DEM (102.258,38 EUR) , ki je zapadla v plačilo 30 dni po odpoklicu, to je 4. 1. 2002; vse obveznosti družbe Š. d. o. o. iz naslova do 18. 10. 1996 zapadlih in neplačanih pogodbenih obveznosti so bile poravnane z odstopom terjatve družbe Š. d. o. o. do J. Ž. dne 18. 10. 1996. 7. Pravilna je materialnopravna presoja sodišč druge in prve stopnje, da sta toženca kot družbenika družbe Š. d. o. o., ki je bila izbrisana na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZFPPod), odgovorna za njene neporavnane obveznosti v skladu s 4. odstavkom 27. člena ZFPPod v povezavi s 1. odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/1993 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZGD). Da sta bila toženca družbenika izbrisane družbe je bilo nesporno ves čas do izdaje pravnomočne sodbe, svojega izstopa iz družbe pred njenim izbrisom pa nista zatrjevala niti v pritožbi, zato takšnih navedb (in dokazov) ne moreta prvič ponuditi v revizijskem postopku (372. člen ZPP), pri čemer je tudi sicer brezpredmetno njuno revizijsko sklicevanje na izstop iz družbe dne 26. 6. 2001, ko pa je bila po neizpodbojnih ugotovitvah v pravnomočni sodbi, oprtih na objave v Ur. l. RS št. 39/2001 z dne 23. 5. 2001, družba Š. d. o. o. izbrisna že na podlagi sklepa z dne 20. 4. 2001 (glej drugi odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje in prilogo A9).

8. Revidenta v reviziji ponavljata pritožbena zatrjevanja v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z drugim ter četrtim odstavkom 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ker predpis iz drugega odstavka 399. člena ZOR ni bil nikdar izdan, se dovoljenost obrestne mere pogodbenih obresti v tem primeru presoja z upoštevanjem temeljnih načel obligacijskega prava (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-202/93 z dne 6. 10. 1994)(1). Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da toženca elementov oderuške pogodbe v zvezi z dogovorjenimi pogodbenimi obrestmi med tožnico in družbo Š. d. o. o. nista dokazala (nista dokazala obstoja subjektivnega elementa oderuškosti). Drugačnega zaključka z zatrjevanjem obstoja objektivnega elementa oderuškosti revidenta ne moreta doseči, saj morata biti za obstoj oderuške pogodbe podana oba elementa kumulativno (prvi odstavek 141. člena ZOR). Toženca v pritožbi prvostopenjskega razlogovanja o odsotnosti subjektivnega elementa oderuštva sploh nista grajala, v postopku z izrednim pravnim sredstvom (zoper sodbo sodišča druge stopnje) pa širšega preizkusa ni mogoče izposlovati. Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča tudi izhaja, da dogovori o obrestih, na podlagi katerih v razmerah razmeroma stabilne domače denarne enote obveznost v kratkem času doseže in preseže znesek posojene glavnice, ne glede na to, ali so podani elementi oderuštva, očitno kršijo kar nekaj od navedenih splošnih načel ZOR. Vendar pa konkreten dogovor o obrestih v tem primeru takšnemu dejanskemu stanju ne ustreza, upoštevaje tudi okoliščine konkretnega primera, opisane v zadnjem stavku na 4. strani in z nadaljevanjem v prvem odstavku na 5. strani odločbe sodišča druge stopnje.

9. Zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Revizijski očitek kršitve tretjega odstavka 298. člena ZPP je prepis očitka iz pritožbe, na katerega sta revidenta že dobila pravilen odgovor v zadnjem odstavku na 3. strani drugostopenjske odločbe. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni uporabilo 382. člena Obligacijskega zakonika, saj se prepoved ne ultra alterum tantum uporablja šele od 1. 1. 2002 dalje(2).

10. Zmotno je revizijsko navajanje, da sodišče ni razčistilo vprašanja, koliko je pravni prednik tožencev ostal dolžan po vsakem od 42 delnih plačil, po enem odstopu terjatve, po enem prenosu lastništva OA ter eni kompenzaciji, v času od 17. 1. 1995 do 14. 5. 1997. Sodišče prve stopnje (kar je prestalo tudi pritožbeni preizkus) je upoštevalo, da so bile z odstopom terjatve dne 18. 10. 1996 plačane že natekle in zapadle pogodbene obresti (do 18. 10. 1996), prav tako pa je tudi izrecno navedlo vsa ostala delna plačila, ki jih je upoštevalo pri novem izračunu (glej tudi zadnji odstavek na strani 9 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

11. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podani zatrjevani revizijski razlogi, je bilo treba revizijo tožencev na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): Odločba VS RS II Ips 61/2010 z dne 14.6.2012. Op. št. (2): Glej odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-300/2004.