Jedro

Pripadnika stalne sestave se lahko razporedi na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin (drugi odstavek 98.a člena ZObr). Tožnikov osebni čin je nadporočnik, zato ni nedopustno, da ga je tožena stranka z izpodbijano odločbo razporedila na formacijsko dolžnost častnika, ki se opravlja v nazivu nadporočnika, kar je tudi tožnikov osebni čin.

Tožniku je bila plača za sporno obdobje obračunana v skladu z odločbo, s katero mu je bila določena plača za formacijsko dolžnost, na katero je bil razporejen in ki jo je tudi dejansko opravljal. Tožnik v spornem obdobju ni opravljal dela na drugi formacijski dolžnosti, kot pa je bil nanjo razporejen, zato tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke opr. št. ... z dne 24. 3. 2011 ter da mu tožena stranka za obdobje od vključno aprila 2011 do vključno oktobra 2011 obračuna bruto zneske razlik v plači v višini 757,82 EUR mesečno, mu od teh zneskov obračuna in plača davke in prispevke ter tožniku po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za razliko prejšnjega meseca (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in da je toženi stranki dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 567,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bil od aprila 2011 do oktobra 2011 napoten na delovno misijo v tujino, kjer je opravljal delo na delovnem mestu stotnika, za kar se je tudi šolal. V odločbi, s katero je bil tožnik napoten na delo v misiji, pa je bilo nepravilno navedeno, da bo delo opravljal v nazivu nadporočnika. Tožnik je pred tem svoje delo v domovini opravljal v nazivu stotnika, kar izhaja tudi iz plačilnih list, ki jih je tožnik priložil k tožbi. Tožnik je upravičen do plače po dejanskem delu, čeprav je formalno razporejen na eno formacijsko dolžnost, dejansko pa opravlja delo in naloge druge formacijske dolžnosti. Tožnik je navedel, katere naloge je dejansko opravljal na delovni misiji. V zvezi s tem je predlagal zaslišanje prič, ki so bile s tožnikom na misiji in bi vedele natančno izpovedati, katero delo je tožnik dejansko opravljal. Predlagal pa je tudi zaslišanje priče, ki je po tožnikovi vrnitvi z misije tam opravljala njegovo delo v nazivu stotnika in za to prejemala tudi ustrezno plačo. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik sploh ni zatrjeval, da bi opravljal te naloge je v nasprotju s spisom, zato izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti tožnikovim dokaznim predlogom za zaslišanje prič in šele po izvedbi teh dokazov bi lahko odločilo, kakšna plača tožniku pripada. Nedopustno je, da bi tožnik za delo na misiji prejemal plačo v nižjem nazivu kot v domovini. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker sodišče v nasprotju s spisom ugotavlja, da tožnik sploh ni zatrjeval, da je dejansko opravljal drugo delo, od tistega, na katerega je bil razporejen. Tožnik pri povzemanju stališča sodišča prve stopnje ni povsem korekten. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, v čem se po formaciji razlikujeta opisa nalog na formacijski dolžnosti „častnika pripadnika SV na mirovnih operacijah in misijah v A.“, ki se opravlja v nazivu nadporočnika in na katero je bil razporejen tožnik ter na formacijski dolžnosti „častnika pripadnika SV na mednarodnih operacijah in misijah v A.“, ki se opravlja v nazivu stotnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so opisi štirih nalog pri obeh formacijah povsem identični. Pri formaciji, ki se opravlja v nazivu stotnika pa je dodana naloga izvajanja zahtevnih procesov in zahtevnih stikov pri posredovanju informacij in podatkov in samo glede te naloge je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožnik v postopku ni zatrjeval njenega opravljanja. Navedeno je tudi res.

Najkasneje po seznanitvi s formacijo na naroku za glavno obravnavo 15. 5. 2014 bi tožnik moral postaviti trditev, da je opravljal te naloge, česar pa ni storil. Nasprotno, tožnik je na tej obravnavi sicer nekoliko nejasno navedel, da „iz navedene formacijske dolžnosti, kjer je naveden tožnik, izhaja njegov čin, dejstvo pa je, da je opravljal delo v nazivu stotnika, ki pa ni razvidno iz danes predložene listine“. Takšne navedbe so povsem v skladu s siceršnjim tožnikovim zatrjevanjem, da je tožnik upravičen do vtoževane razlike v plači na podlagi dejstva, da je tožnik že pred ukazom o napotitvi na opravljanje nalog v tujino z dne 27. 3. 2011 opravljal naloge v nazivu stotnika, pri čemer se je tožnik skliceval na ukaze tožene stranke z dne 31. 7. 2007, 22. 7. 2009 in 28. 9. 2010. Vse navedeno pomeni, da v tem delu razlogi izpodbijane sodbe nimajo pomanjkljivosti, zaradi katerih jih sploh ne bi bilo možno preizkusiti, zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Prav tako ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. predpisi. Ni nobenega nasprotja med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni zatrjeval, da bi opravljal tudi nalogo izvajanja zahtevnih procesov in zahtevnih stikov pri posredovanju informacij in podatkov ter zapisnikom naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve pravilno povzelo tožnikove navedbe o tem kakšno delo je opravljal na misiji, te navedbe pa je potrdila tudi tožena stranka. Že zgoraj pa je tudi obrazloženo, da ni nobenega nasprotja med tem kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o tožnikovem zatrjevanju glede opravljanja tistih nalog, ki so določene le pri opisu formacijske dolžnosti, ki se opravlja v nazivu stotnika.

Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F.. Te priče naj bi izpovedale tudi o tem, kakšen čin se zahteva za opravljanje dela, ki ga opravlja tožnik. Vendar tega, kakšen čin se zahteva za posamezno formacijo, ni možno dokazovati z zaslišanjem prič, ki so bile istočasno s tožnikom v misiji, temveč je to razvidno iz formacije. Iz formacije pa izhaja, da se delovno mesto častnika opravlja na delovnem mestu s šifro ... v nazivu nadporočnika in na delovnem mestu ... v nazivu stotnika, pri čemer je pri vsakem od obeh delovnih mest poimensko navedeno, kateri delavci jih opravljajo. Tako je pri delovnem mestu s šifro ..., ki se opravlja v nazivu nadporočnika, kar je mimogrede tudi osebni čin tožnika, navedeno tudi ime tožnika. Zaslišanje navedenih prič pa tudi ni bilo potrebno za ugotovitev, katero delo je tožnik dejansko opravljal, saj je tožena stranka potrdila navedbe tožnika o tem, katero delo je dejansko opravljal, tožnik pa kot že rečeno ni postavil trditve, da je opravljal tudi nalogo izvajanja zahtevnih procesov in zahtevnih stikov pri posredovanju informacij in podatkov.

Tožnik izhaja iz domneve, da je nedopustno, da bi na misiji prejemal plačo ob upoštevanju nižjega naziva od tistega, ki ga je imel pred napotitvijo na misijo in da dejansko ni razlik v vsebini dela, ki se opravlja na formacijskih dolžnostih, ki se opravljata v uradniških nazivih nadporočnika in stotnika. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za ta spor sploh ni bistveno ali je tožnik pred sporno napotitvijo oz. v drugih napotitvah opravljal delo v nazivu stotnika. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 98.a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1924 s spremembami) o tem, da se pripadnika stalne sestave lahko razporedi na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin. Tožnikov osebni čin je nadporočnik, zato ni ničesar nedopustnega v tem, da ga je tožena stranka z izpodbijano odločbo z dne 24. 3. 2011 razporedila na formacijsko dolžnost častnika, ki se opravlja v nazivu nadporočnika, kar je tudi tožnikov osebni čin.

Prejšnje razporeditve tožnika na formacijske dolžnosti, ki so se opravljale v nazivu stotnika, ne pomenijo neke pridobljene pravice, zaradi katere tožnika kasneje ne bi bilo več možno razporediti na formacijo, ki se opravlja v nazivu, ki v celoti ustreza osebnemu činu tožnika. Zaradi navedenega je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da napotitev tožnika na misijo v uradniškem nazivu nadporočnika ne predstavlja kršitve drugega odstavka 98. člena ZObr. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 24. 3. 2011. Tožniku je bila plača za sporno obdobje od aprila 2011 do oktobra 2011 obračunana v skladu z odločbo z dne 24. 3. 2011, s katero mu je bila določena plača za formacijsko dolžnost, na katero je bil razporejen in ki jo je tudi dejansko opravljal. Ob ugotovitvi, da tožnik v spornem obdobju ni opravljal dela na drugi formacijski dolžnosti, kot pa je bil nanjo razporejen, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači v znesku 757,82 EUR mesečno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.