Jedro

Fikcija vročitve se veže na naslov dejanskega prebivališča, ki ni nujno isti kot je formalno prijavljeno prebivališče. Glede na to, da je fikcija vročitve sprejemljiva, če naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi oziroma ni poskrbel za to, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, čeprav bi to lahko storil, bodo za odločitev pomembne tako toženčeve navedbe, da ima dejansko prebivališče v B., kot tudi tožnikove navedbe, da toženec tudi po sklenitvi najemne pogodbe brez izjeme kot svoj naslov navaja A., na katerem tudi redno prevzema pošiljke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, zamudna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z zamudno sodbo je sodišče prve stopnje (I) ugotovilo, da ne obstaja služnostna pravica poti, hoje in vožnje preko nepremičnine ID znak X-0000/270-0, v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine ID znak X-111/41-0 ter (II) tožencu naložilo, naj tožniku plača stroške postopka.

2. Zoper zamudno sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pritožuje toženec. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj tožbeni zahtevek s stroškovnimi posledicami zavrne.

Tožba mu ni bila pravilno vročena oziroma mu sploh ni bila vročena v odgovor. Poslana mu je bila na naslov stalnega prebivališča A., kjer pa dejansko ne živi. Na podlagi sklenjene najemne pogodbe živi s svojo družino na naslovu B., kar je tožniku poznano. V potrditev teh navedb ponuja več dokazov. Ker se po drugem odstavku 139. člena in 142. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodno pisanje vroča na naslovu dejanskega bivališča, fikcija o vročitvi ni mogla nastopiti. Vročitev tožbe tako ni bila opravljena v skladu z določbami ZPP, še posebej, ker mu pisanje ni bilo puščeno v hišnem predalčniku na naslovu A., kot je določeno v četrtem odstavku 142. člena ZPP.

Zamudna sodba je neutemeljena tudi zato, ker iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka. Poleg tega so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik verjetno zamenjal parceli 0000/270 in 0000/269. Iz kopije katastrskega načrta izhaja, da se parcela 0000/270 nahaja na severu, parcela 0000/269 pa na jugu. Ob tem pa tožnik trdi, da je bila služnost ustanovljena na skrajnem južnem robu prvotne nepremičnine, kar je napačno, saj je bila ustanovljena na severnem robu. To izhaja tudi iz katastrske skice.

Sporna služnost se je ves čas izvrševala, kar potrjujejo predloženi dokazi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Med drugim opozarja, da toženec tudi po sklenitvi najemne pogodbe brez izjeme kot svoj naslov navaja A., na katerem tudi redno prevzema pošiljke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Temeljni pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). V izpodbijani zamudni sodbi je ugotovljeno, da je ta pogoj izpolnjen, ker je bila tožba tožencu vročena v skladu s 142. členom ZPP 20. 6. 2017. Navedena ugotovitev temelji na podatkih vročilnice (red. št. 4 spisa), iz katere je razvidno, da je bila tožba poslana tožencu na naslovu A., in da je vročevalec 5. 6. 2017 pustil na vratih stanovanja obvestilo o prispelem pismu, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga mora toženec dvigniti. Toženec pisma v roku 15 dni ni dvignil. Zaradi navedenega in ker na vratih stanovanja ni bilo predalčnika, je bilo pisanje 21. 6. 2017 vrnjeno sodišču. 6. Iz povzetega izhaja, da je bila tožba vročena tožencu s fikcijo po določbi četrtega odstavka 142. člena ZPP. Navedeni člen ZPP fikcijo vročitve veže na naslov dejanskega prebivališča (stanovanja), ki ni nujno isti kot formalno prijavljeno bivališče. Toženec v pritožbi navaja, da na naslovu, na katerega mu je bila poslana tožba, dejansko ne živi, čeprav ima na njem prijavljeno stalno bivališče, in kot naslov dejanskega bivališča navaja B., za kar ponuja tudi dokaze (priložil je najemno pogodbo in aneks k njej, iz katerih izhaja, da ima v najemu hišo na omenjenem naslovu v B., predlagal je svoje zaslišanje in zaslišanje treh prič). S tem je vzbudil dvom o pravilnosti zaključka izpodbijane sodbe, da mu je bila tožba pravilno vročena.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Če tožba ni bila pravilno vročena tožencu v odgovor, mu jo bo treba ponovno vročiti. Ker to lahko stori le sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ni opravilo obravnave.

8. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedb in dokazov, ki sta jih pravdni stranki podali v pritožbenem postopku presodi, ali je bila tožba poslana na pravi naslov. Glede na to, da je fikcija vročitve sprejemljiva, če naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi (ni poskrbel za to, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, čeprav bi to lahko storil),1 bodo za odločitev pomembne tako toženčeve navedbe, da ima dejansko prebivališče v B., kot tudi tožnikove navedbe, da toženec tudi po sklenitvi najemne pogodbe brez izjeme kot svoj naslov navaja A., na katerem tudi redno prevzema pošiljke.

9. Če bo sodišče ugotovilo, da vročitev tožbe tožencu ni bila pravilna, mu jo bo moralo vročiti v skladu z določbami ZPP, sicer pa bo moralo ponovno odločiti na podlagi 318. člena ZPP. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še dodaja, da je neutemeljen pritožbeni očitek o nesklepčnosti tožbe. Iz trditev tožbe, da se služnostna pravica poti, hoje in vožnje v breme nepremičnine X-00007/270 in v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine X-111/41-0, katere ugotovitev neobstoja se zahteva s tožbo, od 1962 dalje ni izvrševala, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (tretji odstavek 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Toženčev pritožbeni očitek, da je tožnik v tožbi zamenjal nepremičnini X-0000/270 in X-0000/269, ni utemeljen. Tožnik je ves čas trdil, da je bila služnost ustanovljena na južnem robu prvotne nepremičnine - sedaj nepremičnine X-0000/269 in ne na nepremičnini X-0000/270, ki leži severneje. Te dejanske trditve tudi niso v nasprotju s predloženo kopijo katastrskega načrta (priloga A9). S pritožbenimi navedbami, da je bila služnostna pravica ustanovljena na severnem robu prvotne nepremičnine in da se je ves čas izvrševala, toženec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v pritožbi zoper zamudno sodbo ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 338. člena ZPP).

10. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

1 Prim. sklep VS RS II Ips 95/2016 z dne 28. 7. 2016 in Kramberger Škerl, Vročanje osebam z neznanim prebivališčem de lege lata in de lege ferenda, Pravni letopis 2010, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 76.