Jedro

Protipravno ravnanje toženca se ne nanaša na opustitev rednih obdobnih pregledov delovne opreme, temveč na to, da kljub seznanjenosti s stanjem postelje ni sprejel ukrepov za odpravo nepravilnosti, tožnico pa je tudi v nadalje napotil na delo k tej oskrbovanki, s čimer tožnici ni zagotovil varnega delovnega okolja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2019 do plačila in 336,54 EUR stroškov postopka (I. in III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 2.800,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Toženec se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da ni krivdno odgovoren za škodni dogodek. Težavne razmere pri A. A. niso v vzročni zvezi s padcem ograje. V zvezi z zapisi v 10. točki prvostopenjske obrazložitve o pokvarjeni in nevarni postelji pritožba navaja, da tožnica drugih navedb razen te, da je bila ograja nepravilno pritrjena k postelji, ni podala. V skladu s 23. členom Dogovora, sklenjenega z oskrbovanko, je dolžan posteljo zagotoviti upravičenec. Postelja ni delovna oprema, glede katere bi toženec moral izvajati redne obdobne preglede. Z obsežnimi navedbami pritožba uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ker je sodišče izpovedi tožnice, B. B. in C. C. kljub protislovjem in neresnicam štelo za verodostojne. Opozarja na tožničino spreminjanje trditev v vlogah. Z obsežnim povzemanjem izpovedi zaslišanih očita, da je sodišče napačno zaključilo, da sta bili D. D. in E. E. pred škodnim dogodkom seznanjeni z zatrjevano privezano ograjo bolniške postelje. Napačno je tudi ugotovilo, da iz predloženih zapisnikov sestankov pri tožencu ne izhaja, da bi bila v njih omenjena A. A. Prav tako napačna je ugotovitev, da naj bi le D. D., F. F. in E. E. izpovedale o navodilu toženca, naj se ponavljajoče hujše težave v zvezi z delom podajo pisno. Pooblaščenki toženca bi za pristop na naroke sodišče moralo priznalo povračilo kilometrine. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jo uveljavlja pritožba. Dejansko stanje o odločilnih dejstvih je ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Prvostopenjsko sodišče je zaključek o krivdni odškodninski odgovornosti toženca (131. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) za nesrečo pri delu, ki jo je tožnica utrpela 24. 8. 2016, oprlo na naslednje ključne ugotovitve, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša: tožnici (oskrbovalki uporabnikov toženčevih storitev) je pri opravljanju posteljne nege oskrbovanke A. A. padla na nogo varovalna ograja bolniške postelje; tožnica je pred tem toženca večkrat obvestila, da je ograja na posteljo privezana zgolj provizorično z vrvicami oziroma vezalkami; toženec jo je kljub temu še naprej napotil na delo k tej oskrbovanki in ni sprejel nobenih ukrepov v smeri popravila postelje; tožnici ni zagotovil varnega delovnega okolja, s čimer je kršil 7. člen pogodbe o zaposlitvi, 45. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji); tožnica je utrpela škodo, ki jo je ugotovil izvedenec medicinske stroke. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da težavne razmere pri oskrbovanki A. A. (nepospravljenost, slaba higiena) niso v vzročni zvezi s padcem ograje. Prvostopenjsko sodišče vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo namreč ni utemeljilo s temi razmerami, temveč z ugotovitvijo, da do nezgode in škode ne bi prišlo, če toženec ne bi napotil tožnice na delo k oskrbovanki, dokler se težave s posteljo ne uredijo.

6. V zvezi z zapisi sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve o pokvarjeni in nevarni postelji, pritožba poudarja, da tožnica drugih navedb razen te, da je bila ograja nepravilno pritrjena k postelji, ni podala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v trditvah omenila nevarno posteljo oziroma da je ta pokvarjena (str. 2 tožbe), vendar iz preostalih trditev in iz pravilne prvostopenjske presoje jasno izhaja, da se je pomanjkljivost postelje z vidika obravnavanega škodnega dogodka nanašala na to, da ograja (težka od pet do sedem kilogramov) ni bila postavljena vodoravno, ampak je bila na eni strani postavljena "bolj gor", medtem ko je bila na drugi strani "bolj dol" in zgolj provizorično privezana z vezalko oziroma vrvico. Sicer pa sodišče prve stopnje postelje ni štelo za nevarno stvar v smislu objektivne odškodninske odgovornosti.

7. Pritožba se sklicuje na 23. točko Dogovora o trajanju, vrsti, obsegu in načinu zagotavljanja storitve pomoč družini na domu ter o plačilu storitev, na podlagi katere je dolžan pripomočke za oskrbo (tudi posteljo) zagotoviti upravičenec, ter zatrjuje, da ti niso delovna oprema, glede katere bi toženec moral izvajati redne obdobne preglede v skladu z ZVZD-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se protipravno ravnanje toženca ne nanaša na opustitev rednih obdobnih pregledov delovne opreme, temveč na to, da kljub seznanjenosti s stanjem postelje ni sprejel ukrepov za odpravo nepravilnosti, tožnico pa je tudi v nadalje napotil na delo k tej oskrbovanki, s čimer tožnici ni zagotovil varnega delovnega okolja.

8. Zmotno je pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje izpovedi tožnice, B. B. in C. C. kljub protislovjem in neresnicam štelo za verodostojne ter prepričljive; verodostojni sta bili priči D. D. in E. E., ki izpovedi nista spreminjali. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaključke glede odločilnih dejstev napravilo na podlagi celovite, vestne in pravilne ocene izpovedi tožnice in vseh prič ter pri odločitvi upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. V pritožbi zatrjevanih protislovij v izpovedih tožnice, B. B. in C. C., ki naj bi omajala njihovo verodostojnost, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, kar natančneje izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju.

9. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da sta bili tožničini nadrejeni D. D. (koordinator pomoči) in E. E. (pomočnica koordinatorja). Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da ostale zaposlene E. E. kot nadrejene niso omenjale. Npr. C. C. je izpovedala, da ji je bila v letu 2016 nadrejena tudi E. E. Sicer pa je ključno, da sta tako D. D. kot E. E. potrdili, da je bila tožnici nadrejena tudi E. E., zato ta okoliščina ne more biti sporna.

10. Pritožba navaja, da je tožnica v tožbi in prvi pripravljalni vlogi trdila, da je o nefunkcionalni bolniški postelji opozarjala D. D. in E. E., v drugi pripravljalni vlogi pa, da je največkrat opozarjala E. E. in G. G., nekajkrat pa D. D. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da gre za spreminjanje trditev, ki naj bi dokazovalo neverodostojnost tožnice. Ta je z izpovedjo, ki jo je podala še pred zaslišanjem prič, sama korigirala podano trditev s pojasnilom, da je bila G. G. v relevantnem času na porodniškem dopustu. Ker se sodišče prve stopnje v razlogih odločitve ni sklicevalo na G. G., je nepomembno tudi pritožbeno poudarjanje, da ne drži tožničina trditev o pogostem obveščanju G. G. in da je dokazni predlog za njeno zaslišanje tožnica umaknila.

11. Prvostopenjskemu zaključku, da je tožnica pred škodnim dogodkom večkrat obvestila toženca o tem, da je ograja na posteljo privezana zgolj z vezalkami, pritožba nasprotuje in vztraja, da D. D. in E. E. o tem nista bili obveščeni. Pritožbeno sodišče soglaša in po nepotrebnem ne ponavlja razlogov izpodbijane dokazne ocene, podprte z izpovedmi tožnice ter njenih sodelavk - oskrbovalk B. B. in C. C., iz katerih izhaja, da je bilo obveščanje s strani tožnice izvedeno ustno, in sicer v pisarni (največkrat prisotna E. E.) ter na sestankih, ki so potekali na 14 dni in na katerih sta bili prisotni D. D. ter E. E. Pritožba navaja, da C. C. ni izpovedala tega, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, tj. da naj bi sestanke vodila E. E. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je C. C. izpovedala, da je sestanke vodila D. D., potem G. G. in za njo E. E., res pa za leto 2016 ni mogla zagotoviti, ali jih je že vodila E. E. Slednje oziroma da E. E. v relevantnem obdobju ni vodila sestankov, kar poudarja pritožba, pa niti ni ključno. Kot navaja sama pritožba, je bila E. E. prisotna na sestankih, torej je bila seznanjena s tožničinim opozarjanjem na sestankih o tem, da je ograja na posteljo privezana zgolj z vezalkami. Glede na to ugotovitev pa se izkaže za neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje, da izpoved B. B. o tem, da je bila na sestankih prisotna D. D. ali mogoče G. G., ne potrjuje navedb tožnice, da je o težavah s posteljo povedala E. E. Sicer pa iz prvostopenjske sodbe izhaja (izpoved tožnice in C. C.), da obveščanje s strani tožnice ni potekalo le na sestankih, ampak tudi v pisarni, pri čemer je bila glede na njuno izpoved tu (največkrat) prisotna prav E. E. 12. Pritožba sama navaja, da je bila od februarja 2016 do aprila 2017 G. G. na porodniškem dopustu in da je torej sestanke vodila D. D. (kar sta izpovedali tudi D. D. in E. E.). To po presoji pritožbenega sodišča potrjuje prvostopenjsko ugotovitev, da je bila tudi D. D. seznanjena s tožničinim opozarjanjem na sestankih o tem, da je ograja na posteljo privezana zgolj provizorično z vezalkami. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da izpoved tožnice o tem, da je D. D. videla zelo malo, negira tožničino trditev, da ji je večkrat poročala o stanju ograje postelje. Iz prvostopenjskih ugotovitev (in trditev strank) namreč ne izhaja, da se tožnica ni udeleževala sestankov, ki jih je vodila D. D., na teh pa je, kot je bilo pravilno ugotovljeno, tožnica opozarjala na stanje ograje postelje.

13. Iz pritožbe izhaja, da je D. D. zanikala, E. E. pa se ni spomnila, da bi ju tožnica ali kdo drug pred škodnim dogodkom obvestil o težavah s posteljo A. A., ter da iz njunih izpovedb izhaja tudi, da se po 1. 6. 2016 nista medsebojno obvestili o tem, da bi jima kdo rekel, da je kaj narobe s to posteljo. Po presoji pritožbenega sodišča te izpovedi ne vplivajo na drugačno odločitev. Izpovedi tožnice, B. B. in C. C. dokazujejo nasprotno, tj. da je bil toženec (D. D. in E. E.) pred škodnim dogodkom seznanjen s stanjem postelje. Poleg tega je E. E. izpovedala, da se (zgolj) ne spomni, ali jo je tožnica oziroma kdorkoli drug seznanil s problematiko ograje oziroma ali je tožnica to omenjala na sestankih. Pritožba sicer navaja, da E. E. ni mogoče šteti v škodo, če se po šestih letih od dogodka ni spomnila vsega, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da na drugi strani enaka časovna oddaljenost od dogodka velja za tožnico, B. B. in C. C., ki so jasno potrdile dejstvo o seznanitvi toženca s stanjem postelje, zato je sodišče prve stopnje njihove izpovedi utemeljeno štelo za prepričljivejše. 14. Čeprav je C. C. na vprašanje, kdaj je tožnica obvestila toženca o stanju postelje, sprva res odgovorila, da se ne more natančno spomniti, pa je zaradi nadaljnje izpovedi o tem ni mogoče oceniti kot neverodostojno, za kar se zavzema pritožba. Priča tega obveščanja resda ni znala datumsko opredeliti, ga je pa ustrezno časovno opredelila z umestitvijo v obdobje, ko je bila ograja zavezana k postelji, in s pritrditvijo vprašanju, da se je o tem pogovarjalo na sestankih pred škodnim dogodkom.

15. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da bi si v primeru, če bi tožnica res večkrat izpostavila težave s posteljo, D. D., ki je vestna in si beleži stvari, to zapisala, enako E. E., vendar v njunih zapiskih to ni omenjeno. E. E. je res izpovedala, da je po obvestilu o škodnem dogodku pregledala svoje zapiske (v spis sicer niso predloženi), a v njih ni našla ničesar, vendar je na drugi strani tožnica svojo trditev o obveščanju podkrepila z dnevnikom, ki ga je v zvezi z delom pisala sproti, in v katerega je za 1. 6. 2016 ter 16. 8. 2016 zapisala, da je o stanju postelje obvestila toženca (v pisarno). Da v teh dneh v pisarni ni bilo nikogar, toženec niti ni zatrjeval. 16. Priče B. B. po mnenju pritožbe ni mogoče šteti za verodostojno, ker je na vprašanje sodišča, če jo je sin A. A. v letu 2016 opozoril na problematičnost postelje, odgovorila, da ne more reči, ali je bilo leto 2018 ali 2016 …, nato pa je na vprašanje pooblaščenca tožnice odgovorila, da jo je sigurno opozarjal tudi v letu 2016. Pritožbeno sodišče se z očitkom ne strinja. Priča je sprva pojasnila, da "datumov nima v glavi", v nadaljevanju pa je svojo izpoved, da jo je o tem sigurno obvestil v letu 2016, povezala s predhodno predočenim ji podatkom, da se je škodni dogodek pripetil v letu 2016. Pritožbeno izpostavljanje, da je v pisni izjavi z dne 6. 11. 2018 zapisala, da jo je v avgustu 2018 (torej dve leti po škodnem dogodku) obvestil o tem, naj pazi na zaščitno ograjo, prav tako ne vpliva na drugačno oceno o verodostojnosti priče. V izpovedi je ustrezno utemeljila, da je pisno izjavo sestavila v letu 2018, v katerem je zadnje opozorilo s strani sina A. A. prejela v avgustu, pri čemer se ji tedaj ni zdelo pomembno zapisati, da jo je na to opozoril že večkrat. 17. Ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da iz predloženih zapisnikov sestankov pri tožencu z dne 19. 1. 2016, 28. 1. 2016, 30. 11. 2016 in 23. 3. 2017 ne izhaja, da bi bila v njih omenjena A. A., pritožba nasprotuje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da resda vsebujejo naslednje zapise o A. A.: da se slabo počuti; da pred 12.00 uro spi; da je prisebna, brez kurjave, sin bo popravljal streho; da je bila oskrbovalka pri njej zastonj in se je le vpisala. Čeprav v njih ni omenjeno tudi stanje postelje, pa to še ne pomeni, da o tem na sestankih dejansko ni tekla beseda oziroma da toženec pred škodnim dogodkom o stanju postelje ni bil obveščen. Dokazni zaključek o izvedenem obveščanju je, kot je bilo že obrazloženo, utemeljen v drugih izvedenih dokazih, poleg tega pa je bilo ugotovljeno, da obveščanje ni potekalo le na sestankih, ampak tudi izven njih (v pisarni).

18. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da naj bi le D. D., F. F. in E. E. izpovedale o navodilu toženca, naj se ponavljajoče hujše težave v zvezi z delom podajo pisno, saj so to potrdile vse priče. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da iz izpovedi tožnice, B. B., C. C. in tudi F. F. izhaja, da so težave v zvezi z delom običajno sporočale ustno oziroma so poklicale v pisarno, ter da je nenazadnje tudi D. D. v izpovedi dopustila, da se npr. težavo s posteljo ali oskrbo lahko sporoči tudi ustno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi sicer ključna seznanitev toženca s stanjem postelje, ne pa, ali je bila pri tem spoštovana obličnost seznanjanja s težavami pri delu.

19. Neutemeljeno je pritožbeno opiranje tožničine neverodostojnosti na okoliščino, da je izpovedala, da je za A. A. skrbela od prvega dne, odkar je pri tožencu, začela je junija 2016. Iz izpovedi E. E. in D. D., ki ju omenja pritožba, resda izhaja, da je bila tožnica že pred tem zaposlena pri tožencu (pri njem je bila že decembra 2014, ko se je zaposlila E. E.). Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da natančen datum zaposlitve za ta spor niti ni ključnega pomena in tudi tožnica je v izpovedi najprej izpostavila, da ga ne ve. Zaposlitev pri tožencu je dokazovala s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je bila sklenjena v juniju 2016, toženec pa ni zahteval, da naj se natančno razišče zaposlitveni status tožnice tudi za čas pred tem.

20. Pritožba očita tožnici neverodostojnost, ker je najprej izpovedala, da je za A. A. povprečno skrbela med 45 minut in eno uro dnevno, po predočenju osebnega načrta oskrbovanke, iz katerega izhaja, da je bilo zanjo dejansko treba skrbeti tedensko dvakrat po 45 minut in ostale dni po pol ure, pa je odgovorila: "Pol ure je najmanj, to sem povedala." Pritožbeno sodišče ugotavlja, da časovno obdobje, ki je bilo predvideno za oskrbo A. A., ne predstavlja odločilnega razloga, zato okoliščina, da je tožnica v izpovedi to obdobje za del dni v tednu opredelila drugače, kot je izhajalo iz oskrbovalnega načrta, ne poraja dvoma v verodostojnost njene izpovedi glede odločilnih dejstev. Enako velja glede pritožbene navedbe, da tožnica pri A. A. ni prekoračila odmerjenega časa za oskrbo in da ji zato toženec ne verjame, da je pri njej opravljala tudi gospodinjska dela. Čeprav opravljanje "čistilnih akcij" pri tej oskrbovanki potrjuje tudi izpoved C. C., morebitno opravljanje tudi drugih del (izven osebnega načrta) ni ključno za ta spor.

21. Kot nadaljnjo okoliščino, ki naj bi kazala na neverodostojnost tožnice, pritožba neutemeljeno izpostavlja njeno trditev, da ni imela časa za snemanje in ponovno nameščanje ograje in da bi sneta ograja tudi sicer predstavljala nevarnost za padec oskrbovanke s postelje, medtem ko je izpovedala, da za oskrbovanko ni bilo sporno, če je bila ograja spuščena, saj se oskrbovanka ni premetavala in je načeloma ostala na mestu tako, kot si jo pustil. Da za snemanje ograje s postelje in njeno ponovno nameščanje niti ni bilo časa, ni izpovedala le tožnica, ampak tudi B. B. in C. C. Slednja je poudarila tudi to, da je bila ograja precej težka. Tudi sicer je pritožbeno povzemanje tožničine izpovedi selektivno, saj je iz njene izpovedi razbrati, da bi v primeru, če bi bila ograja nameščena na posteljo pravilno, tožnica ograjo spuščala in dvigala, tako pa je bila ograja zgolj zvezana k postelji (glede na izpoved B. B. je bilo "ne vem koliko vozlov"), zato so ograjo pustili tako, kot je bila, oskrbo pa opravili na najboljši možni način.

22. Zmotno je pritožbeno utemeljevanje tožničine neverodostojnosti, ker je izpovedala, da ji je ograja padla na nogo, ko je oskrbovanki rekla, naj se obrne na desni bok, medtem ko se je glede na njen zapis v izjavi z dne 30. 8. 2016 to zgodilo, ko se je oskrbovanka obrnila na levi bok. Ključna je pravilna prvostopenjska ugotovitev, da si je tožnica pri opravljanju dela za toženca pri posteljni negi A. A. poškodovala nogo zaradi padca ograje. Pri takšnem nastanku škodnega dogodka je tožnica ves čas enotno vztrajala. Obstoj škodnega dogodka (toženec ga ni zanikal) v ničemer ni pogojen s tem, ali se je oskrbovanka pri tem obrnila na desni ali levi bok. Tudi v pritožbi očitano tožničino pretiravanje o škodi (ker izvedenec npr. ni potrdil njenih navedb o vrtoglavici, trajnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti, da ji noga še vedno oteka …) ne utemeljuje zaključka o njeni neverodostojnosti. Tožnica je bila trditve o obsegu škode dolžna podati, to, da izvedenec ni v celoti pritrdil zatrjevani škodi (kar je v odškodninskih sporih zelo pogosta situacija), pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločanju o višini tožbenega zahtevka.

23. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec krivdno odgovoren za nesrečo pri delu, mu je upoštevajoč ugotovljeni obseg škode utemeljeno naložilo plačilo odškodnine, katere višini pritožba konkretizirano ne oporeka.

24. Sodišče prve stopnje je pooblaščenki toženca priznalo za pristop na naroke povračilo potnih stroškov v višini javnega prevoza (vozovnice za vlak). Pritožba se neuspešno zavzema za povračilo kilometrine, kar utemeljuje s tem, da je vozni red vlaka na relaciji Nova Gorica (od koder je pooblaščenka prihajala na naroke) – Ljubljana – Nova Gorica zelo osiromašen in traja v eno smer več kot tri ure. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o sporu odločalo stvarno pristojno delovno sodišče s sedežem v Ljubljani. Toženec, ki ima sedež v H., ni pojasnil, zakaj je za zastopanje pooblastil osebo, ki se je na narok vozila iz Nove Gorice. V odgovoru na tožbo je navedeno, da so vse tri pooblaščenke zaposlene pri zavarovalnici I. d. d., vendar morebitno razmerje toženca in te družbe niti ni pojasnjeno, prav tako ne, zakaj ni za zastopanje skladno z načelom ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP) pooblastil zaposlenih te družbe, ki bi na sodišče prihajali iz njenega sedeža v Ljubljani. Glede na obrazloženo kilometrine na relaciji Nova Gorica – Ljubljana – Nova Gorica ni mogoče šteti za potreben strošek postopka (155. člen ZPP).

25. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

26. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).