Jedro

Samo dejstvo, da je med toženko in zemljiškoknjižno lastnico stanovanja v teku pravdni postopek glede lastninske pravice na predmetnem stanovanju, še ne pomeni, da je toženka lastnica predmetnega stanovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 187140/2014 z dne 12. 1. 2015 v delu, v katerem je toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naloženo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni plača glavnico v znesku 3.107,40 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 3.212,86 EUR od 26. 12. 2014 do plačila in izvršilne stroške v znesku 73,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2015 do plačila ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. izreka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo tudi v delu, v katerem je toženki naloženo, da tožniku v 8 dneh plača glavnico v znesku 105,46 EUR ter v tem delu postopek ustavilo (točka II. izreka). Tožniku je naložilo, da toženki v roku 15 dni plača pravdne stroške v znesku 620,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik. Navaja, da toženka ni pravočasno (do konca prvega naroka) prerekala, da je lastnica sporne nepremičnine, temveč je zgolj zatrjevala, da ni izvrševala upravičenj, ki jih daje lastninska pravica. Šele v pripravljalni vlogi z dne 28. 10. 2015 je pričela konkretno oporekati lastništvo stanovanja. Sodišče prve stopnje je te navedbe toženke štelo za pravočasne, navedbe tožnika glede spremembe ključa delitve pa za prepozne, čeprav jih je podal pravočasno. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da bi morala toženka obračunu stroškov toplote oporekati v roku 8 dni od prejema računa. Toženka je višini zahtevka oporekala zgolj pavšalno, sam pa je konkretizirano pojasnil višino terjatve. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane odločbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Tožbeni zahtevek temelji na petem odstavku 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da je lastnik stanovanja subsidiarno odgovoren za plačilo obratovalnih stroškov, če v stanovanju biva najemnik. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženka ni pasivno legitimirana v tej zadevi, saj ni lastnica stanovanja, na katerega se nanašajo obratovalni stroški, ki jih zahteva tožnik. Dodatno je pojasnilo, da tožnik tudi ni zadostno konkretiziral višine tožbenega zahtevka.

7. Toženka je pravočasno prerekala, da je lastnica spornega stanovanja. V prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2015, ki jo je vložila pred prvim narokom za glavno obravnavo (1) (ta je bil opravljen 2. 11. 2015), je pojasnila, da spornega stanovanja od smrti matere nima v posesti, ne uživa in ne uporablja, niti nima pravnega naslova za njegovo uporabo (izselitev brata, ki živi v stanovanju). Navedla je, da je v zemljiški knjigi kot lastnica stanovanja vpisana Mestna občina, zoper katero vodi spor v zvezi z lastninsko pravico. Zatrjevala je, da v letih 2012, 2013 in 2014, na katera se nanaša tožbeni zahtevek, na obravnavani nepremičnini ni imela lastninskih upravičenj. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da je toženka zgolj zatrjevala, da na sporni nepremičnini ni izvrševala lastninskih upravičenj, saj je izrecno pojasnila, da jih niti ni imela. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik glede na toženkine trditve in dejstvo, da je zemljiškoknjižno lastnica stanovanja Mestna občina, moral vsaj pojasniti, na kakšni pravni podlagi je toženka pridobila lastništvo. Tožnik pa takšnih trditev ni podal (niti predlagal dokazov glede lastninske pravice toženke na spornem stanovanju), temveč je zgolj zaradi dejstva, da se med toženko in Mestno občino vodi spor glede lastninske pravice, vztrajal pri tem, da je toženka lastnica predmetnega stanovanja. Temu ni pritrditi. Samo dejstvo, da je med toženko in zemljiškoknjižno lastnico stanovanja v teku pravdni postopek glede lastninske pravice na predmetnem stanovanju, še ne pomeni, da je toženka lastnica predmetnega stanovanja, pri čemer iz trditev pravdnih strank niti ne izhaja, na katero obdobje se nanaša spor, kakšen je tožbeni zahtevek ipd.. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da ni podana pasivna legitimacija toženke, saj je toženka z izpiskom iz zemljiške knjige dokazala, da ni lastnica spornega stanovanja, medtem ko tožnik ni konkretizirano zatrjeval, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu, ter je zato pravilno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Glede na navedeno pritožbene navedbe glede višine tožbenega zahtevka za odločitev v tej zadevi niso relevantne.

8. Pritožba nima razlogov glede odločitve sodišča prve stopnje o delni ustavitvi postopka (točka II. izreka izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer uradoma upoštevnih kršitev ni ugotovilo.

9. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako je toženka dolžna sama kriti stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.